Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pranje perila je ena najstarejših domačih uslužnostnih obrti
Pranje perila je ena najstarejših domačih uslužnostnih obrti, je leta 1958 zapisala etnologinja Pavla Štrukelj, ki je raziskovala to obrt v okolici Ljubljane. Največji razmah je ta obrt dosegla v vaseh severozahodno in jugovzhodno od Ljubljane. O pericah v okolici Ljubljane je pisal že Janez Vajkard Valvazor, ki sicer omenja to obrt v Spodnjih Dobrunjah in drugih vaseh. Vendar je osrednja točka, kjer je potekalo poklicno pranje perila, prav gručasta vas Bizovik. To pa zato, ker priteče izpod Orl posebna, tako imenovana mehka voda, in to je bilo za pranje perila zelo pomembno. V vasi so poleg manjšega števila kmetov živeli predvsem kajžarji, to je pomenilo, da so morali iskati dodaten zaslužek za preživetje. Možje in fantje so imeli predvsem sezonsko delo kot tesarji in pozneje kot zidarji, pleskarji in kamnoseki. Njihov zaslužek ni zadoščal za preživetje velikih družin, zato so žene in dekleta prigarale dodaten zaslužek s pranjem perila za bogatejše meščanske družine v Ljubljani, pa tudi za obrtnike, trgovce in podjetja. V oddaji Sledi časa, bomo slišali spomine na perice v Bizoviku.
Mogoče niste vedeli ampka v spomin na izredno težaško delo peric je arhitekt Boris Kobe izdelal kip dveh peric Pepce in Johance, ki stoji na vogalu ene od hiš v stari Ljubljani.
Kdaj se je v Bizoviku in okoliških vaseh začela razvijati domača uslužnostna obrt, pranje perila za stranke, je vprašanje, etnologinja Pavla Štrukelj v razpravi iz leta 1958 navaja ljudsko izročilo, ljudske izreke in tako so domačini rekli, da se je v Bizoviku pralo še v času, ko so Turki ropali po Kranjski, in da se v Bizoviku pere že petsto let. Ta obrt pa je bila v tem kraju tako razvita, da so recimo ljudje, ki so šli v Bizovik, namesto imena te vasi preprosto rekli kar – grem k pericam. Spomin na perice je izredno živ, to dokazuje tudi opis dela peric, ki nam ga je v narečju opisala Pepca Dimnik.
Nekoč se je pralo pri vsaki hiši v Bizoviku, mlada dekleta so pomagala starejšim ženskam pri pranju, in ko so se osamosvojila, so potem sama začela svojo obrt – v narekovajih, in so dobila svoje stranke, ki so jim prala perilo. Tako so znanje in izkušnje prehajali iz roda v rod, nam je povedala Pepca Dimnik.
Iva Habič je začela pomagati svoji mami, že ko je bila stara deset let; kot se spomni, je bilo še posebno težko prati pozimi, ko sta morali razbijati zaledenel potok, da sta prišli do tekoče vode. Ko sta perilo v ledeno mrzli vodi oprali, sta ga polili z vrelo vodo, da sta ga sploh lahko oželi.
Skozi oddajo nas je spremljala pesem o pericah, ki jo je napisala Mija Šimenc. V oddaji pa sta jo zapeli Mija Šimenc in Pepca Dimnik.
" V Bizoviku so perice prale mnogo let,
njihov glas se širil je po vsej deželi tej,
prale dan in noč brez počitka so,
da perilo čisto belo bi zares bilo.
Dan za dnem vozile v mesto so perilo ljudem
in se vračale z zaslužkom; srečne so bile.
Saj so vedele, da za dom skrbe,
da otroci in možje hvaležni so za vse.
Ko pa stroj prišel je v vas,
utihnil zven je peric, ob potoku utihnil je klepet in ženic.
Prale dan in noč brez počitka so,
da perilo čisto belo bi zares bilo.
Ko se danes vračamo v nekdanje čase peric,
se zazdi človeku, da čas prehitro beži.
Ni več zvena peric, potoki samevajo,
a spomin ostal bo na delo bizoviških peric."
Preteklost Bizovika je prav zaradi pranja perila zelo zanimiva, in tega so se in se še zavedajo tudi na Osnovni šoli Božidarja Jakca v Ljubljani. Učiteljica razrednega pouka Jana Perme je menila, da bi bilo vredno spomine zapisati in jih pustiti zanamcem. Za sodelovanje je navdušila učitelja zgodovine Marjana Klampferja in slovenistko, knjižničarko Marjano Pušenjak. Sodelovali so učenke in učenci Osnovne šole Božidarja Jakca, ki jih je to zanimalo. Nastali sta dve raziskovalni nalogi: Bizovik v ogledalu časov, in druga: Bizoviške perice. Učenci so zbrali veliko podatkov in so potem večino gradiva iz obeh nalog združili v eno – in nastala je knjiga Bizoviške perice. In kako se je vse skupaj začelo,nam je v pogovoru povedala Jana Perme.
V knjigi so številne fotografije, ki so jih pripsevale vaščanke in vaščani Bizovika, tu so tudi kopije fotografij iz fotodokumentacijskega oddelka Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani.
Perica
foto: Dnevnik
909 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Pranje perila je ena najstarejših domačih uslužnostnih obrti
Pranje perila je ena najstarejših domačih uslužnostnih obrti, je leta 1958 zapisala etnologinja Pavla Štrukelj, ki je raziskovala to obrt v okolici Ljubljane. Največji razmah je ta obrt dosegla v vaseh severozahodno in jugovzhodno od Ljubljane. O pericah v okolici Ljubljane je pisal že Janez Vajkard Valvazor, ki sicer omenja to obrt v Spodnjih Dobrunjah in drugih vaseh. Vendar je osrednja točka, kjer je potekalo poklicno pranje perila, prav gručasta vas Bizovik. To pa zato, ker priteče izpod Orl posebna, tako imenovana mehka voda, in to je bilo za pranje perila zelo pomembno. V vasi so poleg manjšega števila kmetov živeli predvsem kajžarji, to je pomenilo, da so morali iskati dodaten zaslužek za preživetje. Možje in fantje so imeli predvsem sezonsko delo kot tesarji in pozneje kot zidarji, pleskarji in kamnoseki. Njihov zaslužek ni zadoščal za preživetje velikih družin, zato so žene in dekleta prigarale dodaten zaslužek s pranjem perila za bogatejše meščanske družine v Ljubljani, pa tudi za obrtnike, trgovce in podjetja. V oddaji Sledi časa, bomo slišali spomine na perice v Bizoviku.
Mogoče niste vedeli ampka v spomin na izredno težaško delo peric je arhitekt Boris Kobe izdelal kip dveh peric Pepce in Johance, ki stoji na vogalu ene od hiš v stari Ljubljani.
Kdaj se je v Bizoviku in okoliških vaseh začela razvijati domača uslužnostna obrt, pranje perila za stranke, je vprašanje, etnologinja Pavla Štrukelj v razpravi iz leta 1958 navaja ljudsko izročilo, ljudske izreke in tako so domačini rekli, da se je v Bizoviku pralo še v času, ko so Turki ropali po Kranjski, in da se v Bizoviku pere že petsto let. Ta obrt pa je bila v tem kraju tako razvita, da so recimo ljudje, ki so šli v Bizovik, namesto imena te vasi preprosto rekli kar – grem k pericam. Spomin na perice je izredno živ, to dokazuje tudi opis dela peric, ki nam ga je v narečju opisala Pepca Dimnik.
Nekoč se je pralo pri vsaki hiši v Bizoviku, mlada dekleta so pomagala starejšim ženskam pri pranju, in ko so se osamosvojila, so potem sama začela svojo obrt – v narekovajih, in so dobila svoje stranke, ki so jim prala perilo. Tako so znanje in izkušnje prehajali iz roda v rod, nam je povedala Pepca Dimnik.
Iva Habič je začela pomagati svoji mami, že ko je bila stara deset let; kot se spomni, je bilo še posebno težko prati pozimi, ko sta morali razbijati zaledenel potok, da sta prišli do tekoče vode. Ko sta perilo v ledeno mrzli vodi oprali, sta ga polili z vrelo vodo, da sta ga sploh lahko oželi.
Skozi oddajo nas je spremljala pesem o pericah, ki jo je napisala Mija Šimenc. V oddaji pa sta jo zapeli Mija Šimenc in Pepca Dimnik.
" V Bizoviku so perice prale mnogo let,
njihov glas se širil je po vsej deželi tej,
prale dan in noč brez počitka so,
da perilo čisto belo bi zares bilo.
Dan za dnem vozile v mesto so perilo ljudem
in se vračale z zaslužkom; srečne so bile.
Saj so vedele, da za dom skrbe,
da otroci in možje hvaležni so za vse.
Ko pa stroj prišel je v vas,
utihnil zven je peric, ob potoku utihnil je klepet in ženic.
Prale dan in noč brez počitka so,
da perilo čisto belo bi zares bilo.
Ko se danes vračamo v nekdanje čase peric,
se zazdi človeku, da čas prehitro beži.
Ni več zvena peric, potoki samevajo,
a spomin ostal bo na delo bizoviških peric."
Preteklost Bizovika je prav zaradi pranja perila zelo zanimiva, in tega so se in se še zavedajo tudi na Osnovni šoli Božidarja Jakca v Ljubljani. Učiteljica razrednega pouka Jana Perme je menila, da bi bilo vredno spomine zapisati in jih pustiti zanamcem. Za sodelovanje je navdušila učitelja zgodovine Marjana Klampferja in slovenistko, knjižničarko Marjano Pušenjak. Sodelovali so učenke in učenci Osnovne šole Božidarja Jakca, ki jih je to zanimalo. Nastali sta dve raziskovalni nalogi: Bizovik v ogledalu časov, in druga: Bizoviške perice. Učenci so zbrali veliko podatkov in so potem večino gradiva iz obeh nalog združili v eno – in nastala je knjiga Bizoviške perice. In kako se je vse skupaj začelo,nam je v pogovoru povedala Jana Perme.
V knjigi so številne fotografije, ki so jih pripsevale vaščanke in vaščani Bizovika, tu so tudi kopije fotografij iz fotodokumentacijskega oddelka Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani.
Perica
foto: Dnevnik
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Napoved: Rapalsko mejo oziroma rapalsko obdobje uvrščamo v čas med prvo in drugo svetovno vojno. Konec prve svetovne vojne je Italija izsilila podpis mirovnega sporazuma, ki ji je dal pravno osnovo za zasedbo dela razpadajoče avstro-ogrske monarhije, to pa je bil večinoma zahodni del nastajajoče države, pozneje Kraljevine SHS. Leta 1920 so tako podpisali Rapalsko pogodbo, s katero je Italija dosegla razmejitev, ki se je ujemala z njenimi strateškimi željami in cilji. Tako si je zavarovala Padsko nižino in dobila tretjino slovenskega etničnega ozemlja, Istro in del Dalmacije, v zameno pa je priznala Kraljevino SHS. Negativne posledice te pogodbe je trpelo predvsem slovensko prebivalstvo, saj je bilo odrezano od drugega slovenskega ozemlja. Posledice so čutili tudi prebivalci Istre in dela Dalmacije. Še pred pojavom fašizma v Italiji so se na zasedenih območjih začeli raznarodovalni pritiski, ki so se pozneje še stopnjevali. Nova meja je globoko zarezala v življenje ljudi, v samo identiteto naroda, v gospodarstvo in vsa druga področja. Nastajanje nove meje, zgodbe, povezane z njo, bomo spoznali prek zapisa v knjigi, planinskem vodniku Meja na razvodnici. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Kako so zadruge na prelomu v 20. stoletje postale prevladujoča organizacijska oblika v slovenskem gospodarstvu
Po končani drugi svetovni vojni so zmagovalci razvili svoje prapore in zažgali sovražnikove ter se odpravili krpati počeno civilizacijo. A vse ni šlo povsem gladko. Po vsem svetu posamezniki ali pa cele skupine konca vojne iz takšnih ali drugačnih razlogov niso hoteli priznati. V Jugoslaviji so skoraj desetletje po koncu v gozdovih še vedno životarile skupine, ki se nikakor niso mogle sprijazniti s komunističnim prevzemom oblasti. Zgodbo o prav filmskem junaku, ki se je spoprijel s temi tolpami, prinaša oddaja Sledi časa. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od preostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizacije so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, v nasprotju s statusno višje postavljenimi starimi ljudmi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina.
V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od ostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizaciji so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, za razliko od statusno višje postavljenih starih ljudi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina, raziskovalec s Fakultete za družbene vede, ki se večkrat naslanja na oba dela monografije Simone de Beavoir, eseja o starosti: Stališče zunanjosti in Biti v svetu. Spraševali se bomo, ali je starot še vedno nekaj kar je treba sramotno prikrivati, in še, ali je tudi mladost marginalizirana, tako kot starost?
Čas nastajanja in pionirsko obdobje železniških povezav na slovenskem ozemlju je pripoved, ki pritegne. V zavesti številnih je slika razvoja od parnih lokomotiv do hitrih vlakov in ni naključje, da je tudi Evropska unija železniškim povezavam v letošnjem letu namenila posebno pozornost. Tokratne Sledi časa prinašajo vpogled v začetek železniške zgodbe na Slovenskem s posebnim poudarkom na Prekmurju, kjer najstarejši še pomnijo vlak, imenovan »Gorička Mariška«.
V Narodnem muzeju Slovenije so izdali obsežno monografijo z naslovom Oklepi, njen avtor je dr. Tomaž Lazar, muzejski svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije. To je prva izvirna tako obsežna študija v slovenskem jeziku, ki podrobneje pojasnjuje razvoj oklepa in njegovo uporabo od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Kataloško predstavitev predmetov iz muzejske zbirke dopolnjuje pregled pisnih in likovnih virov iz slovenskega prostora. Poseben poudarek je namenjen tudi tehnologiji in konstrukciji različnih vrst zaščitne opreme – tako z vidika eksperimentalne arheologije in sodobnih rekonstrukcij kot metalurških analiz izbranih eksponatov. O tej zares pomembni in temeljni monografiji in vsebinah, ki jih prinaša, bomo govorili v oddaji Sledi časa- njen avtor je Milan Trobič.
V nedeljskih popoldnevih se na milijone gledalcev nagnete pred televizijski zaslon. Večina je sicer moških, ampak motociklistične dirke, kot jih poznamo zadnjih nekaj desetletij, so globalen športni spektakel, namenjam gledalcem vseh starosti in obeh spolov. Malo teh gledalcev pa se zaveda, da smo bili nekaj časa zraven tudi Slovenci. Več v oddaji Sledi časa avtorja Marka Radmiloviča.
Sledi časa predstavljajo tragično zgodbo ameriške kitolovke Essex, ki se je v južnem Pacifiku leta 1820 potopila potem, ko jo je napadel kit in ji raztreščil premec. Člane posadke je nato v čolnih po odprtem morju premetavalo tri mesece, pri čemer so se za preživetje morali zateči tudi h kanibalizmu.
Ob 60. obletnici prve konference Gibanja neuvrščenih v Beogradu
Se še spominjate, kako čaroben je bil svet, ko ste se igrali kot otroci? Sploh če ste imeli srečo, da ste odraščali v bližini česa starodavnega, kot so na primer grajske ruševine. Tokratne Sledi časa kopljejo za zakladom, skritem v rovu pod gradom Šalek v Velenju, skupaj s številnimi generacijami tamkajšnjih domačinov.
Medtem ko se ves svet čudi, kako je lahko prišlo do kolapsa zavezniških vojska v Afganistanu, pečica posvečenih natančno ve, kaj in kako se je zgodilo. To so ameriški obveščevalci, ki so se, kar je danes skoraj pozabljeno, svoje obrti učili tudi v naših krajih. Zgodbo o njih pripoveduje Marko Radmilovič v oddaji »Sledi časa«.
V šestdesetih letih 20. stoletja je bila sprejeta odločitev, da se obsežen del slovenskega železniškega omrežja elektrificira. To je vodilo tudi v nakup večjega števila drugačnih vlakov, kot so do tedaj po večini vozili po slovenskih progah. Tako so k nam prišli elektromotorni vlaki, ki so jih izdelali na Poljskem, v tovarni Pafawag v Vroclavu. Uradna oznaka Slovenskih železnic in njihovih predhodnih organizacijskih enot v okviru Jugoslavije je bila "serija 311/315", med železničarji in kmalu tudi širše med potniki pa se je uveljavilo žargonsko poimenovanje gomulka. V oddaji Sledi večnosti bo velik poznavalec gomulk Andraž Briški Javor spregovoril o njihovi življenjski poti: o njihovem razvoju na Poljskem, tehničnih značilnostih in zunanjem izgledu, o postopku nakupa za Slovenijo, o desetletjih njihovega obratovanja tako na Poljskem kot pri nas, o njihovih zadnjih letih in o možnostih, da po aktivni službi gomulke postanejo del tehnične dediščine in najdejo svoje mesto v muzeju.
Dvaindvajsetega maja 1961 je na Prevaljah kinodvorana pokala po šivih. Na svečanem kulturnem dogodku, ki se ga je udeležil pisatelj France Bevk, ena od takratnih osrednjih slovenskih kulturnih osebnosti, so prvič podelili Prežihove bralne značke. Odlična zamisel, ki sta jo prepoznala in razvijala Leopold Suhodolčan, ravnatelj in že takrat znan pisatelj, ter profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik, se je po Sloveniji bliskovito širila. Bralna značka letos praznuje 6o let. Po vseh teh letih ne izgublja zagona. Ravno nasprotno. Ubira sodobne poti, hkrati pa ostaja zvesta osnovnemu poslanstvu – povezovanju knjig ter mladih bralk in bralcev.
Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na Kranjsko prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. Razsvetljenski duh je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočil pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove Jožefa barona Erberga in Žige barona Zoisa. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel Habsburške monarhije, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike. Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju o neizmernem vrtnem svetu baronov Ergberg in Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala docentka dr. Ines Babnik, asistentka z doktoratom na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.
Pred zdaj že več kot stoletjem zmaga letala v bitki za nebo še ni bila tako zelo samoumevna. Danes nesporni vladarji zračnega prevoza so takrat imeli veliko konkurence; najprej v balonih in potem še v napravah, imenovanih »cepelini«! Te velikanske zračne ladje so ime dobile po pionirju ideje o vodljivem balonu, nemškem plemiču grofu von Zeppelinu. In prav ta izumitelj je dal ime največji zračni ladji, zgrajeni do tridesetih let preteklega stoletja. Pozneje bo Grafa Zepppelina premagal nesrečni Hindenburg, ki pa je tudi končal ero teh mogočnih plovil. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v Maribor leta 1931, ko je mesto dobilo prav posebnega obiskovalca.
Pred 40 leti, neko spomladansko nedeljo leta 1981, je otroke ob 7. uri zjutraj na Prvem programu Televizije Slovenija pozdravila uvodna špica novega 50-minutnega programskega pasu risank, na ekranu pa se je izpisalo Živ žav.
Dopisnik, ki je od blizu spremljal in pronicljivo mislil skoraj vse najpomembnejše dogodke od druge svetovne vojne naprej
V današnji oddaji Sledi časa bomo osvetlili organizirano delovanje slepih in slabovidnih v zadnjih 100 letih. Sedmega novembra 1920 je bilo ustanovljeno Podporno društvo slepih, ki je prvo slovensko invalidsko društvo. Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, kot se imenuje danes, je tako najstarejša invalidska organizacija, ki v skladu s slovensko zakonodajo zastopa slepe in slabovidne v Sloveniji. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je ob jubileju podpisal Ukaz o podelitvi državnega odlikovanja zlati red za zasluge, ki ga Zveza prejme za izjemne zasluge pri povezovanju slepih in slabovidnih in pri spodbujanju njihovega vključevanja v družbo in za uspehe pri uveljavljanju novih, izvinih rešitev za temeljna vprašanja slepote in slabovidnosti. V oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo predstavili zgodovinski razvoj organizacije in izzive, pred katere je Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije postavljena danes.
Neveljaven email naslov