Meja brez pravne mednarodne podlage

Ob ligurski obali, prav tam, kjer leži eno najslikovitejših italijanskih obmorskih območij Cinque Terre, leži še en letoviški kraj, ki ga pri nas pogosto omenjamo, ne da bi se tega zavedali. Gre za Rapallo na širšem območju Genove. Mesta samega po sebi ne omenjamo, omenjamo pa rapalsko mejo. Ime je dobila prav po tem letoviškem kraju, v katerem so predstavniki Kraljevine Italije in Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 12. novembra leta 1920 podpisali krivični sporazum o meji med državama. Podpis rapalske pogodbe ni bil posledica pogajalskega procesa. Ne, to je bilo dejanje, v katerega so Kraljevino SHS prisilili predstavniki Antante, zavezniki v prvi svetovni vojni, ki so se bojevali proti Centralnim silam in jih premagali. Zato ne more imeti pravne podlage.

Predstavniki Antante so s pogajanji in darovanjem tujih ozemelj prepričali Italijo, da je leta 1915 odprla novo fronto v vojni proti Centralnim silam – fronto na meji med habsburško monarhijo in Italijo, ki je bila dolga 600 km. Približno 93 km je je potekalo po današnjem slovenskem ozemlju. Ta del fronte imenujemo Soška fronta. Antanta je Italijanom s tajnim londonskim sporazumom leta 1915 obljubila pravico do priključitve vseh ozemelj, ki so jih zahtevali, tako na Slovenskem kot v Istri, Dalmaciji, Albaniji in tako naprej. S tem ni imela težav, saj Italijanom ni obljubila svojih ozemelj ali ozemelj, za katera bi se posebno zanimala. O tem se tudi ni pogovarjala s predstavniki držav, na katerih so ozemlja ležala.

Kaj pa je to pomenilo za slovenski narod? To je bila zgodovinska zareza, ki je velik del slovenskega naroda ločila od matice in ga prepustila italijanski politiki preganjanja, poniževanja in ne nazadnje raznarodovanja. V Sledeh časa ob stoletnici tega dogodka se je Jurij Popov pogovarjal o življenju ob tej meji in za njo tudi z dvema živima pričama rapalske meje, Andrejem Milavcem iz Planine pri Rakeku in Francem Jerončičem iz Kanalskega Kolovrata.