Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Postreščki sodijo skupaj z izvoščki ali fijakarji, kočijaži in komisionarji ali nosači med takoimenovane urbane poklice
Postreščki so bili nekoč sestavni del ponudbe v večjih mestih. Že samo ime nam pove, da je šlo tu za uslužnostni poklic, in ljubljanski postreščki so bili v času nastanka in tudi kasneje nekaj posebnega.
Ko so nastali, leta 1864 so bili edini v celotni Avstro-ogrski monarhiji, ki so poleg prenašanja kovčkov in druge prtljage iz železniške postaje do hotelov in drugih nastanitvenih točk, opravljali še celo vrsto drugih dejavnosti, drobnih in večjih naročil, uslug in podobno. Do leta 1899 so postreščke imenovali »dinstmanni« po vzoru Innsbrucka in Lindaua, na Primorskem, predvsem v Trstu pa so jih imenovali »fakino«, in so sodelovali pri nakladanju in razkladanju ladij v pristanišču.
Na začetku je v Ljubljani delovalo 16 postreščkov, kasneje pa se je število povečalo na 30. Poklic postrešček pa je nastal kot odgovor na potrebe po uslužnostnih dejavnostih, saj že samo imen- postrešček pomeni, da gre za ljudi, ki te postrežejo, oziroma, ki ti pomagajo, pri prenašanju določenih breme, predmetov, še zlasti ko je šlo za selitve. Ker v preteklosti ni bilo čistilnic so postreščki recimo tudi čistili obleke, in ker takrat ni bilo varnostnikov so zaklepali in odklepali trgovine, in opravljali nadzor. Še več postreščki so prenašali tudi ljubezenska sporočila.
Večja in manjša mesta so skrbela za popotnike in tudi svoje lastno prebivalstvo s tem, da so ponudila vrsto uslužnostnih poklicev. Med te sodijo predvsem izvoščki ali fijakarji, kočijaži, komisionarji ali nosači ter seveda postreščki. Vsi našteti so pri posameznih naročilih tudi sodelovali med seboj, saj je recimo fijakar za nalaganje tovora na voz najel postreščka in podobno. Zanimivo, da naletimo tudi na mnenje, da so postreščki opravljali vse tiste dejavnosti, ki so se pozneje specializirale in razvile v samostojne poklice in dejavnosti. Tak primer so prevozniki, selitveni servisi, kemične čistilnice, varnostniki in celo pogrebne storitve.
Postreščki sodijo med tako imenovane urbane poklice, saj so delali predvsem v mestih, pove etnolog dr. Janez Bogataj, ki se spominja seveda tako izvoščkov ali fijakarjev kot tudi postreščkov.
Včasih so ljudje enačili postreščke, in komisijonarje ali nosače, vendar je šlo za dva različna ceha, pravi Mitja Saje predsednik društva prvih ljubljanskih postreščkov v Ljubljani, ki je tudi sam postrešček.
Postreščkov se dobro spominja tudi radijski kolega Pavle Jakopič, ki nam je med drugim povedal, da so bili s svojimi oblekami, predvsem s kapami, nekakšna mestna posebnost.
O Postreščkih je Ana Zuljan skupaj z učenci iz 7. in 8. razreda Osnovne šole "Borisa Ziherla" v Ljubljani, ( leta 1997 se je šola preimenovala v Osnovno šolo Bežigrad) leta 1992, napisala zanimivo knjigo o sto letih delovanja in življenja ljubljanskih postreščkov.
Slovenski list (12.12.1896, letnik 1, številka 4) Str.5./25 Nemštvo pri postreščkih. Usojamo se uprašati, zakaj imajo postreščki v Ljubljani samo nemške napise na svojih čepicah. Morebiti se daje temu odpomoči.
Ljudski glas (01.09.1883, letnik 2, številka 17) Str.3 Dalje se nam poroča, da nekateri tukajšnjih postreščekov (Dienstmann) našim starinarjem veliko konkurenco z nakupom in prodajo različnih starin delajo; tako starinarje, kateri morajo različne davke plačevati, jako oškodujejo in sebe svoji pravi službi odtegujejo. Ne samo dotični zavod, tudi policija bi morala tej nepriliki v okom priti.
Ljudski glas (16.01.1884, letnik 3, številka 2) Str.3 (Dienstmann ali postrešček), o katerem se je po Ljubljani minole dni toliko govorilo, da se je po izneverjenji večje vsote denarja ustrelil, se je — kakor slišimo — zopet prikazal. Izročili so ga takoj sodniji. Še enkrat opazimo, da se nam je tako poročalo, toraj ne moremo za resnico biti porok.
Na spletni strani društva postrešček je zapisano:
Naš program Postrešček – pomočnik socialno ogroženim družinam – je v skladu z družinsko politiko RS in njenimi ukrepi na področju personalne dejavnosti, ta pa med drugim zajema pomoč družinam, ki imajo starejše in prizadete člane. Naša dejavnost s svojimi storitvami socialnega servisa podpira delovanje družine s tem, da nudi pomoč družinskim članom, ki so te pomoči potrebni, in na ta način razbremenjuje aktivni del družine s tem pa preprečuje njeno socialno izključenost.
Sredi 19. stoletja so na ljubljanskem območju delovali postreščki, ki so na ulicah nudili svoje usluge, kot npr.: nosili so prtljago, pomagali poiskati potniku prenočišče, mu na njegovo željo razkazali glavne znamenitosti mesta, prenašali vrednostne papirje, sodelovali na sejmih ipd. Tako so ponujali in opravljali najrazličnejša uslužnostna dela – od hišnih pa vse do najrazličnejših drugih opravil. Ljudje so jih imeli radi in so se nanje tudi lahko zanesli; zaupali so jim celo zaklepanje hišnih vrat in spuščanje rolet v hišah v času njihove odsotnosti. Njihova dejavnost se danes umešča v kulturno dediščino Mestne občine Ljubljana.
Danes se tradicija postreščkov spet oživlja. V letu 2003 smo začeli z obujanjem poklica postrešček in izkazalo se je, da današnji postreščki prav tako uživajo ugled svojih predhodnikov. Postreščki opravljajo danes tako različna uslužnostna dela za posamezne zainteresirane občane kot tudi nekatere storitve socialnega servisa oz. pomoči občanom na domu.
Postreščki stopajo s svojo dejavnostjo tudi na socialno področje. Postreščki nudijo v okviru socialnega servisa pomoč družinam s starejšimi ter invalidnimi člani in družinskimi člani s trajnimi bolezenskimi okvarami; pomoč pa nudijo tudi enostarševskim in finančno šibkim družinam. Torej tem ljudem postreščki pomagamo in bomo pomagali na domu, da bi lažje premagovali breme fizičnih opravil kot tudi ostale dejavnosti, ki so del vsakdanjega življenja. Po drugi strani bomo s tem razbremenili aktivni del družine in tako pripomogli k preprečevanju njihove izključenosti iz socialnega okolja, s tem pa bomo omogočili vsem članom družine kvalitetnejše življenje.
Poslanstvo postreščkov je pomoč družinam s starejšimi in invalidnimi člani. Gre za pomoč oz. različne manjše usluge – pomoč v hiši in okoli nje ter drugih opravilih, kot so: pospravljanje stanovanj, beljenje prostorov, manjša popravila gospodinjskih aparatov in drugih izdelkov, manjše adaptacije, instalacijska dela (elektrika, vodovod ), čiščenje odtočnih cevi, prenašanje in montaža pohištva, čiščenje okolice, pospravljanje kuriva, urejanje in vzdrževanje vrta, čiščenje dohodnih poti in snega s pločnikov, čiščenje žlebov, odvoz odpadkov. Prav tako pa je naše poslanstvo z ozirom na željo spremljati starejše in druge, pomoči potrebne družinske člane k zdravniku ali pa po drugih opravkih (uradi, banka…). Seveda pa po naročilu tudi opravljamo zanje nakupe, odnašamo pošto itd.
S široko paleto najrazličnejših storitev v okviru družinskega delokroga omogoča služba postreščkov ravno zaradi opravljenih storitev predvsem več prostega časa aktivnim članom družine, s tem pa posledično lažje in kvalitetnejše vključevanje družine v okolje. Možnost obsežne pomoči na domu omogoča osamljenemu in oviranemu posamezniku dodaten stik z zunanjim svetom, hkrati pa tudi zanesljivo in razbremenjujočo oporo prizadeti družini. Poleg storitev socialnega servisa oz. pomoči starejšim in invalidnim osebam nudimo postreščki še druge različne uslužnostne dejavnosti na različnih lokacijah v mestu za posamezne zainteresirane občane. Tem občanom pomagamo na tržnicah in na pokopališču Žale, prav tako pa tudi potnikom in turistom na železniški in avtobusni postaji.
Z odprtjem novih delovnih mest v območju programa Postrešček bomo omogočili zaposlitve iz vrst težje zaposljivih oseb, predvsem lažjih invalidov in mladih. Z novim zaposlovanjem bomo prispevali k zmanjšanju zaposlitvene problematike omenjenih struktur v Ljubljani.
Z oživitvijo dejavnosti smo začeli leta 2003 in v tem času so se pokazale velike potrebe in zanimanja za tovrstne storitve. Izkušnje kažejo, da je s poslanstvom postreščka neločljivo povezano njegovo dobro ime, ki so si ga postreščki pridobili, ker so se ljudje lahko nanje vedno zanesli in jim zaupali. V letu 2005 smo dobili podporo mnogih organizacij, med katerimi so: Slovenska turistična organizacija, Mestna turistična zveza, Društvo za oživljanje starega mestnega jedra, Gospodarska zbornica Slovenije – oddelek za turizem, Zavod za turizem Ljubljana, Mestni muzej Ljubljana.
V tem zapisu, smo objavili tudi fotografije, ki so nam jih posredovali iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana in iz Mestnega muzeja Ljubljana -MGML, za kar se omejenim ustanovam zahvaljujemo!
900 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Postreščki sodijo skupaj z izvoščki ali fijakarji, kočijaži in komisionarji ali nosači med takoimenovane urbane poklice
Postreščki so bili nekoč sestavni del ponudbe v večjih mestih. Že samo ime nam pove, da je šlo tu za uslužnostni poklic, in ljubljanski postreščki so bili v času nastanka in tudi kasneje nekaj posebnega.
Ko so nastali, leta 1864 so bili edini v celotni Avstro-ogrski monarhiji, ki so poleg prenašanja kovčkov in druge prtljage iz železniške postaje do hotelov in drugih nastanitvenih točk, opravljali še celo vrsto drugih dejavnosti, drobnih in večjih naročil, uslug in podobno. Do leta 1899 so postreščke imenovali »dinstmanni« po vzoru Innsbrucka in Lindaua, na Primorskem, predvsem v Trstu pa so jih imenovali »fakino«, in so sodelovali pri nakladanju in razkladanju ladij v pristanišču.
Na začetku je v Ljubljani delovalo 16 postreščkov, kasneje pa se je število povečalo na 30. Poklic postrešček pa je nastal kot odgovor na potrebe po uslužnostnih dejavnostih, saj že samo imen- postrešček pomeni, da gre za ljudi, ki te postrežejo, oziroma, ki ti pomagajo, pri prenašanju določenih breme, predmetov, še zlasti ko je šlo za selitve. Ker v preteklosti ni bilo čistilnic so postreščki recimo tudi čistili obleke, in ker takrat ni bilo varnostnikov so zaklepali in odklepali trgovine, in opravljali nadzor. Še več postreščki so prenašali tudi ljubezenska sporočila.
Večja in manjša mesta so skrbela za popotnike in tudi svoje lastno prebivalstvo s tem, da so ponudila vrsto uslužnostnih poklicev. Med te sodijo predvsem izvoščki ali fijakarji, kočijaži, komisionarji ali nosači ter seveda postreščki. Vsi našteti so pri posameznih naročilih tudi sodelovali med seboj, saj je recimo fijakar za nalaganje tovora na voz najel postreščka in podobno. Zanimivo, da naletimo tudi na mnenje, da so postreščki opravljali vse tiste dejavnosti, ki so se pozneje specializirale in razvile v samostojne poklice in dejavnosti. Tak primer so prevozniki, selitveni servisi, kemične čistilnice, varnostniki in celo pogrebne storitve.
Postreščki sodijo med tako imenovane urbane poklice, saj so delali predvsem v mestih, pove etnolog dr. Janez Bogataj, ki se spominja seveda tako izvoščkov ali fijakarjev kot tudi postreščkov.
Včasih so ljudje enačili postreščke, in komisijonarje ali nosače, vendar je šlo za dva različna ceha, pravi Mitja Saje predsednik društva prvih ljubljanskih postreščkov v Ljubljani, ki je tudi sam postrešček.
Postreščkov se dobro spominja tudi radijski kolega Pavle Jakopič, ki nam je med drugim povedal, da so bili s svojimi oblekami, predvsem s kapami, nekakšna mestna posebnost.
O Postreščkih je Ana Zuljan skupaj z učenci iz 7. in 8. razreda Osnovne šole "Borisa Ziherla" v Ljubljani, ( leta 1997 se je šola preimenovala v Osnovno šolo Bežigrad) leta 1992, napisala zanimivo knjigo o sto letih delovanja in življenja ljubljanskih postreščkov.
Slovenski list (12.12.1896, letnik 1, številka 4) Str.5./25 Nemštvo pri postreščkih. Usojamo se uprašati, zakaj imajo postreščki v Ljubljani samo nemške napise na svojih čepicah. Morebiti se daje temu odpomoči.
Ljudski glas (01.09.1883, letnik 2, številka 17) Str.3 Dalje se nam poroča, da nekateri tukajšnjih postreščekov (Dienstmann) našim starinarjem veliko konkurenco z nakupom in prodajo različnih starin delajo; tako starinarje, kateri morajo različne davke plačevati, jako oškodujejo in sebe svoji pravi službi odtegujejo. Ne samo dotični zavod, tudi policija bi morala tej nepriliki v okom priti.
Ljudski glas (16.01.1884, letnik 3, številka 2) Str.3 (Dienstmann ali postrešček), o katerem se je po Ljubljani minole dni toliko govorilo, da se je po izneverjenji večje vsote denarja ustrelil, se je — kakor slišimo — zopet prikazal. Izročili so ga takoj sodniji. Še enkrat opazimo, da se nam je tako poročalo, toraj ne moremo za resnico biti porok.
Na spletni strani društva postrešček je zapisano:
Naš program Postrešček – pomočnik socialno ogroženim družinam – je v skladu z družinsko politiko RS in njenimi ukrepi na področju personalne dejavnosti, ta pa med drugim zajema pomoč družinam, ki imajo starejše in prizadete člane. Naša dejavnost s svojimi storitvami socialnega servisa podpira delovanje družine s tem, da nudi pomoč družinskim članom, ki so te pomoči potrebni, in na ta način razbremenjuje aktivni del družine s tem pa preprečuje njeno socialno izključenost.
Sredi 19. stoletja so na ljubljanskem območju delovali postreščki, ki so na ulicah nudili svoje usluge, kot npr.: nosili so prtljago, pomagali poiskati potniku prenočišče, mu na njegovo željo razkazali glavne znamenitosti mesta, prenašali vrednostne papirje, sodelovali na sejmih ipd. Tako so ponujali in opravljali najrazličnejša uslužnostna dela – od hišnih pa vse do najrazličnejših drugih opravil. Ljudje so jih imeli radi in so se nanje tudi lahko zanesli; zaupali so jim celo zaklepanje hišnih vrat in spuščanje rolet v hišah v času njihove odsotnosti. Njihova dejavnost se danes umešča v kulturno dediščino Mestne občine Ljubljana.
Danes se tradicija postreščkov spet oživlja. V letu 2003 smo začeli z obujanjem poklica postrešček in izkazalo se je, da današnji postreščki prav tako uživajo ugled svojih predhodnikov. Postreščki opravljajo danes tako različna uslužnostna dela za posamezne zainteresirane občane kot tudi nekatere storitve socialnega servisa oz. pomoči občanom na domu.
Postreščki stopajo s svojo dejavnostjo tudi na socialno področje. Postreščki nudijo v okviru socialnega servisa pomoč družinam s starejšimi ter invalidnimi člani in družinskimi člani s trajnimi bolezenskimi okvarami; pomoč pa nudijo tudi enostarševskim in finančno šibkim družinam. Torej tem ljudem postreščki pomagamo in bomo pomagali na domu, da bi lažje premagovali breme fizičnih opravil kot tudi ostale dejavnosti, ki so del vsakdanjega življenja. Po drugi strani bomo s tem razbremenili aktivni del družine in tako pripomogli k preprečevanju njihove izključenosti iz socialnega okolja, s tem pa bomo omogočili vsem članom družine kvalitetnejše življenje.
Poslanstvo postreščkov je pomoč družinam s starejšimi in invalidnimi člani. Gre za pomoč oz. različne manjše usluge – pomoč v hiši in okoli nje ter drugih opravilih, kot so: pospravljanje stanovanj, beljenje prostorov, manjša popravila gospodinjskih aparatov in drugih izdelkov, manjše adaptacije, instalacijska dela (elektrika, vodovod ), čiščenje odtočnih cevi, prenašanje in montaža pohištva, čiščenje okolice, pospravljanje kuriva, urejanje in vzdrževanje vrta, čiščenje dohodnih poti in snega s pločnikov, čiščenje žlebov, odvoz odpadkov. Prav tako pa je naše poslanstvo z ozirom na željo spremljati starejše in druge, pomoči potrebne družinske člane k zdravniku ali pa po drugih opravkih (uradi, banka…). Seveda pa po naročilu tudi opravljamo zanje nakupe, odnašamo pošto itd.
S široko paleto najrazličnejših storitev v okviru družinskega delokroga omogoča služba postreščkov ravno zaradi opravljenih storitev predvsem več prostega časa aktivnim članom družine, s tem pa posledično lažje in kvalitetnejše vključevanje družine v okolje. Možnost obsežne pomoči na domu omogoča osamljenemu in oviranemu posamezniku dodaten stik z zunanjim svetom, hkrati pa tudi zanesljivo in razbremenjujočo oporo prizadeti družini. Poleg storitev socialnega servisa oz. pomoči starejšim in invalidnim osebam nudimo postreščki še druge različne uslužnostne dejavnosti na različnih lokacijah v mestu za posamezne zainteresirane občane. Tem občanom pomagamo na tržnicah in na pokopališču Žale, prav tako pa tudi potnikom in turistom na železniški in avtobusni postaji.
Z odprtjem novih delovnih mest v območju programa Postrešček bomo omogočili zaposlitve iz vrst težje zaposljivih oseb, predvsem lažjih invalidov in mladih. Z novim zaposlovanjem bomo prispevali k zmanjšanju zaposlitvene problematike omenjenih struktur v Ljubljani.
Z oživitvijo dejavnosti smo začeli leta 2003 in v tem času so se pokazale velike potrebe in zanimanja za tovrstne storitve. Izkušnje kažejo, da je s poslanstvom postreščka neločljivo povezano njegovo dobro ime, ki so si ga postreščki pridobili, ker so se ljudje lahko nanje vedno zanesli in jim zaupali. V letu 2005 smo dobili podporo mnogih organizacij, med katerimi so: Slovenska turistična organizacija, Mestna turistična zveza, Društvo za oživljanje starega mestnega jedra, Gospodarska zbornica Slovenije – oddelek za turizem, Zavod za turizem Ljubljana, Mestni muzej Ljubljana.
V tem zapisu, smo objavili tudi fotografije, ki so nam jih posredovali iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana in iz Mestnega muzeja Ljubljana -MGML, za kar se omejenim ustanovam zahvaljujemo!
Potem ko je nacistična okupacijska oblast zasedla Gorenjsko, Mežiško dolino, Spodnjo Štajersko s severnim delom Dolenjske in del Prekmurja se je začel množični izgon prebivalstva, ki naj bi potekal v štirih valovih in zajel od 220.000 do 260.000 Slovencev. Statistično vzeto so nacisti namenili izgon vsakemu tretjemu Slovencu, ki je živel pod nemško okupacijo. Z okupiranih ozemelj so v letih 1941 - 1945 izgnali 63.000 Slovencev, in to največ v nemška izgnanska taborišča, kar 45.000, na Hrvaško 10.000, v Srbijo 7500, približno 17.000 Slovencev pa je pred izgonom pobegnilo v Ljubljansko pokrajino in drugam. Po končani vojni so se začeli izgnanci vračati na svoje domove, več kot 2400 pa jih je za vedno ostalo v tuji zemlji. Vračanje v domovino je bilo dolgotrajno. Veliko izgnanih se je vrnilo šele v jeseni 1945. Doma so našli večinoma izropane hiše in neobdelana polja. V tokratnih Sledeh časa, ki jih pripravlja Stane Kocutar, bodo o izgnanstvu in predvsem o poti domov spregovorili tedanji otroci, ki še po več kot sedmih desetletjih pomnijo vse grozote eksodusa.
Slovenci nimamo "prave filmske industrije". Toda zgodnje obdobje slovenskega igranega filma v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja je obetalo tedanjemu Triglav filmu bleščečo prihodnost, največ zaradi filmskega studia na Fornačah v Piranu. Tam so posneli nekaj slovenskih filmov, še več pa koprodukcijskih z Nemci, Italijani in Američani iz slovitega Hollywooda. Teh filmov je bilo vsega skupaj več kot 50. Na Fornačah na Tartinijevem trgu in po piranskih ulicah so tedaj snemale največje filmske zvezde. Toda prva kriza naše filmski dejavnosti je sredi šestdesetih let najprej pokopala Triglav film, njegov naslednik, Viba film, pa ni nikdar našel dovolj posluha za studio, ki je kar precej oddaljen od Ljubljane. Tako ta dandanes pozabljen sameva in propada, ujet v spomine nekdanje slave. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Škocjanske jame so ene najbolj znamenitih na svetu. Od leta 1986 so tudi na UNESC-ovem seznamu svetovne kulturne in naravne dediščine. Prvi pisni viri o teh jamah segajo v antiko. O njih je pisal Pozidonij iz Apameje. Arheološke raziskave dokazujejo, da je človek bival v teh jamah že v neolitiku. Najdbe v Tominčevi jami, Ozki špilji in Jami na Prevali ali Mušji jami dokazujejo, da so bile pomembne ne le lokalno, ampak tudi regionalno. Najdbe povedo, da so jih nekoč imeli za vhod v skrivnostni podzemni svet, za vhod v Had. O Škocjanskih jamah je pisal tudi Valvasor, najdemo jih na najstarejših jamskih zemljevidih v Evropi in v številnih publikacijah. Žal je večina teh bodisi v Trstu bodisi na Dunaju. Pred približno dvesto leti se je začelo intenzivnejše raziskovanje Škocjanskih jam in traja še danes. Zato te jame tudi štejejo za zibelko speleologije. Trije ključni možje, zaslužni za razmah raziskovanja, so bili Joseph Marinitsch, Anton Hanke in Friedrich Müller. Seveda vse ob pomoči številnih hrabrih in drznih domačinov, ki so jim rekli preprosto jamski delavci. Zgodovina raziskovanja beleži tudi dva obiska pomembne avstrijske raziskovalke, ene redkih v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, Poldi Furich. V jame se je spustila leta 1921 in leta 1922. Škocjanske jame so tudi ene prvih turističnih jam na Slovenskem. V Sledeh časa bo Jurij Popov s sogovorniki pripravil prerez zgodovine raziskovanja tega edinstvenega jamskega sveta.
Kar trinajst obmejnih stražnic je štel Mariborski mejni odsek, kot se je imenovala obmejna enota Jugoslovanske armade. Vse od Gornje Radgone, prek Slovenskih goric pa tja do Kozjaka, kjer se je področje končalo s stražnico na Kapli, so se v junijskih dneh leta 1991 dogajale večje ali manjše drame. Zgodbe iz štirih stražnic oziroma karavel ter njihov bolj ali manj gladek prehod v roke nove slovenske oblasti, bo v Sledeh časa s sogovorniki opisal Marko Radmilovič.
Leta 1895 je avstro-ogrsko kmetijsko ministrstvo napotilo na Kranjsko mladega agronoma praške in dunajske šole. Pisal se je Bohuslav Skalicky. Pomagal naj bi pri obnovi vinogradov, ki jih je uničujoče napadla trtna uš. Delo je uspešno končal, postal vinarski nadzornik, kmetijski svetnik, zet ravnatelja kmetijske šole na Grmu pri Novem mestu Riharda Dolenca in kasneje tudi sam ravnatelj te šole. Leta 1908 je v Pragi organiziral razstavo "pravilno šolanih kranjskih vin", kar je pospešilo vinsko trgovino med deželama. Leta 1924 je Bohuslav Skalicky napisal prvi sodobni učbenik kletarstva v slovenskem jeziku v 20. stoletju. V Sledeh časa bomo osvetlili njegovo delo in izvedeli, kako se je 120 let po prihodu na Kranjsko znova vrnil v zavest rojstnega kraja Cerekvice nad Bystřicu pri znamenitem Hradcu Královém na severu Češke ter kraja svojega delovanja - našega Novega mesta. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
V oddaji Sledi časa, ki bo prepletena tudi z elementi dokumentarnega eseja, nas Marko Radmilovič vodi v Kumanovo. V čas pred več kot tridesetimi leti, ko je v tem dandanes medijsko izpostavljenem mestu, preživel približno leto dni kot branilec tedanje države. V oddaji, v kateri bo tekla beseda tudi o poznejših vojnih zločincih na eni ter tudi o političnih zapornikih na drugi strani, ne bo šlo toliko za poskus razumevanja težav sedanje Makedonije, ampak bomo skušali ovreči vsaj delček stereotipov o vzrokih za nekdanje in morebitne prihodnje balkanske morije, ki so se zasejali prav v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
V noči s 23. na 24. maj leta 1915 se je prva svetovna vojna tudi dejansko preselila na del današnjega slovenskega ozemlja. Italija je, kot je obljubila silam antante v tajnem Londonskem sporazumu 26. aprila 1915, napovedala vojno Avstro-Ogrski in ob polnoči prestopila skupno mejo nad Livekom. Za dvojno monarhijo je to bila že tretja fronta, potekala pa je od prelaza Stelvio na tromeji med Švico, Italijo in Avsto-Ogrsko čez Tirolsko Dolomite, Karnijske in Julijske Alpe ob reki Soči do njenega izliva v Jadransko morje. Dolga je bila 600 kilometrov, od tega je je približno 90 kilometrov - od Rombona do Tržaškega zaliva - potekalo tudi po delu našega današnjega ozemlja. Ta del poznamo pod imenom soška fronta. Takoj prvi dan vojne so italijanski bersaljerji na kolesih brez enega samega strela osvojili Kobarid, 29 mesecev pozneje pa je prav tako imenovani "čudež pri Kobaridu" oziroma 12. soška ofenziva prinesla njen konec. Že takoj prve dni so se začeli spopadi na Mrzlem vrhu, eni izmed treh klavnic prve svetovne vojne na naših tleh - poleg Mrzlega vrha še na Rdečem robu in Škabrijelu. Spopadi so potekali vseh 29 mesecev ali 888 dni, ne da bi se fronta premaknila z mesta. Kaj vse se je dogajalo prve dni soške fronte in kako je ta fronta zaznamovala naše kraje, bomo lahko slišali v Sledeh časa, ki jih pripravlja Jurij Popov.
Ime boga Triglava se pojavlja med slovanskimi narodi vse Evrope. Trimužjat, Troglav, Terglau, Terglou, pri zahodnih, neslovanskih sosedih tudi Dreiherrnspitze in Corno Tre Signori. Imena, ki izpričujejo zgodbo božanstva, ki smo ga Slovenci v obliki gore vzeli kot enega izmed najbolj prepoznavnih narodnih simbolov. Kako je Triglav postal Slovencem tako pomemben simbol, kakšno vlogo je imel pri tem baron Žiga Zois, kakšna je bila tržna vrednost vrha te Slovencem svete gore leta 1895 in kaj nam pomeni danes? Pod njegovo severno steno se je v iskanju odgovorov podal Jure K. Čokl.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Dan se je prebudil in zasijalo je sonce. Toplo in prijetno je postalo, kakor bi narava hotela umiti in izbrisati trpljenje minulih petih let. "Svoboda!" je glasna misel, še hitrejša kot vihar, preletela Evropo. In nenavadna tišina je oznanila: "Nikjer nobenega ni!" Okupator je v naglici zbežal ... Le na Koroškem je še govorilo orožje ... Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Smo Slovenci hlapčevski ali uporni narod? Vprašanje se zdi smiselno glede na to, da letos zaznamujemo pol tisočletja vseslovenskega kmečkega upora iz leta 1515. Začel se je v Konjicah in Kočevju, zajel pa je območje več kot petindvajset tisoč kvadratnih kilometrov površine nekdanjih slovenskih dežel razen Gorenjske in dela Primorske. Uprlo se je več kot osemdeset tisoč kmetov, ki so jih vedno nove in nove dajatve zemljiškim gospodom, cerkvi in cesarstvu pripeljale na rob revščine in obupa. Ta upor sodi med šest velikih v naši zgodovini, zraven pa moramo prišteti še stotnijo malih in nekaj srednjih, torej vsega skupaj več kot sto dvajset kmečkih uporov. Ta podatek postavlja pod vprašaj Cankarjevo sintagmo "za hlapce rojeni ...". Pa vendar, preučevanje učinkov kmečkih uporov pripelje do spoznanja, da so bili uporni kmetje vedno poraženi, upori pa niso ustavili procesa razvoja ideologije družbe treh rodov - tistih, ki vladajo, tistih, ki molijo in tistih, ki delajo. Ta družbeni antagonizem je bil in je še zmeraj temeljni model urejenosti sveta. Kaj je pomenil in kaj je prinesel, pa tudi o tem, kako je leta 1515 vseslovenski kmečki upor potekal, bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Jurij Popov.
Društvo novinarjev Slovenije je bilo ustanovljeno 28. marca 1905, ko je bil sklican ustanovni občni zbor Društva slovenskih književnikov in časnikarjev. Morda bi lahko iskali korenine slovenskega novinarstva že pri Primožu Trubarju, saj je bil s svojimi Newe Zeitungen novičar 16. stoletja. Vsekakor pa velja, da je bil začetnik slovenskega časnikarstva Valentin Vodnik, ki je leta 1797 začel urejati Lublanske novice, naš prvi dnevnik pa je bil Slovenski narod, ki je začel leta 1868 izhajati v Mariboru. Komu so "služili" slovenski novinarji v preteklih sto in več letih: ljudstvu, oblasti, kapitalu? So bili vedno ob pravem času na pravem mestu? Je slovenski novinar omikan in spoštovan? Kako stanovsko povezovanje krepi moč in verodostojnost slovenskega novinarstva? Je novinarstvo samo še obrt, servis? Ali pa je vendarle "čuvaj demokracije"? Po sledeh 110 let dolge zgodovine novinarske stanovske organizacije nas bo v oddaji Sledi časa popeljal Bojan Leskovec.
V teh časih, ko nam v ušesih še vedno odmeva posplošeno skandiranje "lopovi, lopovi!", se ponuja priložnost, da se tudi natančneje ozremo po zgodovini tolovajstva v naši deželi. Marko Radmilovič nas tako v Sledeh časa vabi na vznemirljivo potepanje po kozjanskih globelih, kjer se še vedno prepletajo resnice in legende o življenju razbojnika Franca Guzaja.
Po padcu fašizma in kapitulaciji Italije septembra leta 1943 so sicer maloštevilni partizani na Primorskem razorožili italijansko vojsko, ki se je s slovenskega ozemlja umikala v Italijo. Tako so pridobili veliko orožja, streliva in živil, celo več, kot so bili tedaj sposobni uporabiti. Toda pričakovati je bilo, da se bodo iz italijanske vojske vračali mladi primorski fantje, ki bi jih vključili v narodnoosvobodilni boj. V prvih dneh zmede so se partizani odločili zasesti in braniti Gorico pred veliko močnejšo nemško vojaško silo, ki je zasedala izpraznjen prostor po umiku italijanskih okupatorjev. Izoblikovala se je Goriška fronta. Je bila vojaški nesmisel, saj je bilo očitno, da maloštevilni partizani ne bodo zmogli obdržati mesta? Ali je bil pomen drugje? Avtor oddaje je Ivan Merljak.
V doslej pripravljenih oddajah o prvi svetovni vojni ali "veliki vojni" ali "vojni, ki naj bi botrovala koncu vseh vojn", smo vedno znova poudarjali, da je bila ta vojna precedens v zgodovini človeštva. Je prva vojna, ki jo lahko imenujemo totalna vojna. To je vojna, ki v vrtinec pobijanja in uničevanja potegne vse, od vojakov na fronti do prebivalstva v zaledju in vsa področja človekovega delovanja. Lahko bi rekli, da je "velika vojna" uzakonila tudi propagando kot brezobzirno sredstvo za doseganje vojaških in političnih ciljev. Pri tem se ni ozirala na resnico, vse do takrat veljavne moralne vrednostne sisteme pa je kršila v skladu s potrebami. Tako so jo uporabljali za dokazovanje tako imenovane "nujnosti vojne", za demoniziranje nasprotnikov, za norčevanje iz nasprotnikov in njihovih voditeljev (na primer ostarelega in dementnega cesarja Jožefa II.), za dokazovanje lastne superiornosti, in tako naprej. Na različne načine je manipulirala predvsem z vojaki na fronti in s civilnim prebivalstvom. Pogosto je tako tudi duhovščina s prižnic omalovaževala in demonizirala nasprotnike, zahtevala in opravičevala njihovo pobijanje, žrtvovanje lastnega življenja pa poveličevala v sveti cilj. V slovenskih deželah je to najbolj poudarilo geslo "vse za vero, dom, cesarja". V propagandne namene so bili uporabljeni vsi takratni mediji - tiskani, radijski in filmski. V letih 1914-1918 so bili tako postavljeni temelji sodobne propagandne obrti, ki se še danes zateka k že pred davnimi leti izoblikovanim načelom za udejanjanje ciljev predvsem tiste elite, ki ima največjo družbeno moč.
Sredi prihodnjega meseca bo minilo 70 let od zadnjega anglo-ameriškega bombardiranja Maribora med drugo svetovno vojno. Prvi dan groze rušilnih in zažigalnih bomb so Mariborčani doživeli 7. januarja 1944, najhuje pa je bilo oktobra tega leta. Trpljenja in strahu, ki ga v takšnem obsegu in tako silovito ni doživelo nobeno drugo slovensko mesto. Odvrženih je bilo 15.795 bomb, ki so skupaj tehtale 4.750 ton. Popolnoma porušenih ali poškodovanih je bilo 2.290 zgradb, kar je bila slaba polovica vsega stavbnega fonda v mestu. Brez bivališč je ostalo več kot 4.200 ljudi, umrlo pa jih je 483, med njimi 60 otrok. V nekaj več kot petnajstih mesecih med prvim in zadnjim bombnim napadom na mesto so prebivalci Maribora v zakloniščih preživeli približno 14 dni. Mesto si potem še desetletja ni povsem opomoglo od posledic anglo-ameriških rušilnih letalskih napadov, na vzhodnem območju Maribora pa lahko na zidovih starejših hiš še danes brez večjih težav najdemo sledi teh bombardiranj. Kakšni spomini še živijo na tisti čas, kaj pravijo zgodovinarji, v kakšnem stanju so zaklonišča, v katera so ljudje bežali pred sedmimi desetletji, in kako je z neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi Made in USA, katerih najdbe so še zdaj dokaj pogoste? O tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Stane Kocutar.
Življenja genijev so pogosto nepredvidljiva in včasih celo čudaška, so pa praviloma dobro raziskana. Izjemni možje preteklosti, ki so še za življenja vzbujali občudovanje, so vedno znova pod drobnogledom tako laične kot tudi strokovne javnosti. In med njimi je eden najbolj izpostavljenih prav gotovo Nikola Tesla. Zato preseneča, da je šele pred kratkim prišlo na dan poglavje, ki tega velikega moža naše civilizacije povezuje z Mariborom. Več v oddaji Sledi časa Marka Radmiloviča z naslovom Mariborski tedni Nikole Tesle.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Lahko bi rekli, da je izpovedovanje ljubezni staro toliko kot človeštvo. Poleg besed pa so že naši davni predniki uporabljali tudi različne predmete, s katerimi so obdarovali ljubljeno osebo in ji tako pokazali, kaj čutijo. No, lectovo srce je eden takšnih predmetov, ki že stoletja služi predvsem temu namenu, tako v Evropi, kot tudi pri nas. In v pričakovanju pomladi, ko začnejo tudi srca zaljubljencev hitreje utripati, bomo lahko še enkrat poslušali zanimivo pripoved o zgodovini in tradiciji lectarstva na Slovenskem. V oddajo Sledi časa jo je zaokrožil - Ivan Merljak.
Lahko bi rekli, da je izpovedovanje ljubezni staro toliko kot človeštvo. Poleg besed pa so že naši davni predniki uporabljali tudi različne predmete, s katerimi so obdarovali ljubljeno osebo in ji tako pokazali, kaj čutijo. No, lectovo srce je eden takšnih predmetov, ki že stoletja služi predvsem temu namenu, tako v Evropi, kot tudi pri nas. In v pričakovanju pomladi, ko začnejo tudi srca zaljubljencev hitreje utripati, bomo lahko še enkrat poslušali zanimivo pripoved o zgodovini in tradiciji lectarstva na Slovenskem. V oddajo Sledi časa jo je zaokrožil - Ivan Merljak.
Neveljaven email naslov