Veliki umetnik, ki je s svojim delom v malo mesto pripeljal velike ljudi

Karel Pečko. Slovenj Gradec. Ne nujno v tem vrstnem redu, vendar neločljivo povezana na način, ki ga ne more spregledati nihče. Če je koroškemu mestu vsestranski slikar, galerist in muzeolog in še marsikaj Karel Pečko vdahnil dušo, je Slovenj Gradec njemu vrnil navdih, naravo in ljudi, ki so ga cenili. Letos mineva 100 let od rojstva velikega umetnika in njegovo mesto se mu je poklonilo z razstavo njegovih del in življenja. Kot se za nekoga, ki vrača ljubezen, tudi spodobi.

Ta ljubezenska zgodba ima srečen konec, dodajmo. Zgodba, katere glavni junak je bil toliko stvari, da je izmed njih težko izluščiti tisto, ki bi Karla Pečka najbolj določala. Nina Popič, kustosinja pedagoginja v Koroški galeriji likovnih umetnosti, ga opisuje kot vsestranskega umetnika, ki je puščal pečat na vseh področjih. Pa naj bo to slikanje, raziskovanje vedut oziroma mestnih dvorišč, različnih tehnik ustvarjanja, galerijske aktivnosti ali muzeologije. Nenazadnje morda tudi pristnega človeškega stika, ki mu je znal vdahniti poseben pečat.

Katarina Hergold Germ, kustosinja in muzejska svetovalka v Koroški galeriji likovnih umetnosti, pripisuje velik vpliv na značaj Karla Pečka okolju, v katerem se je rodil. Koroška pokrajina s svojimi hribi in gorami, celki, malimi mesti, ki imajo čisto svoj, poseben ritem. Pečko se je sprehodil od vasi v otroštvu do mesta v zrelih letih. In kot je mesto postalo del njega je del mesta postal tudi on.

Njegovo otroštvo, če bi njegovemu otroštvu sploh lahko tako rekli, je bilo žalostno. Pri rosnih šestih letih je izgubil očeta, nato je v veliki revščini že z dvanajstimi leti moral služiti svoj kruh. Vendar se ni nikoli vdal, za kar je imela gotovo zasluge njegova mama, ki je sama preživljala tri majhne otroke.

O tem, da bi želel postati slikar, ni bilo govora. Na to ni niti pomislil. Potem pa so ga naključja pripeljala do priporočila, ki mu je odprlo vrata na ljubljansko Likovno akademijo. O tem, kako je postal slikar, bi lahko pripravili še eno oddajo. Odprl se mu je nov svet. Dobil je službo likovnega pedagoga, spoznal je ljudi, ki so razmišljali podobno kot on. In preselil se je v Slovenj Gradec. Njegovo mesto.

Tako je prišel v stik z nadarjenimi mladimi ljudmi, ki jim je lahko dal vse tisto, česar sam ni mogel dobiti. Vplival je na sistem poučevanja, bil je mentor in vzornik. Vseeno pa je bil in ostal predvsem slikar. Razvil je številne sloge in uporabil različne tehnike. Njegova ljubezen je bila širša tudi od okvirov slik, ki jih je ustvarjal. Njegovo galerijsko delo je privabilo številne ugledne goste. Zaradi njegovih razstav je v malo mesto na Koroškem začelo prihajati vedno več znanih ljudi, ki so jih veliko večja mesta čakala zaman. Slovenj Gradec je prav zaradi galerije kar dvakrat gostil nekdanjega jugoslovanskega maršala Josipa Broza Tita. Tako tudi ni veliko presenečenje, da se je znašel na fotografijah kultne fotografinje Inge Morath, ki je med drugimi umetniki fotografirala tudi Pabla Picassa in Roya Liechensteina. Letos, ko mineva 100 let od rojstva Karla Pečka, so se mu poklonili tudi v njegovem Slovenj Gradcu.

In kako to, da ga je uspelo kljub izjemnemu talentu zadržati majhno mestece, kakršno je Slovenj Gradec? Zato, ker mu je dalo vse, česar si je želel in vse, kar je potreboval. In to je znal svojemu mestu tudi vrniti.