Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Igralci so prišli tudi samo za en stavek na radio."
Oddaja Lahko noč, otroci z legendarnim avizom Urbana Kodra je ena najstarejših radijskih oddaj, ki ji lahko na Prvem – neprekinjeno – prisluhnemo prav vsak dan ob 19.45 že 55 let. Torej od leta 1965, ko se je na Radiu Slovenija, v otroškem in mladinskem programu, ki je takrat sodil v kulturno-umetniški uredništvo, zamisel o pravljici, ki bi otroke iz radijskih sprejemnikov zazibala v spanec, porodila Antonu Sojarju. Pravljice na slovenskem javnem radiu sicer niso bile novost, saj smo jih lahko slišali že drugi dan poskusnega oddajanja Radia Ljubljana. To dokazuje napoved radijskega programa za 2. september, ki so jo 31. avgusta leta 1928 prebrali v časniku Slovenec: "Zvečer ob šestih pripoveduje po radiu pravljice gospodična Vencajzova."
A minilo je še kar nekaj let, da so pravljice za najmlajše dobile obliko, ki jo poznajo še danes: nekajminutni format, posneta oddaja, tudi zrežirana in dramatizirana, ob 19.45 in z avizom, za katerega je avtor pred nekaj leti za časopis Delo povedal, da je njegov »prispevek vsem otrokom, ki so ob radiu poslušali in še poslušajo pravljice.« In poslušajo jih res lahko veliko. V radijskem digitalnem arhivu je shranjenih skoraj 4800 oddaj Lahko noč, otroci, najstarejša ohranjena je iz leta 1965, govori pa o lisici in zajčku. V tem času je izšlo tudi 17 posebnih izdaj pravljic na kasetah, zgoščenkah in zvočnih knjigah, pripravlja pa se že nova zvočna knjiga.
Čeprav se ustvarjalci oddaje Lahko noč, otroci – avtorji, režiserji, igralci in uredniki – menjajo, čeprav so danes drugačni tudi časi, v katerih živimo, pa poslanstvo pravljice za lahko noč ves čas ostaja enako. Urednica oddaje Alja Verbole, Prvi program Radia Slovenija:
"Pravljice pri otrocih že od nekdaj spodbujajo domišljijo, zvočno in jezikovno senzibilnost. V današnjih časih, ko smo obkroženi z vizualnimi dražljaji in modernimi napravami, ko svet doživljamo predvsem z očmi in ko imamo vedno manj časa za branje, pa menim, da je zvočna pravljica še kako dobrodošla in pomembna. Otrokom ponuja možnost, da si ustvarijo lasten domišljijski svet, pa tudi odraslim lahko pravljica prinese pozitivno izkušnjo. Starši in otroci skupaj preživljajo čas, lahko se pogovarjajo o vsebinah, o temah, pravljica pa ponuja možnost umetniškega ustvarjanja. Mogoče pa se ob poslušanju pravljice naučimo poslušati tudi sočloveka."
Kar še posebej odlikuje pravljice, je to, da jih interpretirajo le slovenski dramski igralci in igralke, pravi Alja Verbole in dodoaja: "Tukaj smo zelo strogi in neodstopamo od najvišje ravni kulture govora."
Z nami so svoje spomine in razmišljanja o oddaji Lahko noč, otroci, ki nastaja v sodelovanju otroškega in igranega programa Radia Slovenija, delili tudi: režiserka Irena Glonar, ki je podpisana pod kar 297 oddaj Lahko noč, otroci; režiserka Špela Kravogel, ki v zadnjem obdobju skrbi za posebne projekte: pravljice v neposrednem avdio in video prenosu; pisatelj Peter Svetina, eden od žirantov pri zadnjih dveh natečajih za izvirnos slovensko pravljico; Tomo Kočar, avtor besedil za 102 oddaji Lahko noč, otroci; in kar nekaj dramskih igralk in igralcev: Maja Končar, Ivanka Mežan, Janez Hočevar - Rifle, Zvone Hribar in Jurij Souček.
911 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
"Igralci so prišli tudi samo za en stavek na radio."
Oddaja Lahko noč, otroci z legendarnim avizom Urbana Kodra je ena najstarejših radijskih oddaj, ki ji lahko na Prvem – neprekinjeno – prisluhnemo prav vsak dan ob 19.45 že 55 let. Torej od leta 1965, ko se je na Radiu Slovenija, v otroškem in mladinskem programu, ki je takrat sodil v kulturno-umetniški uredništvo, zamisel o pravljici, ki bi otroke iz radijskih sprejemnikov zazibala v spanec, porodila Antonu Sojarju. Pravljice na slovenskem javnem radiu sicer niso bile novost, saj smo jih lahko slišali že drugi dan poskusnega oddajanja Radia Ljubljana. To dokazuje napoved radijskega programa za 2. september, ki so jo 31. avgusta leta 1928 prebrali v časniku Slovenec: "Zvečer ob šestih pripoveduje po radiu pravljice gospodična Vencajzova."
A minilo je še kar nekaj let, da so pravljice za najmlajše dobile obliko, ki jo poznajo še danes: nekajminutni format, posneta oddaja, tudi zrežirana in dramatizirana, ob 19.45 in z avizom, za katerega je avtor pred nekaj leti za časopis Delo povedal, da je njegov »prispevek vsem otrokom, ki so ob radiu poslušali in še poslušajo pravljice.« In poslušajo jih res lahko veliko. V radijskem digitalnem arhivu je shranjenih skoraj 4800 oddaj Lahko noč, otroci, najstarejša ohranjena je iz leta 1965, govori pa o lisici in zajčku. V tem času je izšlo tudi 17 posebnih izdaj pravljic na kasetah, zgoščenkah in zvočnih knjigah, pripravlja pa se že nova zvočna knjiga.
Čeprav se ustvarjalci oddaje Lahko noč, otroci – avtorji, režiserji, igralci in uredniki – menjajo, čeprav so danes drugačni tudi časi, v katerih živimo, pa poslanstvo pravljice za lahko noč ves čas ostaja enako. Urednica oddaje Alja Verbole, Prvi program Radia Slovenija:
"Pravljice pri otrocih že od nekdaj spodbujajo domišljijo, zvočno in jezikovno senzibilnost. V današnjih časih, ko smo obkroženi z vizualnimi dražljaji in modernimi napravami, ko svet doživljamo predvsem z očmi in ko imamo vedno manj časa za branje, pa menim, da je zvočna pravljica še kako dobrodošla in pomembna. Otrokom ponuja možnost, da si ustvarijo lasten domišljijski svet, pa tudi odraslim lahko pravljica prinese pozitivno izkušnjo. Starši in otroci skupaj preživljajo čas, lahko se pogovarjajo o vsebinah, o temah, pravljica pa ponuja možnost umetniškega ustvarjanja. Mogoče pa se ob poslušanju pravljice naučimo poslušati tudi sočloveka."
Kar še posebej odlikuje pravljice, je to, da jih interpretirajo le slovenski dramski igralci in igralke, pravi Alja Verbole in dodoaja: "Tukaj smo zelo strogi in neodstopamo od najvišje ravni kulture govora."
Z nami so svoje spomine in razmišljanja o oddaji Lahko noč, otroci, ki nastaja v sodelovanju otroškega in igranega programa Radia Slovenija, delili tudi: režiserka Irena Glonar, ki je podpisana pod kar 297 oddaj Lahko noč, otroci; režiserka Špela Kravogel, ki v zadnjem obdobju skrbi za posebne projekte: pravljice v neposrednem avdio in video prenosu; pisatelj Peter Svetina, eden od žirantov pri zadnjih dveh natečajih za izvirnos slovensko pravljico; Tomo Kočar, avtor besedil za 102 oddaji Lahko noč, otroci; in kar nekaj dramskih igralk in igralcev: Maja Končar, Ivanka Mežan, Janez Hočevar - Rifle, Zvone Hribar in Jurij Souček.
Bloke že od nekdaj slovijo kot zibelka slovenskega smučanja, malo manj pa je znano, da bi jih lahko poznali tudi kot zibelko slovenskega jadralnega letalstva.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ob koncu minulega leta so v Zavrhu pri Lenartu v Slovenskih goricah predstavili pomembno pridobitev. V kraju kjer Turistično društvo Rudolf Maister – Vojanov že desetletja skrbi za ohranjanje spomina na tega pomembnega rojaka, ki je tja prihajal na počitnice so odkupili in s pomočjo evropskega projekta dokončno obnovili nekdanjo Štupičevo vilo. Gre za enega najuspešnejših občinskih projektov, v katerega so vložili več kot pol milijona evrov. V manj kot treh mesecih po otvoritvi, se je tam zvrstili veliko obiskovalcev, v toplem delu leta pa jih pričakujejo še več.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Med današnjim sprehodom v preteklost, ki ga ob nedeljah ponuja oddaja Sledi časa, se vračamo v sedemnajsto stoletje. Obdobje, ki je za našo civilizacijo prelomno, iz pozabe obujamo z zgodbo o nenavadni ženski, katere del življenja se je odvijal tudi v naših krajih. Marko Radmilovič nas seznanja z aristokratinjo Elizabeto Katarino von Galler, ki jo še danes jo pomnimo kot »vražjo Lizo«!
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kdaj praznik umre? Splošno mnenje med praznovalci je, da takrat, ko je konec praznovanja. A če na smrt praznikov pogledamo širše, denimo bolj človeško, ugotovimo, da imamo kup mrtvih praznikov. Se pravi praznikov, ki se ne pojavijo vsako leto, vsako leto zaživijo in vsako leto umrejo. Praznikov, ki so mrtvi ves čas. Ki bi se jim morali spominjati na praznik prvega novembra. Praznikov, mrtvih in hladnih, kot je človeška pozaba. Nekaj teh preminulih praznikov se bomo spomnili v tokratni oddaji.
Kje so med 2. svetovno vojno potekale meje med okupiranimi območji in kako so vplivale na ljudi
Nizu dokumentarnih oddaj od 90-letnici Radia in 60-letnici Televizije Slovenija bomo tokrat dodali še eno. Osvetlili bomo namreč zelo zanimivo zgodovino Oddajnega centra Krvavec, ki se je na 1740-ih metrih nadmorske višine začela pisati že pred več kot šestimi desetletji. Toda prvo oddajanje televizijskega signala z najviše ležečega oddajnega centra v Sloveniji ni potekalo s sedanje lokacije, ampak iz starega planinskega doma na Krvavcu, kamor so Siemensov oddajnik prepeljali z Ljubljanskega gradu. »In ker leta 1957 na Krvavec še ni bila speljana cesta, smo oddajnik najprej z volovsko vprego prepeljali do Kriške planine, ga tam razstavili, potem pa kar v nahrbtnikih in koših znosili do planinskega doma,« lahko med drugim preberemo v spominih enega izmed pionirjev Oddajnega centra Krvavec…
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Usoda bi se le težko bolj kruto poigrala z bratoma, ki sta močno zaznamovala svet Kamniško-Savinjskih Alp, pisateljstva in petja pred drugo svetovno vojno. Janez in Miro Gregorin sta bila vsak na svojem področju izjemno talentirana in kdo ve kaj vse bi lahko še skupaj dosegla, če ju ne bi leta 1942 ločila usoda, ki je zaznamovala že njuno otroštvo. Po njunih sledeh vseh vrst se je v oddaji Sledi časa podal Jure K. Čokl. Matiji Gregorinu in njegovi ženi Poloni se je prvorojenec Janez rodil 22. junija 1911, 2 dve leti za njim, 29. decembra, se jima je rodil še drugi otrok, Miro. Domače ime, ki so ga pri njihovi hiši uporabljali, je bilo Šteblaj, kasneje so namreč Janeza Gregorina klicali tudi Šteblajev Johan. Zelo zgodaj sta brata občutila, kako kruta je lahko usoda, pripoveduje upokojeni zdravnik dr. France Malešič, gorski reševalec in alpinist ter poznavalec zgodovine slovenskega alpinizma.
Uradno in slovesno odprtje Radia Ljubljana se je zgodilo 28. oktobra pred devetdesetimi leti. Radio je začel redno poskusno oddajati 1. septembra s prenosom odprtja ljubljanskega jesenskega velesejma. Popoldne istega dne sta književnika Fran Saleški Finžgar in Oton Župančič prvič poslala v eter slovensko besedo. Že od začetka je naš Radio oddajal več, kot je bilo dogovorjeno, saj se je program začel že opoldne in je trajal do polnoči. Devetdeset let pozneje smo z vami 24 ur na dan in v današnji oddaji Sledi časa je večina redakcij, ki sestavljajo živ organizem Radia, k današnjemu jubileju dodala svoj košček mozaika. Tokratne Sledi časa na svojevrsten način povzemajo 90 let Radia Slovenija.
Pisalo se je leto 1331, bil je avgust, pozno poletje torej, ko je prihrumelo neznano število »križarjev« iz Čedada na Kobariško in tam posekalo sveto drevo in s kamni zasulo sveti vodnjak, dve naravoverski znamenji, ki so jih domačini častili po božje, pa ju ne bi smeli. Kraji so bili že pol stoletja pokristjanjeni, ta tako imenovani križarski pohod pa je bil zadnji v zgodovini našega današnjega ozemlja.
Neveljaven email naslov
