Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
April, natančneje 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje
April, natančneje današnji dan, 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje že v časih grofov in knezov Celjskih. Tako je ostalo vse do današnjih dni. Enajstega aprila 1941 so recimo v Celje vkorakale nemške okupacijske sile, sledil pa je teror nad slovenskimi prebivalci, ne samo tega mesta, ampak vse Štajerske in seveda Slovenije. V tokratni oddaji se ne bomo ukvarjali s tem temačnim obdobjem, ampak bomo segli dlje v preteklost, v srednji vek. Tako je 11. aprila 1415 cesar Sigismund Luksemburški podelil celjskim grofom pravico do krvnega sodstva. Na isti dan leta 1451 je grof Friderik II. Celjski tedanji trški naselbini podelil mestne pravice. Mestna občina Celje je leta 1991 ta dan določila za svoj praznik. Preden podrobneje spregovorimo o teh dveh pravicah, pa je treba predstaviti dobo grofov in nato knezov Celjskih. Njihov čas delimo na tri obdobja.
Celjski grofje, kot državni knezi.
foto: Wikipedia.org
Prvo obdobje zaznamuje čas svobodnih gospodov Žovneških, od prvih omemb v prvi polovici 12. stoletja do leta 1341, ko so prejeli grofovski naziv.
Drugo obdobje, od tedaj, ko so bili povzdignjeni v grofovski stan, do pokneženja slabo stoletje pozneje, je zaznamovala tesna povezanost s Sigismundom Luksemburškim, saj so Celjski s pridobivanjem posesti v okviru cesarstva in na Ogrskem, novimi častmi ter kraljicama Ano in Barbaro vstopili v visoko politiko evropskih dvorov.
Tretje obdobje, od leta 1436 do leta 1456, pooseblja zadnji vzpon z Ulrikom II., ki je svoje ambicije plačal s smrtjo in izumrtjem rodbine.
Zgodovina te družine je fenomen, saj je najmogočnejša, najpomembnejša in za nekatere tudi najbolj razvpita srednjeveška plemiška družina, ki je izvirala z današnjega območja Slovenije in imela pri nas tudi svoj matični sedež, živela v srcu Savinjske doline.
Najprej je bil sedež na gradu Žovnek, potem nekaj kilometrov stran, na starem celjskem gradu, in nato v mestu Celje na knežjem dvoru. To je bila tudi prednost gospodov Žovneških, saj so na današnje slovensko ozemlje v tistem obdobju prihajali drugo- ali tretjerojeni sinovi plemiških rodbin, ki v matičnih nemških ali avstrijskih deželah niso mogli računati na večjo politično uveljavitev in so to možnost iskali pri nas. Žovneški pa so bili tu doma in so imeli tudi čisto realne ambicije in možnosti za združevanje posesti. Ob tem so seveda večali ugled tudi trgu in nato mestu Celje. Več o tem pa v oddaji Sledi časa.
Sprva so imeli grofi in pozneje knezi Celjski, znani še kot svobodni gospodje Žovneški, v lasti dva gradova in dva stolpa, ki sta tudi sodila med gradove. Kot pove ime svobodni, niso bili podrejeni nobenemu drugemu zemljiškemu gospodu, samo vladarju. To svobodno posest so obdržali do leta 1308, ko jo je Ulrik Žovneški v okviru svoje daljnovidne politike prepustil v fevd avstrijskemu vojvodi Frideriku, ta pa mu je posest takoj vrnil kot fevd. Tako so Žovneški postali habsburški vazali in si začeli utirati pot proti vrhu. Prvo pomembno funkcijo je dobil Friderik Žovneški, pozneje prvi Celjski grof, ki je leta 1334 postal kranjski deželni glavar v Ljubljani. To vlogo so nekateri njegovi nasledniki opravljali tudi pozneje. Žovneški so imeli že na samem začetku pomembne funkcije: imeli so patronat nad Braslovško župnijo, nekaj časa so imeli odvetništvo nad gornjegrajskim samostanom in velikokrat so bili navedeni v listinah takoj za najpomembnejšimi posvetnimi in cerkvenimi gospodi.
Ruševine gradu Žovnek
foto: Občina Braslovče
To obdobje pogosto ni toliko omenjeno v zgodovinopisju, čeprav je Friderik Žovneški pridobil družini 30 gradov in je položil temelj za vzpon rodbine, ki se je začel s Hermanom II. leta 1385; ta je vladal dinastiji 50 let. Ključno je bilo njegovo zavezništvo z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim, ki ga je rešil v znameniti bitki pri Nikopolju v Bolgariji leta 1396, v kateri so bili križarji strahovito poraženi, nam je povedal mag. Damir Žerič, višji kustos za zgodovino v Pokrajinskem muzeju Celje.
Herman II. Celjski
foto: Povijesni muzej Zagreb
V burni zgodovini celjskih knezov sta zanimivi dve letnici; prva je 11. april 1415, ko jim je cesar Sigismund Luksemburški podelil pravico do krvnega sodstva. Druga letnica pa je 11. april 1451, ko je grof Friderik II. Celjski takratni trški naselbini podelil mestne pravice. Prva letnica stoji na začetku vzpona, druga na koncu Celjske knežje dinastije.
Kaj pravzaprav pomeni podelitev pravice do krvnega sodstva? Kot nam je povedal dr. Marko Kambič, izredni profesor za rimsko pravo na pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, je krvno sodstvo pravnozgodovinski pojem, ki označuje pravico do sojenja storilcem hudih kaznivih dejanj.
Zločin in kazen, Schweizer Chronik des Johannes Stumpf, Augsburg 1586
foto: MOL Ljubljana
Izvrševanje krvnega sodstva kot odločanje o življenju in smrti ter hudih telesnih kaznih je bilo izraz najvišje oblasti, zato ga je na začetku izvrševal vladar sam, nato pa je to pravico začel podeljevati podrejenim plemičem in mestom.
Drugi pomembni datum je 11. april 1451, ko je trška naselbina Celje dobila status mesta, po nekaterih teorijah pa je bila to le formalna potrditev, da je že prej delovala kot mesto, nam je povedal dr. Aleksander Žižek, arhivski svetnik v Zgodovinskem arhivu Celje, ki skrbi za starejše fonde in arhivsko gradivo.
Ob podelitvi mestnih pravic trški naselbini Celje je zanimivo vprašanje, kdo so bili prebivalci tega naselja. Dr. Aleksander Žižek pravi, da so bili v tem času v trgu in pozneje mestu naseljeni obrtniki in trgovci, ki so sestavljali večino prebivalstva; nekaj je bilo plemičev in cerkvenih dostojanstvenikov, ki so imeli tam hiše, v mestu pa so bili nastanjeni še redovniki – minoriti. Gospodarski zagon naselbini so od 2. polovice 14. stoletja dajali tudi judovski bankirji.
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
April, natančneje 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje
April, natančneje današnji dan, 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje že v časih grofov in knezov Celjskih. Tako je ostalo vse do današnjih dni. Enajstega aprila 1941 so recimo v Celje vkorakale nemške okupacijske sile, sledil pa je teror nad slovenskimi prebivalci, ne samo tega mesta, ampak vse Štajerske in seveda Slovenije. V tokratni oddaji se ne bomo ukvarjali s tem temačnim obdobjem, ampak bomo segli dlje v preteklost, v srednji vek. Tako je 11. aprila 1415 cesar Sigismund Luksemburški podelil celjskim grofom pravico do krvnega sodstva. Na isti dan leta 1451 je grof Friderik II. Celjski tedanji trški naselbini podelil mestne pravice. Mestna občina Celje je leta 1991 ta dan določila za svoj praznik. Preden podrobneje spregovorimo o teh dveh pravicah, pa je treba predstaviti dobo grofov in nato knezov Celjskih. Njihov čas delimo na tri obdobja.
Celjski grofje, kot državni knezi.
foto: Wikipedia.org
Prvo obdobje zaznamuje čas svobodnih gospodov Žovneških, od prvih omemb v prvi polovici 12. stoletja do leta 1341, ko so prejeli grofovski naziv.
Drugo obdobje, od tedaj, ko so bili povzdignjeni v grofovski stan, do pokneženja slabo stoletje pozneje, je zaznamovala tesna povezanost s Sigismundom Luksemburškim, saj so Celjski s pridobivanjem posesti v okviru cesarstva in na Ogrskem, novimi častmi ter kraljicama Ano in Barbaro vstopili v visoko politiko evropskih dvorov.
Tretje obdobje, od leta 1436 do leta 1456, pooseblja zadnji vzpon z Ulrikom II., ki je svoje ambicije plačal s smrtjo in izumrtjem rodbine.
Zgodovina te družine je fenomen, saj je najmogočnejša, najpomembnejša in za nekatere tudi najbolj razvpita srednjeveška plemiška družina, ki je izvirala z današnjega območja Slovenije in imela pri nas tudi svoj matični sedež, živela v srcu Savinjske doline.
Najprej je bil sedež na gradu Žovnek, potem nekaj kilometrov stran, na starem celjskem gradu, in nato v mestu Celje na knežjem dvoru. To je bila tudi prednost gospodov Žovneških, saj so na današnje slovensko ozemlje v tistem obdobju prihajali drugo- ali tretjerojeni sinovi plemiških rodbin, ki v matičnih nemških ali avstrijskih deželah niso mogli računati na večjo politično uveljavitev in so to možnost iskali pri nas. Žovneški pa so bili tu doma in so imeli tudi čisto realne ambicije in možnosti za združevanje posesti. Ob tem so seveda večali ugled tudi trgu in nato mestu Celje. Več o tem pa v oddaji Sledi časa.
Sprva so imeli grofi in pozneje knezi Celjski, znani še kot svobodni gospodje Žovneški, v lasti dva gradova in dva stolpa, ki sta tudi sodila med gradove. Kot pove ime svobodni, niso bili podrejeni nobenemu drugemu zemljiškemu gospodu, samo vladarju. To svobodno posest so obdržali do leta 1308, ko jo je Ulrik Žovneški v okviru svoje daljnovidne politike prepustil v fevd avstrijskemu vojvodi Frideriku, ta pa mu je posest takoj vrnil kot fevd. Tako so Žovneški postali habsburški vazali in si začeli utirati pot proti vrhu. Prvo pomembno funkcijo je dobil Friderik Žovneški, pozneje prvi Celjski grof, ki je leta 1334 postal kranjski deželni glavar v Ljubljani. To vlogo so nekateri njegovi nasledniki opravljali tudi pozneje. Žovneški so imeli že na samem začetku pomembne funkcije: imeli so patronat nad Braslovško župnijo, nekaj časa so imeli odvetništvo nad gornjegrajskim samostanom in velikokrat so bili navedeni v listinah takoj za najpomembnejšimi posvetnimi in cerkvenimi gospodi.
Ruševine gradu Žovnek
foto: Občina Braslovče
To obdobje pogosto ni toliko omenjeno v zgodovinopisju, čeprav je Friderik Žovneški pridobil družini 30 gradov in je položil temelj za vzpon rodbine, ki se je začel s Hermanom II. leta 1385; ta je vladal dinastiji 50 let. Ključno je bilo njegovo zavezništvo z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim, ki ga je rešil v znameniti bitki pri Nikopolju v Bolgariji leta 1396, v kateri so bili križarji strahovito poraženi, nam je povedal mag. Damir Žerič, višji kustos za zgodovino v Pokrajinskem muzeju Celje.
Herman II. Celjski
foto: Povijesni muzej Zagreb
V burni zgodovini celjskih knezov sta zanimivi dve letnici; prva je 11. april 1415, ko jim je cesar Sigismund Luksemburški podelil pravico do krvnega sodstva. Druga letnica pa je 11. april 1451, ko je grof Friderik II. Celjski takratni trški naselbini podelil mestne pravice. Prva letnica stoji na začetku vzpona, druga na koncu Celjske knežje dinastije.
Kaj pravzaprav pomeni podelitev pravice do krvnega sodstva? Kot nam je povedal dr. Marko Kambič, izredni profesor za rimsko pravo na pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, je krvno sodstvo pravnozgodovinski pojem, ki označuje pravico do sojenja storilcem hudih kaznivih dejanj.
Zločin in kazen, Schweizer Chronik des Johannes Stumpf, Augsburg 1586
foto: MOL Ljubljana
Izvrševanje krvnega sodstva kot odločanje o življenju in smrti ter hudih telesnih kaznih je bilo izraz najvišje oblasti, zato ga je na začetku izvrševal vladar sam, nato pa je to pravico začel podeljevati podrejenim plemičem in mestom.
Drugi pomembni datum je 11. april 1451, ko je trška naselbina Celje dobila status mesta, po nekaterih teorijah pa je bila to le formalna potrditev, da je že prej delovala kot mesto, nam je povedal dr. Aleksander Žižek, arhivski svetnik v Zgodovinskem arhivu Celje, ki skrbi za starejše fonde in arhivsko gradivo.
Ob podelitvi mestnih pravic trški naselbini Celje je zanimivo vprašanje, kdo so bili prebivalci tega naselja. Dr. Aleksander Žižek pravi, da so bili v tem času v trgu in pozneje mestu naseljeni obrtniki in trgovci, ki so sestavljali večino prebivalstva; nekaj je bilo plemičev in cerkvenih dostojanstvenikov, ki so imeli tam hiše, v mestu pa so bili nastanjeni še redovniki – minoriti. Gospodarski zagon naselbini so od 2. polovice 14. stoletja dajali tudi judovski bankirji.
Na robu ljubljanskega Tivolija in Rožne doline stoji Spomenik talcem. Malokdo ve, da je to delo gluhega kiparja Ivana Štreklja, ki je ustvarjal v kamnu, žgani glini, lesu, mavcu in bronu. Upodabljal je predvsem dekliške, redkeje moške figure. Ustvarjal je v Švicariji – ljubljanskem Montparnassu, veliko njegovih del pa je izgubljenih ali uničenih. V današnji oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo spoznali življenje in delo kiparja Ivana Štreklja, ki je deloval v svetu umetnosti – kiparstvu, ki je bilo njegova največja ljubezen, in svetu tišine, kajti gluhota ga je zaznamovala za vse življenje.
Letos mineva 150 let od rojstva Antona Korošca: najvplivnejšega slovenskega politika prve polovice 20. stoletja in – temu verjetno ne bi oporekali niti njegovi politični nasprotniki – enega najbolj pragmatičnih in spretnih politikov v naši zgodovini nasploh: človeka, ki je svoje življenje resnično scela posvetil političnemu udejstvovanju.
Sodobni ples ima v Sloveniji bogato zgodovino. Vzporedno z baletom se je začel razvijati po prvi svetovni vojni, ko so v Ljubljani ustanovili dve nacionalno pomembni instituciji: Univerzo in Slovensko narodno gledališče s tremi delovnimi enotami: Dramo, Opero in Baletom. V različnih časovnih obdobjih so razvoj sodobnega plesa zaznamovali številni vrhunski umetniki in umetnice, prav posebno mesto pa pripada Kseniji Hribar, ki je s svojimi izkušnjami, nabranimi v tujini, pustila velik pečat pri profesionalizaciji sodobnega plesa pri nas. Prava zakladnica znanja s tega področja je Rok Vevar, ki je tudi skrbnik bogate zbirke gradiv, zbranih v Začasnem plesnem arhivu. Z njim se je pogovarjal Miha Žorž.
Oddaja Sledi časa prinaša kratek uvid v pionirske čase slovenske fotografije. Toda ne katere koli, temveč umetnosti in obrti, ki ju je vodila ženska roka. Slovenske fotografinje, kot je videti tudi v svetu, so v zgodovini veliko manj znane kot njihovi kolegi, čeprav je med pionirji kar nekaj žensk. O nenavadni usodi ene prvih slovenskih fotografinj bo pripovedoval Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa ...
Obutvena dediščina na Slovenskem sega daleč v preteklost, tako kot drugje po svetu. Konkretnejše vire o obuvanju in obutvi pa imamo iz poznega srednjega veka. Gre za bolj posredne vire, kot sta koprski in tržaški mestni statut, kjer je zapisano, kaj so izdelovali čevljarji, kakšna so bila ta obuvala in kakšno usnje so uporabljali. Več podatkov pa najdemo na freskah, kjer lahko vidimo, kako so bili obuti kmečki prebivalci in tudi drugi. Za poznejša obdobja pa je virov in gradiva več. Tu so opisi, ilustracije, tak primer je delo Janeza Vajkarda Valvazorja Slava vojvodine Kranjske, kjer z besedo in sliko govori o oblačenju kmečkega prebivalstva. Tu so tudi že prve sočasne upodobitve plemičev: za poznejša obdobja 17. in 18. stoletja pa so prvi primerki obuval že v muzejskih zbirkah. Več o obutveni dediščini na Slovenskem in v Posočju pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Potovanje v Rim še vedno velja za enega najpomembnejših ciljev vsakega popotnika. Predvsem, če je tudi katoliški vernik. A Rim je toliko več kot le prebivališče papeža kot vodje milijonov katoličanov; je tudi popek zahodne civilizacije in skozi stoletja se njegova priljubljenost za popotnike, romarje ali pač navadne turiste ni zmanjšala. Kvečjemu nasprotno. Kako so se poti in potovanja lotevali pred več kot stoletjem, nam bo v oddaji Sledi časa popisal slovenski duhovnik in pesnik Jakob Gomilšak, njegov potopis »Pot v Rim« pa je za radijski medij pripravil Marko Radmilovič.
Nekaj o povezavi med prvim slovenskim taborom in Antonom Tomšičem, našim prvim poklicnim novinarjem in urednikom Prirejanje množičnih političnih in kulturnih zborovanj na prostem na Slovenskem v letih od 1868 do 1871, tako imenovano taborsko gibanje, je bilo zelo pomembno. V Ljutomeru se je avgusta 1868 več kot sedem tisoč udeležencev zavzelo za zedinjeno Slovenijo in zahtevalo vse pravice za utrjevanje svoje narodnosti, med njimi tudi uvedbo slovenščine v šole, urade in na sodišča. To je bil v monarhiji čas reform, ki sovpada tudi z začetkom izhajanja dveh časopisov, Slovenskega gospodarja (1867) in Slovenskega naroda (1868). V Sledeh časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar, se bomo spomnili pomembne vloge časopisja in Antona Tomšiča (1842–1871) urednika Slovenskega naroda, ki ga štejemo tudi za našega prvega poklicnega časnikarja.
V času, ko se vse bolj zaskrbljeno soočamo s še do pred kratkim nepredstavljivo visoko inflacijo in grožnjami pomanjkanja energentov, se verjetno vsaj nekoliko starejši poslušalci nemalokrat spomnijo na 80-ta leta, ko se je s podobnimi težavami – seveda v veliko bolj zaostreni obliki – ukvarjala tudi naša nekdanja država. Zato se v dveh zaporednih oddajah Sledi časa vračamo v čas jugoslovanske dolžniške krize, ki je nastopila na začetku 80-ih let, njeno reševanje pod okriljem Združenih držav in Mednarodnega denarnega sklada pa je prineslo vrsto nepriljubljenih ukrepov, med drugim omejevanje bencinske porabe.
Marsikdo se verjetno še spomni, kako se je pred približno 40 leti Jugoslavija v spopadanju s hudo dolžniško krizo posluževala tudi nepriljubljenih ukrepov, kot so omejevanje bencinske porabe, državo pa sta pestili visoka inflacija in gospodarska recesija. In če se je to preteklih nekaj desetletij zdelo kot oddaljena zgodovina, se danes – ko se tudi sami vedno več ukvarjamo z višanjem cen in pomanjkanjem energentov, kaj hitro pa lahko ob spremenjenih okoliščinah na mednarodnih finančnih trgih postanejo problem tudi naši v zadnjih krizah nakopičeni dolgovi – tovrstne ekonomske okoliščine vendarle ne zdijo več tako zelo odmaknjene. Prav zato se torej v tej in prihodnji oddaji Sledi časa vračamo v čas jugoslovanske dolžniške krize, ki je nastopila na začetku osemdesetih let, svoj vrhunec doživela v pogajanjih z mednarodnim denarnim skladom v letih 1982 do 1984, vztrajala pa pravzaprav vse do konca naše nekdanje države ter tudi nemalo pripomogla k njenemu razpadu.
Mestno jedro Ljubljane, tako kot to velja za druga mesta, skozi čas spreminja podobo. Trgovine se menjajo. Tam, kjer je bila dolga desetletja priljubljena knjigarna, je zdaj trgovina ene izmed globalnih trgovskih verig. Naključni mimoidoči ali celo Ljubljančani mogoče niti ne opazijo skromne izložbe, ki vabi med knjižne police. A marsikdo je tam kot doma. Na Mestnem trgu 25 domuje Trubarjev antikvariat. Ko človek vstopi vanj, takoj začuti posebnost prostora. Knjižne police od tal do stropa skrivajo bogastvo neprecenljivih razsežnosti. Spokojnost in vonj starih knjig te takoj prepričata, da je čas tam res pustil svojo sled.
Mesto Maribor že 35 let podeljuje Glazerjeve nagrade za življenjsko delo in listine za posebne dosežke na umetniškem področju. Poimenovane so po pesniku Janku Glazerju (1893–1975), pesniku Pohorja, literarnem zgodovinarju in bibliotekarju, zaslužnem za začetni razvoj mariborske študijske, danes univerzitetne knjižnice. Glazerjev rod pa ima tudi duhovnika Marka (1806–1889), desno roko škofa Slomška pri selitvi škofijskega sedeža v Maribor, in literarnega zgodovinarja Karola Glaserja (1845–1913), prevajalca, indoevropeista in prvega slovenskega doktorja sanskrta. Povezujeta jih nevidna sila literature in izvorno okolje Pohorja. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
V zadnjih nekaj letih se soočamo z invazijo tujerodnih, pravimo jim tudi "invazivnih", vrst. Naj gre za živalske ali rastlinske. In medtem ko obcestni plevel zahteva splošno narodno aktivacijo, se nekatere druge vrste pri nas naseljujejo dosti manj medijsko podprto. Med njimi so tudi take, ki domujejo v oddaljenih krajih in jih imamo za eksotične. In kar je še najzanimivejše: zgodovina eksotičnih živali na naših tleh je dolga in pisana in v njej pomembno vlogo igrajo tudi štajerski lovci. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Ločica ob Savinji ima skriti biser, in to je nedokončani rimski legijski tabor. Graditi naj bi ga začeli v letu 170 našega štetja, leto dni pozneje pa so ga že zapustili. To je lep primer klasičnega rimskega vojaškega, legijskega tabora tistega časa. Šlo je za zidan tabor, v obliki igralne karte z zelo izrazito poveljniško stavbo, bolnišnico in zidanimi barakami za dve kohorti od desetih. Tabor je kamenček v mozaiku poznavanja markomanskih vojn v poznem 2. stoletju našega štetja, ki jih štejemo za začetek tako imenovanih barbarskih vpadov v rimski imperij. Tabor kaže, kakšna je bila organizacija rimske vojske in njene logistične sposobnosti pri graditvi vojaških objektov. Druga italska legija je postavila svoj prvi tabor v Ločici ob Savinji in se je na to v nekaj letih preselila celo dvakrat in postavila še dva dodatna tabora ob Donavi v današnji Avstriji. O taboru v Ločici pa več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Leta 1961 so se o potrebi po vrtcu za romske otroke na Pušči pri Murski Soboti začeli pogovarjati na Svetu za varstvo družine pri socialnem skrbstvu. Pobuda je dobila tudi politično podporo tedanje oblasti in kot se spominja prva vzgojiteljica Vera Flisar, so za njo praviloma stale ženske. Spominja se Side Podlesek, Marije Barbarič, Marije Vild, Štefke Brglez in drugih. Pomembno pa je bilo, da je skoraj sočasno in že nekoliko prej nekatere neznanke razkril pravnik dr. Vanek Šiftar, naš prvi raziskovalec življenja Romov. Tudi zaradi precejšnje izoliranosti in prometne nedostopnosti romskega naselja je bila sprejeta odločitev, da se montažna stavba vrtca zgradi kar na obrobju Pušče.
Leto dni je od vpisa slovenskega znakovnega jezika in jezika gluhoslepih v ustavo. To je bil zgodovinski korak, saj je bila gluhim in ljudem z gluhoslepoto priznana temeljna človekova pravica – pravica do njihovega maternega jezika. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije si vseskozi prizadeva za enakopraven družbeni položaj in pravice ljudi z izgubo sluha. V oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo predstavili zgodovinski razvoj 90 let organiziranega delovanja gluhih in naglušnih od prvega društva gluhih pri nas - Društva gluhonemih Dravske banovine - in izzive, pred katere je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije postavljena danes.
Med Poljansko in Kapiteljsko ulico v Ljubljani stoji stavba, ki ji je – kot številnim drugim objektom v prestolnici – pečat pustil velikan slovenske arhitekture Jože Plečnik. Stavba je znana kot Peglezen – predvsem zaradi svoje oblike, ki spominja na likalnik. V obliki, kot je danes, je nastala v 30. letih prejšnjega stoletja. Oddajo Sledi časa je pripravila Tina Lamovšek.
Ezl ek ne bi mogel stati bolj v srčiki mesta, kot stoji. Tam, kjer se prastare žile dovodnice stekajo na Grajski trg, kjer je na eni strani mogočni ostanek mariborskega gradu, tam, kjer je na kupu nekaj najbolj znamenitih stavb mesta Maribor, se nahaja Ezl ek. Sicer je danes obrušen. Simbolno in povsem stvarno. Vogal znamenite kavarne Astorije je namreč odbit in nekdanji pravi kot je postal bolj zapletena geometrijska oblika, da so dobila prostor nekoliko postavljaška vhodna vrata v današnji lokal. Kot se je nekoč nekdo pridušal: »V Mariboru je na tisoče vogalov, a so šli podret ravno Ezl ek!« Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Stari časi ne bi bili tako zelo pozabljeni, ne oddaljeni, ko bi bili ljudje pozornejši. In radovedni. V drugem desetletju dvajsetega stoletja se je mlad častnik avstrijske vojske odločil zbrati ljudsko blago Pohorja. Ne le da je bila naloga logistično skoraj nemogoča; na njegovi poti je stala še skoraj nepremostljiva jezikovna ovira, pa tudi gmotno ne najboljše razmere za izdajanje slovenskih pripovedk in zgodb v nemškem jeziku. Zato se je njegovo delo s kratkim prebliskom v petdesetih letih skoraj izgubilo, dokler niso »Schlosserjeve Pohorske zgodbe« pred nekaj tedni dočakale svoje prve slovenske izdaje. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Bogati, kompleksni spomini na gorniške dejavnosti so eden izmed dejavnikov za nastanek knjige z naslovom Na meji in podnaslovom Tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje; izdala jo je Planinska založba v okviru Planinske zveze Slovenije. Njen avtor je dr. Iztok Tomazin, zdravnik, gorski in letalski reševalec, alpinist, himalajec, gorski vodnik, letalec, pisatelj, publicist in predavatelj in še bi lahko naštevali. Drugi dejavnik ali bolje rečeno spodbuda za nastanek te zelo zanimive knjige je problematika meja, ki je v sodobnem svetu na različnih področjih vedno aktualnejša. Tomazin je tako sklenil, da bo prelil na papir svoje izkušnje z mejami vse od domačih krajev pa tja do Himalaje. Tako odstira najbolj površinsko problematiko meja, od administrativnih med državami, na katerih sta tihotapljenje in prost prehod prepovedani, do pomembnejših, ki so rdeča nit knjige. To pa so meje, ki jih ima vsak posameznik v sebi in jih skuša tako ali drugače presegati. In eno bistvenih sporočil ali sklepov knjige je, da so te naše meje, raziskovanje in preseganje meja, eden temeljih smislov naših življenj. Na meje se bomo odpravili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov