Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vojna za Slovenijo je bila tudi carinska vojna
Carinska služba je bila v obdobju nekdanje Jugoslavije centralizirana in podrejena enemu središču v Beogradu, sicer pa je bila dobro urejena in organizirana služba. Do leta 1965 je delovala bolj na podlagi dekretov in ukazov takratnih oblasti. Z odpiranjem gospodarstva pa je tudi ta služba sledila novim smernicam. Oblasti so sprejele novo zakonodajo, nova pravila, veliko pozornost so namenili izobraževanju carinskega osebja. Začeli so zaposlovati ljudi z visokošolsko izobrazbo, strokovnjake inženirje, pravnike, ekonomiste. Po letu 1980 je bila ta služba že moderna in vpeta v evropske tokove. Trenja v carinski službi so se začela po letu 1988, ko so začeli pripadnikom carinske službe v Sloveniji očitati, da so separatisti. Po teleksih so dobivali žaljivke in očitke. Negativne očitke so jim delili tudi nekateri posamezniki na sedežu carinske službe v Beogradu, kjer pa je bilo vodstvo korektno, vse do leta 1990, ko se je začel proces osamosvojitve. Več o vlogi carinske službe pri nastajanju samostojne Slovenija in kako je to potekalo na mejnem prehodu Vrtojba pa v oddaji Sledi časa.
Mag. Stanislav Mikuž, višji finančni svetnik, direktor Finančnega urada Postojna.
Katarina Janjič, profesorica zgodovine in sociologije.
Mag. Zvezdan Markovič, zgodovinar.
V foto zgodbi smo uporabili fotografije različnih avtorjev, ki jih hrani arhiv FURS, te fotografije pa so bile uporabljene v publikacijah: Zbornik, Njim vsem pripada slava, Goriški muzej, Zbornik, Zgodovina carine na Slovenskem, 2011, in časopis Carina.si, 2011.
Preglede prometa na mejnih prehodih so opravljali cariniki, ki so delovali v Carinski službi, ki je bila centralizirana. Zato je imela Zvezna carinska uprava popoln nadzor nad 47 carinarnicami po vsej Jugoslaviji, od teh jih je bilo v Sloveniji devet. Te niso imele ne skupnih služb ne finančne službe, niso smeli organizirati niti izobraževanj. Tudi sistem obdelave carinskih deklaracij in plačevanja dajatev, ki so jih morala opraviti podjetja, je potekal na zvezni ravni. Prelom se je zgodil, ko naši cariniki niso več nakazovali denarja v centralo v Beogradu.
Mag. Stanislav Mikuž je začel delati v carinski službi leta 1985. In ena od napetosti znotraj takrat še skupne carinske službe je bilo tudi to, da je Mikuž na zveznih sestankih zahteval uporabo slovenskega jezika.
Ob zgornji fotografiji; Zvonko Poščić je bil direktor Zvezene carinske uprave kar dva mandata, nato pa dvakrat podaljšan v v. d. Slovenija je takrat prepustila mesto dotedanjemu direktorju. To pa nikakor ni bilo všeč srbskim silam, ki so Zvonka Poščića neprestano napadale v srbskih medijih.
V oddaji bomo spoznali, kako je potekal proces osamosvajanja Slovenije tudi znotraj carinske službe, kot primer bomo slišali opis dogajanja na mednarodnem mejnem prehodu Vrtojba. Tega so zgradili leta 1982 v okviru Osimskih sporazumov zaradi povečanega prometa z Italijo in Jugoslavijo in je bil eden od redkih mejnih prehodov v takratni skupni državi, kjer so opravljali carinske preglede potniškega in tovornega prometa in carinjenje blaga za jugoslovanska podjetja.
Pomemben dan je bil 26. junij 1991, ko so na mejnih prehodih odstranili jugoslovanske napise in zastave in jih nadomestili s slovenskimi zastavami in napisi. Mag. Stanislav Mikuž pove, da so se delavci na carini najprej zelo bali, kaj bo z njihovo prihodnostjo. Bili so namreč narodnostno zelo mešani, ponekod je bilo celo 60 odstotkov zaposlenih iz drugih republiki nekdanje skupne države.
Zgornja slika: Po mnenju mag. Stanislava Mikuža je bila Vrtojba edini mejni prehod, kjer je blago v slovenska podjetja prihajalo nemoteno. Da bi zabrisali sledi, so v dokumentih in kontrolnikih kot namembni kraj vpisovali kraje v drugih republikah nekdanje skupne države. Dejansko pa je šlo blago v slovenska podjetja.
Konkretno dogajanje na mejnem prehodu Vrtojba je bilo podobno kot na drugih mejnih prehodih, vendar pa so bile seveda tudi zelo očitne razlike. Ponekod so se vneli oboroženi spopadi, ki so zahtevali ranjene in mrtve.
911 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Vojna za Slovenijo je bila tudi carinska vojna
Carinska služba je bila v obdobju nekdanje Jugoslavije centralizirana in podrejena enemu središču v Beogradu, sicer pa je bila dobro urejena in organizirana služba. Do leta 1965 je delovala bolj na podlagi dekretov in ukazov takratnih oblasti. Z odpiranjem gospodarstva pa je tudi ta služba sledila novim smernicam. Oblasti so sprejele novo zakonodajo, nova pravila, veliko pozornost so namenili izobraževanju carinskega osebja. Začeli so zaposlovati ljudi z visokošolsko izobrazbo, strokovnjake inženirje, pravnike, ekonomiste. Po letu 1980 je bila ta služba že moderna in vpeta v evropske tokove. Trenja v carinski službi so se začela po letu 1988, ko so začeli pripadnikom carinske službe v Sloveniji očitati, da so separatisti. Po teleksih so dobivali žaljivke in očitke. Negativne očitke so jim delili tudi nekateri posamezniki na sedežu carinske službe v Beogradu, kjer pa je bilo vodstvo korektno, vse do leta 1990, ko se je začel proces osamosvojitve. Več o vlogi carinske službe pri nastajanju samostojne Slovenija in kako je to potekalo na mejnem prehodu Vrtojba pa v oddaji Sledi časa.
Mag. Stanislav Mikuž, višji finančni svetnik, direktor Finančnega urada Postojna.
Katarina Janjič, profesorica zgodovine in sociologije.
Mag. Zvezdan Markovič, zgodovinar.
V foto zgodbi smo uporabili fotografije različnih avtorjev, ki jih hrani arhiv FURS, te fotografije pa so bile uporabljene v publikacijah: Zbornik, Njim vsem pripada slava, Goriški muzej, Zbornik, Zgodovina carine na Slovenskem, 2011, in časopis Carina.si, 2011.
Preglede prometa na mejnih prehodih so opravljali cariniki, ki so delovali v Carinski službi, ki je bila centralizirana. Zato je imela Zvezna carinska uprava popoln nadzor nad 47 carinarnicami po vsej Jugoslaviji, od teh jih je bilo v Sloveniji devet. Te niso imele ne skupnih služb ne finančne službe, niso smeli organizirati niti izobraževanj. Tudi sistem obdelave carinskih deklaracij in plačevanja dajatev, ki so jih morala opraviti podjetja, je potekal na zvezni ravni. Prelom se je zgodil, ko naši cariniki niso več nakazovali denarja v centralo v Beogradu.
Mag. Stanislav Mikuž je začel delati v carinski službi leta 1985. In ena od napetosti znotraj takrat še skupne carinske službe je bilo tudi to, da je Mikuž na zveznih sestankih zahteval uporabo slovenskega jezika.
Ob zgornji fotografiji; Zvonko Poščić je bil direktor Zvezene carinske uprave kar dva mandata, nato pa dvakrat podaljšan v v. d. Slovenija je takrat prepustila mesto dotedanjemu direktorju. To pa nikakor ni bilo všeč srbskim silam, ki so Zvonka Poščića neprestano napadale v srbskih medijih.
V oddaji bomo spoznali, kako je potekal proces osamosvajanja Slovenije tudi znotraj carinske službe, kot primer bomo slišali opis dogajanja na mednarodnem mejnem prehodu Vrtojba. Tega so zgradili leta 1982 v okviru Osimskih sporazumov zaradi povečanega prometa z Italijo in Jugoslavijo in je bil eden od redkih mejnih prehodov v takratni skupni državi, kjer so opravljali carinske preglede potniškega in tovornega prometa in carinjenje blaga za jugoslovanska podjetja.
Pomemben dan je bil 26. junij 1991, ko so na mejnih prehodih odstranili jugoslovanske napise in zastave in jih nadomestili s slovenskimi zastavami in napisi. Mag. Stanislav Mikuž pove, da so se delavci na carini najprej zelo bali, kaj bo z njihovo prihodnostjo. Bili so namreč narodnostno zelo mešani, ponekod je bilo celo 60 odstotkov zaposlenih iz drugih republiki nekdanje skupne države.
Zgornja slika: Po mnenju mag. Stanislava Mikuža je bila Vrtojba edini mejni prehod, kjer je blago v slovenska podjetja prihajalo nemoteno. Da bi zabrisali sledi, so v dokumentih in kontrolnikih kot namembni kraj vpisovali kraje v drugih republikah nekdanje skupne države. Dejansko pa je šlo blago v slovenska podjetja.
Konkretno dogajanje na mejnem prehodu Vrtojba je bilo podobno kot na drugih mejnih prehodih, vendar pa so bile seveda tudi zelo očitne razlike. Ponekod so se vneli oboroženi spopadi, ki so zahtevali ranjene in mrtve.
Bloke že od nekdaj slovijo kot zibelka slovenskega smučanja, malo manj pa je znano, da bi jih lahko poznali tudi kot zibelko slovenskega jadralnega letalstva.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ob koncu minulega leta so v Zavrhu pri Lenartu v Slovenskih goricah predstavili pomembno pridobitev. V kraju kjer Turistično društvo Rudolf Maister – Vojanov že desetletja skrbi za ohranjanje spomina na tega pomembnega rojaka, ki je tja prihajal na počitnice so odkupili in s pomočjo evropskega projekta dokončno obnovili nekdanjo Štupičevo vilo. Gre za enega najuspešnejših občinskih projektov, v katerega so vložili več kot pol milijona evrov. V manj kot treh mesecih po otvoritvi, se je tam zvrstili veliko obiskovalcev, v toplem delu leta pa jih pričakujejo še več.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Med današnjim sprehodom v preteklost, ki ga ob nedeljah ponuja oddaja Sledi časa, se vračamo v sedemnajsto stoletje. Obdobje, ki je za našo civilizacijo prelomno, iz pozabe obujamo z zgodbo o nenavadni ženski, katere del življenja se je odvijal tudi v naših krajih. Marko Radmilovič nas seznanja z aristokratinjo Elizabeto Katarino von Galler, ki jo še danes jo pomnimo kot »vražjo Lizo«!
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kdaj praznik umre? Splošno mnenje med praznovalci je, da takrat, ko je konec praznovanja. A če na smrt praznikov pogledamo širše, denimo bolj človeško, ugotovimo, da imamo kup mrtvih praznikov. Se pravi praznikov, ki se ne pojavijo vsako leto, vsako leto zaživijo in vsako leto umrejo. Praznikov, ki so mrtvi ves čas. Ki bi se jim morali spominjati na praznik prvega novembra. Praznikov, mrtvih in hladnih, kot je človeška pozaba. Nekaj teh preminulih praznikov se bomo spomnili v tokratni oddaji.
Kje so med 2. svetovno vojno potekale meje med okupiranimi območji in kako so vplivale na ljudi
Nizu dokumentarnih oddaj od 90-letnici Radia in 60-letnici Televizije Slovenija bomo tokrat dodali še eno. Osvetlili bomo namreč zelo zanimivo zgodovino Oddajnega centra Krvavec, ki se je na 1740-ih metrih nadmorske višine začela pisati že pred več kot šestimi desetletji. Toda prvo oddajanje televizijskega signala z najviše ležečega oddajnega centra v Sloveniji ni potekalo s sedanje lokacije, ampak iz starega planinskega doma na Krvavcu, kamor so Siemensov oddajnik prepeljali z Ljubljanskega gradu. »In ker leta 1957 na Krvavec še ni bila speljana cesta, smo oddajnik najprej z volovsko vprego prepeljali do Kriške planine, ga tam razstavili, potem pa kar v nahrbtnikih in koših znosili do planinskega doma,« lahko med drugim preberemo v spominih enega izmed pionirjev Oddajnega centra Krvavec…
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Usoda bi se le težko bolj kruto poigrala z bratoma, ki sta močno zaznamovala svet Kamniško-Savinjskih Alp, pisateljstva in petja pred drugo svetovno vojno. Janez in Miro Gregorin sta bila vsak na svojem področju izjemno talentirana in kdo ve kaj vse bi lahko še skupaj dosegla, če ju ne bi leta 1942 ločila usoda, ki je zaznamovala že njuno otroštvo. Po njunih sledeh vseh vrst se je v oddaji Sledi časa podal Jure K. Čokl. Matiji Gregorinu in njegovi ženi Poloni se je prvorojenec Janez rodil 22. junija 1911, 2 dve leti za njim, 29. decembra, se jima je rodil še drugi otrok, Miro. Domače ime, ki so ga pri njihovi hiši uporabljali, je bilo Šteblaj, kasneje so namreč Janeza Gregorina klicali tudi Šteblajev Johan. Zelo zgodaj sta brata občutila, kako kruta je lahko usoda, pripoveduje upokojeni zdravnik dr. France Malešič, gorski reševalec in alpinist ter poznavalec zgodovine slovenskega alpinizma.
Uradno in slovesno odprtje Radia Ljubljana se je zgodilo 28. oktobra pred devetdesetimi leti. Radio je začel redno poskusno oddajati 1. septembra s prenosom odprtja ljubljanskega jesenskega velesejma. Popoldne istega dne sta književnika Fran Saleški Finžgar in Oton Župančič prvič poslala v eter slovensko besedo. Že od začetka je naš Radio oddajal več, kot je bilo dogovorjeno, saj se je program začel že opoldne in je trajal do polnoči. Devetdeset let pozneje smo z vami 24 ur na dan in v današnji oddaji Sledi časa je večina redakcij, ki sestavljajo živ organizem Radia, k današnjemu jubileju dodala svoj košček mozaika. Tokratne Sledi časa na svojevrsten način povzemajo 90 let Radia Slovenija.
Pisalo se je leto 1331, bil je avgust, pozno poletje torej, ko je prihrumelo neznano število »križarjev« iz Čedada na Kobariško in tam posekalo sveto drevo in s kamni zasulo sveti vodnjak, dve naravoverski znamenji, ki so jih domačini častili po božje, pa ju ne bi smeli. Kraji so bili že pol stoletja pokristjanjeni, ta tako imenovani križarski pohod pa je bil zadnji v zgodovini našega današnjega ozemlja.
Neveljaven email naslov