Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vojna za Slovenijo je bila tudi carinska vojna
Carinska služba je bila v obdobju nekdanje Jugoslavije centralizirana in podrejena enemu središču v Beogradu, sicer pa je bila dobro urejena in organizirana služba. Do leta 1965 je delovala bolj na podlagi dekretov in ukazov takratnih oblasti. Z odpiranjem gospodarstva pa je tudi ta služba sledila novim smernicam. Oblasti so sprejele novo zakonodajo, nova pravila, veliko pozornost so namenili izobraževanju carinskega osebja. Začeli so zaposlovati ljudi z visokošolsko izobrazbo, strokovnjake inženirje, pravnike, ekonomiste. Po letu 1980 je bila ta služba že moderna in vpeta v evropske tokove. Trenja v carinski službi so se začela po letu 1988, ko so začeli pripadnikom carinske službe v Sloveniji očitati, da so separatisti. Po teleksih so dobivali žaljivke in očitke. Negativne očitke so jim delili tudi nekateri posamezniki na sedežu carinske službe v Beogradu, kjer pa je bilo vodstvo korektno, vse do leta 1990, ko se je začel proces osamosvojitve. Več o vlogi carinske službe pri nastajanju samostojne Slovenija in kako je to potekalo na mejnem prehodu Vrtojba pa v oddaji Sledi časa.
Mag. Stanislav Mikuž, višji finančni svetnik, direktor Finančnega urada Postojna.
Katarina Janjič, profesorica zgodovine in sociologije.
Mag. Zvezdan Markovič, zgodovinar.
V foto zgodbi smo uporabili fotografije različnih avtorjev, ki jih hrani arhiv FURS, te fotografije pa so bile uporabljene v publikacijah: Zbornik, Njim vsem pripada slava, Goriški muzej, Zbornik, Zgodovina carine na Slovenskem, 2011, in časopis Carina.si, 2011.
Preglede prometa na mejnih prehodih so opravljali cariniki, ki so delovali v Carinski službi, ki je bila centralizirana. Zato je imela Zvezna carinska uprava popoln nadzor nad 47 carinarnicami po vsej Jugoslaviji, od teh jih je bilo v Sloveniji devet. Te niso imele ne skupnih služb ne finančne službe, niso smeli organizirati niti izobraževanj. Tudi sistem obdelave carinskih deklaracij in plačevanja dajatev, ki so jih morala opraviti podjetja, je potekal na zvezni ravni. Prelom se je zgodil, ko naši cariniki niso več nakazovali denarja v centralo v Beogradu.
Mag. Stanislav Mikuž je začel delati v carinski službi leta 1985. In ena od napetosti znotraj takrat še skupne carinske službe je bilo tudi to, da je Mikuž na zveznih sestankih zahteval uporabo slovenskega jezika.
Ob zgornji fotografiji; Zvonko Poščić je bil direktor Zvezene carinske uprave kar dva mandata, nato pa dvakrat podaljšan v v. d. Slovenija je takrat prepustila mesto dotedanjemu direktorju. To pa nikakor ni bilo všeč srbskim silam, ki so Zvonka Poščića neprestano napadale v srbskih medijih.
V oddaji bomo spoznali, kako je potekal proces osamosvajanja Slovenije tudi znotraj carinske službe, kot primer bomo slišali opis dogajanja na mednarodnem mejnem prehodu Vrtojba. Tega so zgradili leta 1982 v okviru Osimskih sporazumov zaradi povečanega prometa z Italijo in Jugoslavijo in je bil eden od redkih mejnih prehodov v takratni skupni državi, kjer so opravljali carinske preglede potniškega in tovornega prometa in carinjenje blaga za jugoslovanska podjetja.
Pomemben dan je bil 26. junij 1991, ko so na mejnih prehodih odstranili jugoslovanske napise in zastave in jih nadomestili s slovenskimi zastavami in napisi. Mag. Stanislav Mikuž pove, da so se delavci na carini najprej zelo bali, kaj bo z njihovo prihodnostjo. Bili so namreč narodnostno zelo mešani, ponekod je bilo celo 60 odstotkov zaposlenih iz drugih republiki nekdanje skupne države.
Zgornja slika: Po mnenju mag. Stanislava Mikuža je bila Vrtojba edini mejni prehod, kjer je blago v slovenska podjetja prihajalo nemoteno. Da bi zabrisali sledi, so v dokumentih in kontrolnikih kot namembni kraj vpisovali kraje v drugih republikah nekdanje skupne države. Dejansko pa je šlo blago v slovenska podjetja.
Konkretno dogajanje na mejnem prehodu Vrtojba je bilo podobno kot na drugih mejnih prehodih, vendar pa so bile seveda tudi zelo očitne razlike. Ponekod so se vneli oboroženi spopadi, ki so zahtevali ranjene in mrtve.
911 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Vojna za Slovenijo je bila tudi carinska vojna
Carinska služba je bila v obdobju nekdanje Jugoslavije centralizirana in podrejena enemu središču v Beogradu, sicer pa je bila dobro urejena in organizirana služba. Do leta 1965 je delovala bolj na podlagi dekretov in ukazov takratnih oblasti. Z odpiranjem gospodarstva pa je tudi ta služba sledila novim smernicam. Oblasti so sprejele novo zakonodajo, nova pravila, veliko pozornost so namenili izobraževanju carinskega osebja. Začeli so zaposlovati ljudi z visokošolsko izobrazbo, strokovnjake inženirje, pravnike, ekonomiste. Po letu 1980 je bila ta služba že moderna in vpeta v evropske tokove. Trenja v carinski službi so se začela po letu 1988, ko so začeli pripadnikom carinske službe v Sloveniji očitati, da so separatisti. Po teleksih so dobivali žaljivke in očitke. Negativne očitke so jim delili tudi nekateri posamezniki na sedežu carinske službe v Beogradu, kjer pa je bilo vodstvo korektno, vse do leta 1990, ko se je začel proces osamosvojitve. Več o vlogi carinske službe pri nastajanju samostojne Slovenija in kako je to potekalo na mejnem prehodu Vrtojba pa v oddaji Sledi časa.
Mag. Stanislav Mikuž, višji finančni svetnik, direktor Finančnega urada Postojna.
Katarina Janjič, profesorica zgodovine in sociologije.
Mag. Zvezdan Markovič, zgodovinar.
V foto zgodbi smo uporabili fotografije različnih avtorjev, ki jih hrani arhiv FURS, te fotografije pa so bile uporabljene v publikacijah: Zbornik, Njim vsem pripada slava, Goriški muzej, Zbornik, Zgodovina carine na Slovenskem, 2011, in časopis Carina.si, 2011.
Preglede prometa na mejnih prehodih so opravljali cariniki, ki so delovali v Carinski službi, ki je bila centralizirana. Zato je imela Zvezna carinska uprava popoln nadzor nad 47 carinarnicami po vsej Jugoslaviji, od teh jih je bilo v Sloveniji devet. Te niso imele ne skupnih služb ne finančne službe, niso smeli organizirati niti izobraževanj. Tudi sistem obdelave carinskih deklaracij in plačevanja dajatev, ki so jih morala opraviti podjetja, je potekal na zvezni ravni. Prelom se je zgodil, ko naši cariniki niso več nakazovali denarja v centralo v Beogradu.
Mag. Stanislav Mikuž je začel delati v carinski službi leta 1985. In ena od napetosti znotraj takrat še skupne carinske službe je bilo tudi to, da je Mikuž na zveznih sestankih zahteval uporabo slovenskega jezika.
Ob zgornji fotografiji; Zvonko Poščić je bil direktor Zvezene carinske uprave kar dva mandata, nato pa dvakrat podaljšan v v. d. Slovenija je takrat prepustila mesto dotedanjemu direktorju. To pa nikakor ni bilo všeč srbskim silam, ki so Zvonka Poščića neprestano napadale v srbskih medijih.
V oddaji bomo spoznali, kako je potekal proces osamosvajanja Slovenije tudi znotraj carinske službe, kot primer bomo slišali opis dogajanja na mednarodnem mejnem prehodu Vrtojba. Tega so zgradili leta 1982 v okviru Osimskih sporazumov zaradi povečanega prometa z Italijo in Jugoslavijo in je bil eden od redkih mejnih prehodov v takratni skupni državi, kjer so opravljali carinske preglede potniškega in tovornega prometa in carinjenje blaga za jugoslovanska podjetja.
Pomemben dan je bil 26. junij 1991, ko so na mejnih prehodih odstranili jugoslovanske napise in zastave in jih nadomestili s slovenskimi zastavami in napisi. Mag. Stanislav Mikuž pove, da so se delavci na carini najprej zelo bali, kaj bo z njihovo prihodnostjo. Bili so namreč narodnostno zelo mešani, ponekod je bilo celo 60 odstotkov zaposlenih iz drugih republiki nekdanje skupne države.
Zgornja slika: Po mnenju mag. Stanislava Mikuža je bila Vrtojba edini mejni prehod, kjer je blago v slovenska podjetja prihajalo nemoteno. Da bi zabrisali sledi, so v dokumentih in kontrolnikih kot namembni kraj vpisovali kraje v drugih republikah nekdanje skupne države. Dejansko pa je šlo blago v slovenska podjetja.
Konkretno dogajanje na mejnem prehodu Vrtojba je bilo podobno kot na drugih mejnih prehodih, vendar pa so bile seveda tudi zelo očitne razlike. Ponekod so se vneli oboroženi spopadi, ki so zahtevali ranjene in mrtve.
Danes pa poglejmo na Ukrajinsko vojno še z druge plati. Bolje rečeno z distance oziroma perspektive, ki jo lahko ponudi le 100 let zgodovine. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa predstavlja vojni dnevnik Matija Petkovška.
15. aprila je minilo 70 let od rojstva Jerneja Zaplotnika – Nejca, najbolj kultnega slovenskega alpinista in himalaista. Kaj vse bi dosegel, če ga ne bi 24. aprila 1983 pod Manaslujem pokopal usodni plaz, lahko samo ugibamo. Njegova zapuščina je za slovenski narod neprecenljiva, kot tudi njegova knjiga Pot, ki še danes navdihuje številne plezalce ali ljubitelje plezanja, pa tudi druge bralce. A kdo je bil Nejc Zaplotnik osebno? Kako se ga spominjajo njegovi najbližji in njegovi prijatelji, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.
29. marca letos je Domovinsko društvo generala Maistra Maribor v navezi z Zvezo društev general Maister, družino Rosina - Šelih in odvetniško pisarno dr. Urške Kežmah na pročelju hiše na Partizanski cesti 16 v Mariboru odkrilo spominsko ploščo odvetniku in politiku dr. Franju Rosini. Gre za osebnost, ki ji zgodovina pripisuje izjemne zasluge za to, da se je v Mariboru na prelomu stoletja uveljavljala narodna zavest, pa tudi zato, da je Maribor po prvi svetovni vojni pripadel južnoslovanski državi. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Spoštovani poslušalci, čeprav je tu april, bomo govorili o zanimivi zimski radosti, o drsanju v Ljubljani. Ljubljanski meščani so se v zimskih mesecih zabavali na različne načine, od tega, da so se zadrževali v notranjih prostorih, kjer so igrali različne družabne igre, karte in drugo, do tega, da so se po podatkih že v 17. in 18. stoletju sankali. Nekateri, na primer iz premožne družine Dolničar, so po letu 1700 odhajali tudi na pustni karneval v Benetke. V začetku 19. stoletja pa zasledimo podatke, da so se meščani Ljubljane in okoliški prebivalci radi drsali. Za to pa so uporabili seveda drsalke, ki pa niso bile take, kot jih poznamo danes. Takrat so bile to neke vrste železne kline, ki so si jih pritrdili na čevlje, to naj bi v naše kraje zanesli Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Pozneje so tovrstne drsalke izdelovali nekateri obrtniki, eden takih je bil znani ljubljanski nožar Nikolaj Hoffmann. Manj premožni, pa tudi otroci, so si drsalke izdelali sami iz kosov žice in podobnih materialov. O drsanju in najstarejših ljubljanskih drsališčih pa več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Zadnje mesece, tako pravijo, je težko kupiti avto. Nekaj se je ustavilo v dobaviteljski verigi in Slovenija se je vrnila v čase, ko se je na avtomobil čakalo po več let. Na srečo se v tiste čase vrača tudi oddaja Sledi časa, v kateri nam bo Marko Radmilovič predstavil nekaj znamenitih klasičnih avtomobilov.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
V današnji oddaji Sledi časa se bomo odpravili po stopinjah, ki so jih na območju današnje občine Šmartno pri Litiji puščali pisatelj in dramatik Slavko Grum, arhitekt Jože Plečnik, zdravnik, kemik in Nobelov nagrajenec za kemijo Fritz Pregl, polihistor Janez Vajkard Valvasor, znameniti mizarji iz družine Izgoršek in drugi. Virtualno se bomo sprehodili do gradu Bogenšperk, ki je med najpomembnejšimi renesančnimi objekti pri nas in ki je po Valvasorjevi zaslugi tudi najstarejši muzej na Slovenskem. Slišali boste marsikatero zanimivo zgodbo iz življenja ljudi na tem območju, ki je bilo znano tudi po rudarstvu, usnjarstvu in kovaštvu.
Danes se bomo odpravili na malce nenavadno raziskovalno pot, saj bomo odkrivali zanimivosti, ki so povezane z vsakdanjimi predmeti, in to so gumbi. Leta 1931 so o gumbih zapisali: »Ko so ljudje začeli pridobivati razne kovine, so začeli iz kovin izdelovati tudi kovinske zaponke, ki so jim držale skupaj njihova oblačila. Takih starinskih zaponk, ki so zelo podobne našim 'varnostnim iglam', so izkopali tudi že pri nas precej iz starorimskih ali pa še iz starejših grobov.« Gumbe v današnji obliki so pa iznašli šele dosti pozneje. Izdelovali so jih iz najrazličnejšega materiala, tudi iz zlata, srebra in dragih kamnov, pa tudi iz porcelana in stekla. Umetniško izdelovanje gumbov je doseglo v Evropi svoj vrhunec v 17. in 18. stoletju. Kot bomo slišali, pa so gumbi postali tudi odlikovanje za hrabrost. Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Bolezen ne izbira. Tudi veliko otrok in mladih pristane v bolnišnicah – nekateri za kratek čas, drugi za daljši, tretji morajo bolnišnice zaradi kroničnih bolezni obiskovati vse svoje otroštvo. Da ne izgubijo stika s šolskim delom, da se lahko po okrevanju brez težav vrnejo k pouku in da lahko kljub bolezni ali poškodbi napredujejo na svoji izobraževalni poti, skrbijo bolnišnične šole. Večina bolnišnic v Sloveniji je povezanih z bližnjo osnovno šolo, ki mladoletnim otrokom v prostorih bolnišnice pomaga pri šolskem delu. Da je bolnišnična šola prav posebna vrsta šole, smo se prepričali, ko smo za oddajo Sledi časa raziskovali delovanje in zgodovino najstarejše in največje bolnišnične šole v Sloveniji. Ljubljanska Bolnišnična šola OŠ Ledina letos praznuje 70. obletnico delovanja, danes ima 19 oddelkov na 5 lokacijah, v njej je zaposlenih 23 učiteljic, ki skrbijo za 2.700 šolarjev na leto.
Konec lanskega leta je izšel drugi zvezek zbirke Manuscripta et fragmenta, ki jo Slovenska akademija znanosti in umetnosti izdaja v sodelovanju z ustanovami, ki na Slovenskem hranijo rokopisno gradivo. Ta zvezek je prvi od treh, ki bodo predstavili srednjeveško rokopisno gradivo, ki je shranjeno v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, ki je sozaložnik te izdaje. Avtorica je vrhunska poznavalka srednjeveške umetnosti in pisne dediščine, profesorica in dvojna doktorica Nataša Golob. V oddaji Sledi časa bo govorila o rokopisih in zlasti rokopisnih fragmentih, danes shranjenih v NUK-u, ki so dobesedno edine preostale sledi rokopisnih knjig, ki so nekoč bile v naših krajih. Rokopisni fragmenti so pričevalci bogatega intelektualnega življenja na našem ozemlju v srednjem veku, ki nam razkrivajo, katere avtorje in dela so ljudje tu brali in poznali. V NUK-u poleg liturgičnih knjig, kot so misali, graduali, antifonali itd., kot fragmentarno gradivo hranijo številna pravna besedila, antično poezijo in filozofijo s komentarji, srednjeveško poezijo, zgodovinska besedila in prav izvirne slovarje. Nataša Golob je ob koncu uvodnega poglavja zapisala: »Rokopisi in vse, kar je z njimi povezano, so naša kašča spomina, ki jo moramo odpreti.« Nekaj teh spominov bomo odstrli v Sledeh časa. Oddajo je pripravil Miha Zor.
»Najnavadnejši kmet uvideva že dandanes, da samo »stara praksa« v kmetovanju ne velja več; kajti poleg pridnih rok treba je mnogo več zdravega pojmovanja in razumevanja, kakor v tistih »dobrih starih časih.« Do tega pridemo potom dobro organiziranih kmetijskih šol, kojih učni jezik pa mora biti materini jezik učencev.« Tako se je že leta 1903 pridušal komentator v Slovenskem gospodarju na situacijo kmetijskega šolstva na Slovenskem, s posebnim akcentom na Štajersko. Tam namreč slovenske kmetijske šole še ni bilo in je še kar nekaj desetletij ne bo. Sploh pa ni bilo izobraževalne ustanove za kmečka dekleta in preteči je moralo mnogo kmetskega znoja, da se je leta 1935 premaknilo. Banovina je kupila grajsko poslopje v vasi Svečina in v sami srčiki slovenjegoriškega vinogradništva se je začela skoraj 70-letna zgodovina kmetijskega šolstva. Avtor Marko Radmilovič živi skoraj pod gradom, v katerem se odvija zgodba tokratne oddaje Sledi časa.
Lani smo zaznamovali okroglo obletnico smrti frančiškanskih patrov Angelika in Romana Tominec, ki sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojim bojem za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi zunaj katoliških krogov. Od smrti patra Angelika, ki se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, je minilo 60 let, pater Roman, ki se je uveljavil kot odličen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, pa je svojega starejšega brata preživel za tri desetletja in se poslovil konec februarja 1991. Njuno zanimivo življenje – močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju – so nam ob tej priložnosti v eni od preteklih oddaj Sledi časa pomagali predstaviti teolog in publicist dr. Peter Kovačič Peršin, nečakinja patrov Tominec Barica Pintarič, predvsem pa frančiškanski pater dr. Silvin Krajnc, ki službuje v župniji Ljubljana Šiška in je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote. Vabljeni k poslušanju reprize oddaje Sledi časa, ki jo je pripravila Alja Zore.
V nervoznih časih, ko se povečuje tudi število kriminalnih dejan in ko sploh tista težja dobivajo v javnosti mnogo pozornosti, je mogoče primerno, da se zazremo tudi v preteklost tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Z odmaknjenostjo osebe in usode kriminalcev pridobivajo romantični pridih in prav po tej poti stopa življenjska zgodba Franca Rihtariča. Človeka, ki bo v zgodovino šel kot zadnji, nad katerim je bila v Sloveniji izvršena smrtna kazen. Kljub časovni oddaljenosti in kljub večjemu številu medijskih objav v približno zadnjega pol stoletja pa so se pred kratkim pojavila nova dejstva, ki dodatno osvetljujejo usodo tega nenavadnega moža. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Pred natanko 100 leti sta izšli monografiji, ki sta svetu predstavili od nas geografsko oddaljene skupine ljudi in njihove kulture, načine organiziranja življenj, ki lahko delujejo čudaško, vendar bi podobne elemente lahko iskali tudi v naših življenjih. O Argonavtih zahodnega Pacifika Bronislawa Malinowskega s podnaslovom Pripoved o podjetnosti in dogodivščinah domačinov v arhipelagih melanezijske Nove Gvineje -, ki so jih pri Založbi Aristej prevedene izdali tudi v slovenščini, in Andamanskih otočanih Alfreda Radcliffa-Browna, tako v oddaji Sledi časa, v kateri bo govora tudi o tem, kaj vse se dogaja v polju kulturne in socialne antropologije dandanes ... Gost dr. Rajko Muršič.
Senik. Preprosta beseda za preprosto stavbo, ki pa skriva bogate in zanimive zgodbe, tradicijo, izročilo in spomine na svet, ki izginja. Slovenska krajina je prepredena z različnimi kmetijskimi gospodarskimi objekti, nekateri se še uporabljajo za pravi namen, druge pa počasi jemlje zob časa. Govorimo o kozolcih, steljnikih, tako imenovanih pajštvah – sušilnicah sadja – in senikih. Ti so še posebno v Posočju, med Kobaridom in Tolminom, nekaj posebnega. V Tolminskem muzeju so se povezali z dolgoletnim zbiralcem izročila Pavletom Četrtičem iz Kobarida, ki že desetletja vneto raziskuje, zapisuje in dokumentira ustno in materialno zapuščino Posočja. Med različnimi ostanki preteklosti ga še posebno navdušujejo seniki in vse, kar je povezano z njimi. Popolnoma drugače pa so seniki začarali Elvisa Jerkiča iz Tolmina, mladega študenta arhitekture in fotografa. Pritegnili sta ga preprostost in arhetipskost teh poslopij. Sodelovanje vseh treh partnerjev je rodilo razstavo in katalog. Več o senikih v Zgornjem Posočju pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Ta čas preloma leta je čas, poln toplih sporočil, voščil in želja tistim, ki jih imamo radi – naši družini, širši in ožji, našim prijateljem, pa tudi želje tistim, ki jih srečujemo v službi, znancem, včasih pa tudi neznancem, ki jih srečamo povsem naključno. Voščila na naslovnike prihajajo na različne načine. Zdi se, da čedalje pogosteje uporabljamo sodobne tehnologije in svoje misli pošiljamo po elektronski pošti, kratkih sporočilih SMS, čedalje manj pa je na roke napisanih in prav na prejemnika pošte naslovljenih voščil in sporočil. Ker … si mogoče za to niti ne vzamemo dovolj časa. Aleš Debeljak, pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik, si je vzel čas. In pri urejanju njegove zapuščine – 25. decembra bi dopolnil 60 let – je nastala zanimiva knjiga Saj grem samo mimo, ki arhivira njegovo strast do pošiljanja razglednic. Napisal in poslal jih je na tisoče, deset tisoč ali celo več. So dokument časa, oda prijateljstvom in ljubezni, odsev topline, hvaležnosti in pozornosti. Knjigi je sledila razstava, ki si jo lahko do 13. februarja ogledate v Slovenskem etnografskem muzeju.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Vsak zmagovalec si po končanem spopadu vzame vojni plen, ki ga potem spominja na slavno zmago in ima nek simbolni pomen. Tako se je zgodilo tudi v primeru tako imenovanega plašča osmanskega vrhovnega poveljnika Hasan paše, ki so ga predelali v mašni plašč. V tem so duhovniki opravljali slavnostne maše ob spominu na znamenito bitko pri Sisku leta 1593, kjer so združene krščanske sile premagale številčnejšo turško vojsko. Ozadje tega spopada pa je bilo zapleteno. V tem času sta sicer habsburški cesar Rudolf II. in osmanski sultan sklenila premirje, vendar pa so osmanske sile, ki so bile v Bosni, to navidezno premirje izkoriščale za manjše akcije, s katerim so skušale širiti svoje vplivno območje in zasesti slabo branjene obmejne postojanke v Vojni krajini na Hrvaškem. To pa je pomenilo, da se v ozadju teh prask pripravlja nekaj velikega. Osmanski imperij sicer ni kazal odkrite želje po spopadu s habsburškim cesarstvom, ker so bile njihove sile usmerjene v spopade v Perziji, kamor so hoteli razširiti svoja ozemlja. Bistven premik na balkanski fronti, če jo lahko tako imenujemo, pa je bil, ko je poveljstvo nad silami v Bosni prevzel Hasan paša Predojević. In s tem se začne naša pot po sledeh njegovega plašča. Več o tem v oddaji sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana je v širši javnosti po krivici postala prepoznavna zaradi problematike prostorov v ljubljanskih Križankah. Od tam se bodo, kot je videti, morali v prihodnjem letu izseliti. Vendar to ni tema današnje oddaje Sledi časa. V njej se bomo posvetili zgodovini šole, ki je dala dom številnim mednarodno uveljavljenim umetnicam in umetnikom. Ljudem, ki so tej šoli dali dušo in se po dokončanem šolanju pogosto nanjo vračali kot profesorji. In seveda mladim umetnikom, ki so del te šole zdaj in dogajanje na in ob njej najbolj občutijo. V čisto poseben svet oblikovanja in fotografije se je skozi prizmo časa odpravil Jure K. Čokl.
Neveljaven email naslov