Ob 60. obletnici prve konference Gibanja neuvrščenih v Beogradu

Pred točno šestdesetimi leti, na začetku septembra 1961, se je v Beogradu zbralo 25 predstavnikov držav, ki so se hotele upreti logiki hladnovojne razdelitve, ki niso želele biti podrejene ne Vzhodnemu ne Zahodnemu bloku in ki so bile odločene, da bodo zastopale to, za kar so menile, da je glas večine prebivalcev našega planeta: mirno reševanje sporov, nevmešavanje ostalih sil v notranjo politiko držav in možnost za neodvisnost ter čimbolj enakomeren gospodarski razvoj. Po letih medsebojnih povezovanj je množica svetovnih voditeljev, na čelu katerih so bili indijski premier Džavaharl Nehru, egiptovski predsednik Gamal Abdel  Naser, Ahmed Sukarno iz Indonezije, Kwame Nkrumah iz Gane in seveda jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, tako ustanovila Gibanje neuvrščenih: gibanje, ki bo – čeprav polno pretresov ter včasih bolj, včasih manj uspešnih potez na globalnem političnem odru – odigralo pomembno vlogo v hladni vojni in morda še pomembnejše v zgodovini našega prostora, kjer nikakor ni predstavljajo samo ideološkega okvira jugoslovanske zunanje politike, ampak je pomagalo krojiti tudi veliko bolj pragmatične ekonomske in politične poteze.

O tem, kako je do te presenetljive usmeritve jugoslovanske zunanje politike sploh prišlo, in to v času, ko so države tretjega sveta v veliki meri šele nastajale, ter o tem, kako je izgledala ustanovna konferenca v Beogradu in kakšen je bil njen pomen za nadaljnji razvoj gibanja neuvrščenih, smo se za tokratno oddajo Sledi časa pogovarjali z aktivnim udeležencem teh procesov, dolgoletnim jugoslovanskim diplomatom in politikom Budimirjem Lončarjem, ki je v tistem času kot visok uslužbenec jugoslovanskega zunanjega ministrstva aktivno sodeloval pri vzpostavljanju teh politik, bil pa je tudi med glavnimi pripravljavci prve konference, ter z dvema zgodovinarjema, dr. Tvrtkom Jakovino z zagrebške Filozofske fakultete in mladim raziskovalcem na oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete Žigo Smoličem.