Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Advent, veseli december, miklavževanje, Božiček, dedek Mraz, silvestrovanje in še druga manj znana ali celo že pozabljena praznovanja zaznamujejo prehod iz starega v novo koledarsko leto. In ker smo ljudje radovedna bitja, nas seveda zanima, kako vse te praznike praznujejo širom po svetu, v različnih kulturah, pa tudi kaj počnejo naši sosedje. Tu pa nastane zagata. V najrazličnejših zapisih, filmih in podobno lahko izvemo tako rekoč vse o šegah in navadah najširšega sloja prebivalcev, zadeva pa se postavi na glavo, če hočemo izvedeti, kako so decembrski čas preživljali v najpremožnejših plemiških in meščanskih družinah na Slovenskem. Kot da tega sloja prebivalcev pri nas ni bilo in kot da njihovo vsakdanje in praznično življenje ni za seboj pustilo nobenih sledi. In ko so pri odkrivanju tega odkimavali predstavniki strok, nas je to samo še spodbudilo, da smo šli na pot iskanja pozabljenih drobcev spominov o tem, kako so december nekoč preživljali plemiči in bogati meščani. Zaveso pozabe bomo odškrnili v oddaji Sledi časa, avtor je Milan Trobič.
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Advent, veseli december, miklavževanje, Božiček, dedek Mraz, silvestrovanje in še druga manj znana ali celo že pozabljena praznovanja zaznamujejo prehod iz starega v novo koledarsko leto. In ker smo ljudje radovedna bitja, nas seveda zanima, kako vse te praznike praznujejo širom po svetu, v različnih kulturah, pa tudi kaj počnejo naši sosedje. Tu pa nastane zagata. V najrazličnejših zapisih, filmih in podobno lahko izvemo tako rekoč vse o šegah in navadah najširšega sloja prebivalcev, zadeva pa se postavi na glavo, če hočemo izvedeti, kako so decembrski čas preživljali v najpremožnejših plemiških in meščanskih družinah na Slovenskem. Kot da tega sloja prebivalcev pri nas ni bilo in kot da njihovo vsakdanje in praznično življenje ni za seboj pustilo nobenih sledi. In ko so pri odkrivanju tega odkimavali predstavniki strok, nas je to samo še spodbudilo, da smo šli na pot iskanja pozabljenih drobcev spominov o tem, kako so december nekoč preživljali plemiči in bogati meščani. Zaveso pozabe bomo odškrnili v oddaji Sledi časa, avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Zadnji dve desetletji lahko spremljamo zelo velik razmah zanimanja za hrano; to gre po mnenju nekaterih strokovnjakov pripisati tudi razvoju elektronskih medijev in družbenih omrežij. Sicer pa je hrana samo del porabe, na to so sociologi opozarjali že v 19. stoletju. Hrana je v človeški zgodovini že od samega začetka imela zelo pomembno vlogo, tudi v antropološkem, sociološkem, kulturnem in še kakšnem pomenu besede. V nekaterih obdobjih je bila plačilno sredstvo, danes pa je orožje, s katerim manipulirajo velike prehranske verige, trgovci, izdelovalci in najrazličnejši medijski in še kakšni učitelji, ki iščejo sveti gral, imenovan superhrana, eliksir dolgega življenja in podobno. Hrano in prehranjevanje bomo v oddaji Sledi časa spoznavali malce drugače; avtor oddaje je Milan Trobič.
Da je Plečnikova Narodna in univerzitetna knjižnica ena daleč najlepših stavb v Ljubljani, pravi pravcati zaklad slovenske kulture, se menda strinjamo vsi. Toda to še zdaleč ni edini zaklad, ki se skriva na Turjaški ulici 1. V kleti knjižnice, daleč od pogledov radovedne javnosti, se za dobro varovanimi, trikrat zapahnjenimi vrati skriva sicer ne prevelika, a skrbno klimatizirana soba s knjižnimi policami. Na njih pa najdemo nekaj največjih zakladov oziroma svetinj slovenskega naroda. Če namreč drži, da smo Slovenci Slovenci predvsem zavoljo književnosti, tedaj je najbrž treba reči, da so dokumenti, ki jih knjižničarji tu hranijo – med drugim gre za rokopise Prešernovih pesmi in Cankarjevih romanov –, pravzaprav rojstno mesto našega naroda. Kaj vse se torej skriva v zakladnici NUK-a, kaj nam ti rokopisi pravzaprav pripovedujejo in kako zahtevno jih je hraniti za prihodnje rodove, smo preverjali v tokratnih Sledeh časa. Gostje pred mikrofonom so bili literarni zgodovinar Matija Ogrin, ravnateljica NUK-a, Martina Rozman Salobir, in vodja Zbirke rokopisov, starih in redkih tiskov, Marijan Rupert. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Foto: pomožno skladišče Zbirke rokopisov, starih in redkih tiskov v NUK-u (Goran Dekleva)
Leto, ki trka na vrata, je leto evropske kulturne dediščine. Osnovni cilj te razglasitve je spodbujati in podpirati prizadevanja za zaščito, varstvo, ponovno uporabo, krepitev, vrednotenje in predstavitev evropske kulturne dediščine. Ljubljanska folklorna skupina Emona to počne še pol stoletja. V oddaji bomo z nekaterimi starejšimi in mlajšimi člani skupine prehodili to pot.
Kljub načelno odprtemu, preglednemu trenutku naše civilizacije, so nekatere teme še vedno tabu. Ena takšnih je smrt. Že dejstvo, da se o koncu življenja zdi smiselno pogovarjati le v začetku novembra govori samo zase. Morebiti gre za naključje, morebiti ne: prav na dan, ki slavi Pesnikovo rojstvo, namesto prazničnega obhajanja Prešernove smrti v Pomurskem muzeju odpirajo razstavo Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči.
Z zimo prihaja tudi na naših prostorih nadvse priljubljeno smučanje. Že dolgo ne gre več le za rekreacijo, smučanje sega v vse pore družbe. Mnoge njegove vidike smo v oddajah Dokumentarnega uredništva že osvetlili, v oddaji Sledi časa pa se bomo tokrat posvetili zgodovini smučarske vsakdanjosti. Govorili bomo o zgodovini smučarske mode, trgovine, oglaševanja in tehnologije.
Je posmrtna maska stvar preteklosti ali je še vedno del žive kiparske prakse? Kakšno vlogo ima in kdo so bili umetniki in politiki, katerih obličja so bila nekoč odlita? Koliko posmrtnih mask hranijo javne zbirke po Sloveniji in kako so nastali kulturni svetniki? Društvo za domače raziskave je v galeriji Vžigalica v Ljubljani v sodelovanju z akademskim kiparjem Viktorjem Gojkovičem pripravilo razstavo z naslovom Odlivanje smrti, ki se osredotoča na samo prakso odlivanja, hranjenja in arhiviranja posmrtnih mask ter na njihovo večnamensko uporabnost.
Za Celje pravijo, da je malo mesto velikih športnih uspehov. Podobno kot to velja za Slovenijo, le da je Slovenija mala dežela velikih športnih uspehov. Vsi ti uspehi so vsakokratni vrhovi mnogih malih in velikih športnih zgodb. Ko govorimo o slovenskem hokeju, pomislimo predvsem na vlogo, ki sta jo v tej zgodbi odigrali tradicionalni središči te zimske igre na ledu, Jesenice in Ljubljana.
Čaščenje dreves in kamnov, dobro poznavanje luninega koledarja, déhnar - duhovni vodja, zdravilci, črna vahta, verovanje v ponovna rojstva in zduhca, zgodbe o vesoljnem potopu in beli kači ? Ne, to ne bo potovanje v mitologijo druidov ali zgodovino starih ameriških plemen. Ne, ostali bomo doma in spoznali zapuščino starovercev v Zahodni Sloveniji - takšno, kot jo je v pogovoru z zadnjimi staroverci na levi in desni strani Soče po drugi svetovni vojni spoznal Pavel Medvešček, lastnik etnološke zbirke Staroverstvo in staroverci, ki je na ogled v Goriškem muzeju. Njegovi zapiski in zbirka so zaradi oglarske prisege čakali več kot 40 let, da so prišli med ljudi, zdaj pa Slovencem odpirajo oči v še vedno zelo skrivno, a ne tako daljno preteklost, ko so na svoji zemlji živeli po svojih pravilih in v skladu z naravo.
Dušan Benko, Zvone Zorko in Florijan Laimiš so trije komentatorji in uredniki, ki so vtisnili globok pečat ne samo radijskemu ampak slovenskemu novinarstvu nasploh. Pred skoraj dvema desetletjema je zato Dušan Berne vsakega posebej portretno predstavil v takratnih oddajah Naš gost, zdaj pa je iz kamenčkov v mozaikih njihovih pripovedi izoblikoval novo celoto in jo zaokrožil v oddajo Sledi časa, ki jo uvrščamo v program ob rob 89-letnici delovanja naše radijske postaje. Pripravlja: Dušan Berne
Koliko je stara neandertalčeva piščal? Je bil v loncu, ki so ga našli pri Drnovem, skrit zaklad? Kakšen je bil zadnji celjski grof Ulrik II.? Kaj nam pripovedujejo muzejski predmeti in kakšna vprašanja nam zastavljajo? So sporočilo naše preteklosti, toda ali znamo pogledati v njihovo notranjost tako, da vidimo tudi očem nevidno? Kako pri tem pomagajo naravoslovne raziskave? Kakšen je njihov namen pri preučevanju muzejskih predmetov in do kakšnih novih ugotovitev se lahko dokopljemo ob njihovi pomoči? Odgovore na to bo dala prihajajoča razstava Narodnega muzeja Slovenije Preteklost pod mikroskopom - naravoslovne raziskave v muzeju, ki bo na ogled od srede, 25. oktobra. Kaj nam pripovedujejo znani predmeti iz slovenske arheologije, zgodovine in umetnostne zgodovine, ki bodo na razstavi, pa bomo izvedeli tudi v današnji oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Pol tisočletja je dolga doba, še zlasti za današnje razumevanje časa. Kot da bi ta pridobival pri hitrosti. Zato je posebna vrednost, da se kaj, na primer družbeno gibanje, ohrani tako dolgo. Pred pol tisočletja, leta 1517, se je nemški duhovnik in teolog Martin Luter v Wittenbergu z znanimi 95 tezami postavil po robu predvsem papeški prodaji odpustkov in zahteval spoštovanje božje besede, kot je zapisana v Bibliji. Tako je povzročil enega najhujših razkolov v zgodovini krščanstva, ki je med drugim sto let pozneje, leta 1618, povzročil tridesetletno vojno, v kateri so se spopadle evropske katoliške in protestantske države. To je negativna posledica reformacije, teh pa je bilo še nekaj, toda protestantizem kot gibanje se je ohranil predvsem zaradi pozitivnih učinkov, ki jih je gotovo več kot negativnih. Temeljnim vrednotam reformacije je posvečen tudi spomenik Spametnost v Puconcih, ki so od letos eno izmed 41-ih evropskih mest reformacije. Ta naziv je mestu podelila Skupnost protestantskih cerkva v Evropi s sedežem na Dunaju. Evropsko mesto reformacije je tudi Ljubljana. V tamkajšnjem Parku reformacije so letos v neposredni bližini evangeličanske cerkve odkrili spomenik, posvečen slovenskim protestantskim piscem 16. stoletja – Primožu Trubarju, Juriju Dalmatinu, Adamu Bohoriču in Sebastijanu Krelju, ki so odločilno vplivali na nastanek slovenskega knjižnega jezika. Avtor spomenika je kipar Luj Vodopivec. Zakaj pa so Puconci dobili naziv mesto reformacije? V Puconcih je nastala prva protestantska občina in bila zgrajena prva protestantska cerkev na današnjem slovenskem ozemlju. Zapisali smo, da je spomenik Spametnost posvečen desetim bistvenim vrednotam reformacije. Te so: svoboda, pismenost, apologija, materinščina, ekumena, toleranca, napredek, odgovornost, svetost in transcendenca. Jurij Popov je prav tem vrednotam namenil Sledi časa, k sodelovanju je povabil škofa Evangeličanske cerkve na Slovenskem Gezo Fila in enega izmed očetov preučevanja religije na Slovenskem, doktorja Marka Kerševana.
Na današnji dan pred sto leti se je v Šentjanžu pri Sevnici končala vsestransko bogata in uspešna življenska pot duhovnika, politika, teologa, pisatelja, publicista in časnikarja dr. Janeza Evangelista Kreka, ki velja za začetnika krščansko-socialnega gibanja na Slovenskem. Od leta 1895 pa vse do upokojitve leta 1916 je bil vodja na novo ustanovljene stolice za fundamentalno teologijo in tomistično filozofijo, bil je državni in deželni poslanec ter zelo dober predavatelj in govornik. Deloval je na socialnem, gospodarskem, izobraževalnem in narodnopolitičnem področju, pisal je daljša literarna dela, pesmi in sociološko-filozofske razprave, kot časnikar pa je objavil približno šest tisoč člankov o najbolj perečih socialnih, političnih in družbenih vprašanjih tistega prelomnega obdobja, ko so se v politično odločanje vključile tudi množice. Tako imenovani zgodovinski portret dr. Janeza Evangelista Kreka bomo izoblikovali v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Dušan Berne.
Misel, da je trgovina z ljudmi pojav nam nedosegljive preteklosti, je v prvi vrsti zmotna. Prav tako je zmotna misel, da so trgovino z ljudmi odpravili z zakoni, ki so jih začeli po posameznih državah sprejemati pred več kot 250-imi leti. Zadnja država, ki je kriminalizirala to trgovino, je Mavretanija leta 2007. Suženjstvo oziroma trgovanje s sužnji, torej z ljudmi, je staro toliko, kot je stara zgodovina človeštva in tudi danes ni preteklost. Na vprašanje, koliko je danes ljudi v tej trgovini, ni mogoče odgovoriti. Različne organizacije po svetu postrežejo z različnimi podatki. V letnem poročilu UNODC (United Nations Office on Drugs and Crime – Urad Združenih narodov za mamila in kriminal) za leto 2016 med drugim piše, da nobena država na svetu ni imuna pred tem pojavom. V Evropi na primer, so prepoznali žrtve iz 137-tih držav sveta. Med letoma 2012 in 2014 so zabeležili več kot 500 »valov« trgovanja z ljudmi. Vsi ti valovi pljuskajo iz revnejših delov sveta v bogatejše dele. Žrtev trgovine z ljudmi je več kot sto milijonov, vendar gre le za ocene, saj se trgovina z ljudmi prepleta s številnimi drugimi pojavi kot, so zakonite in nezakonite migracije, tihotapljenje ljudi, različne oblike neformalne ekonomije in ne nazadnje kriminalom. Koliko je v med žrtvami žensk, koliko otrok in koliko moških, za kaj vse uporabljajo žrtve trgovine z ljudmi in podobna vprašanja imajo le medle odgovore, ki nikakor ne razkrijejo celotne slike tega pojava. Kakšne pa so razmere pri nas? Danes je znano, da je val trgovine z ljudmi tudi v Slovenijo pljusknil že pred petindvajsetimi leti, in da Slovenija v tej trgovini nastopa, kot država izvora, država tranzita in končna destinacija, predvsem za ženske. Pred petnajstimi leti je bila ustanovljena tudi še vedno ednina nevladna organizacija za boj proti temu pojavu Ključ – Center za boj proti trgovini z ljudmi, ki ima tudi svojo varno stanovanje za neposrdno pomoč žrtvam, ki se zanjo odločijo. Z nekaterimi članicami te organizacije je Jurij Popov posnel oddajo Sledi časa v kateri teče beseda o »gibanju« tega pojava pri nas. Kakšen je razvoj tega pojava od začetkov zaznavanja in začetkov organiziranega boja proti njemu? Koliko žrtvam so doslej pomagali in za kakšne zlorabe so žrtve pretežno namenjene? To je le nekaj vprašanj nakatera bo dala odgovore oddaja.
"Slišim naenkrat močno bobnenje v zraku. Hitro stopim iz župnišča in ugledam ravno nad našo vasjo plavati okoli 10 aeroplanov. Na prvi pogled nisem mogel razločiti, čigavi da so, zato letim po daljnogled in jih opazujem. Takoj sem spoznal, da so italijanski. Hitro tečem skozi vas in ljudi silim iz vasi venkaj pod Lebniče, češ, ako bi kaka bomba padla na vas, da ne bi ubila kakega človeka. Aeroplani so plavali dalje in kmalu zaslišimo močan pok, ki se je ponavljal, kar nam je bilo znamenje, da padajo bombe ?" Tako je takratni župnik Franc Košir v Kroniki župnije opisal začetek bombardiranja Koroške Bele, ki je 14. avgusta leta 1917 spremenilo vas v veliko pogorišče in kup ruševin. Po sledeh Koširjevih zapisov, doslej ugotovljenih in le deloma raziskanih zgodovinskih dejstev, pa tudi še nekaterih odprtih vprašanj, bomo skušali povedati vsaj širši javnosti tako rekoč neznano zgodbo o še enem tragičnem nesmislu prve svetovne vojne. Kajti zdi se, da so tistega vročega poletnega dne italijanska letala bombardirala strateško povsem nepomembno Koroško Belo pravzaprav po pomoti ?
Svila danes nima več tako prestižne vloge, kot jo je imela nekoč, ko je bila predvsem domena visokih posvetnih in duhovnih vladarjev in avtoritet. To dokazuje tudi podatek, da je bilo treba v davnih časih za kilogram svile odšteti kilogram zlata. Tehnologija izdelave svile ali svilogojstvo pa je bila kar nekaj tisočletij skrbno varovana skrivnost, dokler ni, lahko bi rekli, zaradi “klasičnega industrijskega vohunstva in tihotapstva” postala laže dostopna večjemu krogu prebivalstva. V Slovenijo so sviloprejke dobivali iz Italije, in to v času vladavine Marije Terezije, ki je spodbujala tovrstno gospodarsko dejavnost. To je bilo obdobje monokultur in tisti, ki so bili pripravljeni zasaditi murve in se ukvarjati s svilogojstvom, so bili nagrajeni. Zato se je nad to panogo počasi navdušilo tudi kmečko prebivalstvo. Najprej pa so se s tem ukvarjali v premožnejših družinah, v katerih so imeli večje potrebe po svili. Konec 17. stoletja in v začetku 18. pa je pri nas napočila zlata doba svilogojstva.
Na slovenskem Parnasu častimo nabor imen, ki se ni spremenil že desetletja. Kdo so slovenski literati in kakšna zasluga jim gre pri mitološki ohranitvi slovenstvo, se učimo že z maternim mlekom. Zato se zdi možnost odkriti novega poeta, pa čeprav neznatnega in oddaljenega, skoraj zanemarljiva. A je kljub temu mogoče! Marko Radmilovič se v Sledeh časa odpravlja do življenja Leopolda Volkmerja.
Ljudje so že od pradavnine dojemali krajino, prostor drugače kot danes. Niso ga dojemali dvodimenzionalno, tako kot to velja po sodobnem zahodnjaškem modelu, ampak so trem vidnim silam dodali še četrto dimenzijo, ki je pomenila onstranstvo. V krajini najdemo tudi številne nenavadne naravne oblike: kamnite osamelce, stebre, monolite, stene in podobno. V številnih primerih so take oblike imenovali Babe in Dedci, najdemo pa tudi Kamnite mize, Kamnite lovce, Kamnite svate in druge. Vendar vse skalne oblike niso mitične, in prav tako imamo tudi na tisoče kraških jam, pa imajo le nekatere mitično vlogo in pomenijo stik z onstranstvom. V oddaji Sledi časa se bomo sprehodili po krajini skozi oči prednikov oziroma bomo sledili ostankom izročila, ki je ohranjeno v številnih povedkah, opisih in podobno. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov