Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
60 let od jugoslovanskega sodelovanja v obsežni akciji reševanja spomenikov stare Nubije, ki jo je kmalu zatem poplavilo akumulacijsko jezero Asuanskega visokega jezu
Ko danes pomislimo na aktivnosti socialistične Jugoslavije v tujini, nam bržkone na misel pridejo pompozni obiski maršala Tita, široko obiskane konference Gibanja neuvrščenih ter morda megalomanska gradnja tovarn in infrastrukture v manj razvitih prijateljskih državah. Redkokdo pa bi si, po drugi strani, verjetno pred očmi zarisal, kako naša nekdanja država vlaga velike količine denarja v reševanje starih egipčanskih templjev in svoje restavratorje pošilja, da skrbno selijo in restavrirajo starokrščanske stenske poslikave v Egiptu. In vendar je bila Jugoslavija - sploh glede na svojo relativno majhnost in slabo razvitost v tistem času - ena bolj aktivnih držav v reševanju arheološke dediščine, ki so jo v prvi polovici 60-ih leti preteklega stoletja pod okriljem Unesca selili iz območja stare Nubije, ki mu je bilo usojeno postati akumulacijsko jezero nad novozgrajenim Asuanskim visokim jezom. To nenavadno jugoslovansko misijo in zgodovinski kontekst, v katerem je potekala, sta nam za tokratne Sledi časa pomagala predstaviti dr. Jan Ciglenečki z Oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in mladi raziskovalec na tamkajšnjem Oddelku za zgodovino Žiga Smolič, ki sta na to temo decembra pripravila tudi razstavo v Egipčanskem muzeju v Kairu. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Foto: člani jugoslovanske odprave – Mihajlo Vunjak, Milorad Medić in Miha Pirnat (od leve proti desni) – pred konserviranimi in utrjenimi fragmenti iz cerkve Šeik Abd el Gadir, Sudan 1964; arhiv Mihe Pirnata
899 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
60 let od jugoslovanskega sodelovanja v obsežni akciji reševanja spomenikov stare Nubije, ki jo je kmalu zatem poplavilo akumulacijsko jezero Asuanskega visokega jezu
Ko danes pomislimo na aktivnosti socialistične Jugoslavije v tujini, nam bržkone na misel pridejo pompozni obiski maršala Tita, široko obiskane konference Gibanja neuvrščenih ter morda megalomanska gradnja tovarn in infrastrukture v manj razvitih prijateljskih državah. Redkokdo pa bi si, po drugi strani, verjetno pred očmi zarisal, kako naša nekdanja država vlaga velike količine denarja v reševanje starih egipčanskih templjev in svoje restavratorje pošilja, da skrbno selijo in restavrirajo starokrščanske stenske poslikave v Egiptu. In vendar je bila Jugoslavija - sploh glede na svojo relativno majhnost in slabo razvitost v tistem času - ena bolj aktivnih držav v reševanju arheološke dediščine, ki so jo v prvi polovici 60-ih leti preteklega stoletja pod okriljem Unesca selili iz območja stare Nubije, ki mu je bilo usojeno postati akumulacijsko jezero nad novozgrajenim Asuanskim visokim jezom. To nenavadno jugoslovansko misijo in zgodovinski kontekst, v katerem je potekala, sta nam za tokratne Sledi časa pomagala predstaviti dr. Jan Ciglenečki z Oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in mladi raziskovalec na tamkajšnjem Oddelku za zgodovino Žiga Smolič, ki sta na to temo decembra pripravila tudi razstavo v Egipčanskem muzeju v Kairu. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Foto: člani jugoslovanske odprave – Mihajlo Vunjak, Milorad Medić in Miha Pirnat (od leve proti desni) – pred konserviranimi in utrjenimi fragmenti iz cerkve Šeik Abd el Gadir, Sudan 1964; arhiv Mihe Pirnata
V nizu oddaj o prvi svetovni vojni, ki jih ob stoti obletnici začetka "velike vojne" pripravljajo v dokumentarno feljtonskem uredništvu Radia Slovenija, se bomo tokrat odpravili na vzhod naše domovine. Kajti torišče bojev v tej vojni je bilo resda na skrajnem zahodu slovenskega etničnega ozemlja, toda tudi pokrajine Spodnje Štajerske, kot so jih poimenovali takrat, so morale plačevati svoj "vojni davek". Zanimivo dogajanje tistega časa nam bo v oddaji Sledi časa predstavil Marko Radmilovič, ki je zato med drugim obiskal tudi priložnostno razstavo v Univerzitetni knjižnici Maribor.
Velika ali prva svetovna vojna 1914 - 1918 je med drugim odigrala tudi nepričakovano vlogo velike opismenjevalke. Znano je, da so bile velike armade sestavljene večinoma iz ne- in polpismenih vojakov. To se je do konca vojne močno spremenilo. Količina pisem in dopisnic, dnevnikov in spominov na veliko vojno je povzročila to, da je ta vojna postala natančno in obilno dokumentirana. Glede na to, da je bil spomin na prvo svetovno vojno dolgo časa potisnjen v ozadje, predvsem zaradi hujše in bolj tragične druge svetovne vojne, so mnogi pisni spomini šele v zadnjih desetletjih prišli na dan. Tako se pri vseh narodih, vpletenih v prvo svetovno vojno, iz leta v leto množijo publikacije, ki sodijo predvsem v to kategorijo dokumentiranja prve velike svetovne morije. S podstrešij so med ljudi začele prihajati fotografije, dopisnice, pisma in številni dnevniki, ki natančno opisujejo vojne okoliščine, kot so jih videli in doživeli posamezniki in družine. Poleg faktografskih podatkov vsebujejo tudi čustvene odzive na negotovost ob vpokolicih sinov in mož, odhodu v begunstvo, odzive na sporočila o smrti ali izginotju najdražjih in podobno. Kot poudarja avtor oddaje Sledi časa, Jurij Popov, je to največja vrednost tovrstnih spominov, saj se le redko dajo voditi propagandnim strojem vpletenih držav in kažejo najbolj intimno, najbolj človeško izkušnjo, povezano s to nesmiselno vojno.
»Človek meri čas, čas meri človeka.« »Ura ni naš gospodar.««Kot senca preminejo naši dnevi.« »Štejem le vedre ure, druge pa prezrem.« To je le nekaj zanimivih napisov s približno 300 sončnih ur, ki so pri nas posejane po več kot 200 slovenskih krajih. Številne so na pročeljih stavb naslikane tudi kot freske, ki jih lahko krasijo različni motivi: krajine, prizori vasic s cerkvico v središču, oblaki, sonce, angeli, devica Marija, svetniki in druge božje osebe ter cvetice, grbi mest ali plemiških družin, utrinki iz kmečkega življenja, zmaji in še bi lahko naštevali. Na pragu jesenskega enakonočja in ob slovesu letošnjega deževnega poletja, ki sončnim uram res ni bilo naklonjeno, bomo v Sledeh časa govorili o urah, ki »nemo tiktakajo« …
S priključitvijo Primorske k matični domovini se je skoraj v celoti uresničilo hrepenenje primorskih Slovencev, da bi živeli z rojaki v skupni državi. Sliko popolnosti je skalilo dejstvo, da je del slovenskega etničnega ozemlja na Goriškem in Tržaškem, pa tudi v videmskem zaledju, ostal v tuji državi. Pomen priključitve so jeseni leta 1947 poudarili na velikem ljudskem zborovanju v Lijaku pri Ajševici na Goriškem. S priključitvijo so začeli tudi formalno graditi Novo Gorico. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Apaško polje je v preteklosti veljalo kot ena slovenskih žitnic. Podjetnost tamkajšnjih prebivalcev pa za pregovorno in pred stoletjem so zgradili poseben rečni rokav oziroma umetni potok iz reke Mure, ki je bil namenjen izključno mlinarstvu. Na potoku je zrastlo 11 mlinov in kanal si je v tistih krajih kmalu pridobil legendarni status. Po vojni je propadel, danes pa se ga zanesenjaki s pomočjo občine spet trudijo obuditi. Več v Sledeh časa Marka Radmiloviča.
Ženskam, ki so v letih pred in po drugi svetovni vojni želele plezati enakovredno kot moški, ni bilo prizaneseno. Morale so biti vsaj tako dobre ali še boljše od moških soplezalcev, da so jih slednji sploh jemali resno in so bile tako upravičene do udeležbe na odpravah. Kljub normalni fizično pogojeni manjši moči so se izkazale za enakovredne, nekatere pa so vse to presegle in dokazale, da vrhunsko plezanje ni odvisno od spola. Če smo Slovenci lahko upravičeno ponosni na Paulo Jesih, Miro Marko Debelak, Marijo Štremfelj, Marijo Frantar in druge vrhunske alpinistke v zlatih letih alpinizma, so Poljaki vse to in morda še več na Wando Rutkiewicz. Slednja je v kontekstu časa, v katerem je živela, dosegla neverjetne uspehe -nato pa je skrivnostno izginila na osemtisočaku Kančenzengi. Po sledeh Wande Rutkiewicz se je med najvišje vrhove sveta odpravil Jure Čokl.
Za Italijo se velika vojna ni začela leta 1914, ampak leto pozneje, leta 1915. Takrat je v skladu s tajnim Londonskim sporazumom podpisanim 26. aprila 1915 s Antanto napovedala vojno avstro-ogrski monarhiji, Nemčiji pa šele leta 1917, čeprav bi jo morala hkrati. Takrat se je prva svetovna vojna tudi preselila na slovenska tla, odprta je bila namreč 90 km dolga soška fronta od Rombona do Devina. Italija je bila pred vojno v obrambni zvezi z Nemčijo in Avstro-Ogrsko, torej Centralnimi silami. Podpis tajnega sporazuma sta ob državi označili kot italijansko izdajo, podrobna analiza dogajanj pa pokaže, da temu ni tako, ampak da je šlo za spretno trgovanje z ozemlji. Italijani so pristopili k Antanti zato ker jim je ta ponudila več - tujih ozemelj seveda. Sledi časa Jurija Popova bodo govorila o letu italijanskih pogajanj pred vstopom v vojno.
Pred 63. Leti so na Lescah pripravili prvo Svetovno prvenstvo v padalstvu. Udeležili so se ga padalci petih držav in naši tekmovalci so se dobro izkazali. Morda je prav svetovno prvenstvo spodbudilo padalski šport na Slovenskem, ki se je v naslednjih desetletjih močno razmahnil, zato Slovenci veliko pomenimo v svetu padalstva. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Sredi avgusta se počasi končuje tisto, kar se je začelo na Jakobovo, konec julija. V dneh okoli "velike maše" se po vinorodnih slovenskih pokrajinah nadaljuje tradicionalno postavljanje klopotcev. Ta nekoč intimni kmečki običaj marsikje prerašča tako meje krajev kot lokalnega turizma, žal pa tudi meje dobrega okusa. A mistike čudovite priprave, katere rojstvo je še vedno skrito v megli minulih stoletij, vse to ne zmoti. O fenomenu klopotca Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa.
Triglav je naš nacionalni simbol in tudi med narodnoosvobodilno vojno je simboliziral željo in boj za združitev vseh pripadnikov našega naroda. Zelo veliko je takrat pomenil borcem IX. korpusa, ki so osvobajali Primorsko in ki so si med drugim zadali nalogo, da bodo Triglav, ne glede na "ceno", priključili k matični domovini. 2. avgusta leta 1944, torej pred sedmimi desetletji, se je tako skupina borcev, članov igralske skupine IX. korpusa, odpravila na Triglav Na Aljaževem stolpu je razvila slovensko zastavo in tudi izruvala mejnik, ki je sredi naše, slovenske zemlje razmejeval takratno Italijo in Nemčijo. Raztreščil se je na skalah v globeli pod očakom. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Zgodovina je v Tržaškem zalivu tako temeljito pomešala narodnostne in državne meje, da tržaški Slovenci dandanes verjetno upravičeno trdijo, da sta slovensko pomorstvo in ribištvo doma med Trstom in izlivom Timáve, saj so Koper, Izolo in Piran obvladovali Benečani. Pred drugo svetovno vojno so imeli tamkajšnji ribiči 450 različnih plovil - od ščife do bragoca, danes pa ni nikogar, ki bi bil povsem odvisen od ribolova. Neločljiva povezanost z morjem in zgodbe iz tisočletne tradicije ribolova pa kljub temu ostajajo v teh krajih. Od posebnega načina lova na tune do domiselnih ribjih jedi ter celo krvavih bojev med ribiči. Sicer pa podrobneje o tem v Sledeh časa, ki jih pripravlja Matic Jerman.
Zadnji dan v letu 1977 je tisti dan, ko se je s slovenskih železniških tirov dokončno poslovila parna vleka. Na tako imenovanih relacijskih vožnjah je ni bilo več, ostala je še za premike na posameznih večjih postajah in na industrijskih tirih. V Sledeh časa bodo govorili zadnji pričevalci parne vleke pri nas. Strojevodja, ki je pri Laškem doživel hujšo železniško nesrečo, kurjač, ki je v samo enem delovnem dnevu z lopato in s svojima lastnima rokama v peč lokomotive zmetal kar 25 ton premoga in strojni mojster, ki je, kot se tudi reče, parne lokomotive "poznal v dušo". Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
"Človek je od nekdaj verjel v nadnaravne sile, božanstva, demone in druga skrivnostna bitja, ki so vplivali na njegovo življenje od rojstva do smrti. Stari Egipčani so vpliv neznanih sil prenesli celo v verovanje v posmrtno življenje in so bili zato že pred skoraj pet tisoč leti prepričani, da se lahko posameznik z amuleti zavaruje pred nevarnostjo v vsakdanjem življenju in na poti v večnost. Za amulete so uporabljali majhne predmete, ki so bili posvečeni v svetiščih in so vsebovali magično moč pod okriljem izbrane boginje ali boga ..." Tako v Slovenskem etnografskem muzeju te dni vabijo na razstavo Magija amuletov, njihovo povabilo pa je bilo tudi iztočnica za pripravo oddaje Sledi časa, v kateri bomo osvetlili zgodovino amuletov od starih Egipčanov pa vse do danes. Avtor: Dušan Berne.
Lovro von Matačić je večplastna in nikakor ne zgolj samo glasbena osebnost 20. stoletja, ki je umetnosti tega obdobja na različnih področjih vtisnila globok pečat. Ob tem pa je njegova človeška usoda tipična usoda pretresov, ki so zaznamovali naš prostor in ljudi. V zadnjem času je skupina zanesenjakov dodala kamenček k poznavanju dirigentovega delovanja v Sloveniji. Več o teh novih dognanjih v Sledeh časa Marka Radmiloviča pod naslovom: Maestrova slovenska leta. Avtor: Marko Radmilovič.
Kaj imajo skupnega Janez Puh, Edvard Kocbek, Anton Korošec, Bratko Kreft, Radoslav Razlag, Stanko Vraz, Anton Trstenjak, Karol Grossmann, Anton Krempl, Slavko Osterc in še mnogi drugi? Odgovor je preprost: skupna jim je krajina, v kateri so se rodili, ki so ji bili "zapisani" in ki jim je dala tisto, kar so potrebovali, da so postali veliki možje v naši zgodovini. V Sledeh časa se je tako Jurij Popov vprašal, kako to, da je prav Prlekija, bolj kot druge slovenske krajine, zibelka tolikšnega števila ljudi takšnega intelektualnega potenciala. Je "kriva" zemlja in človekov odnos do nje, je "kriva" zgodovinska razsežnost krajine, ki je vezana na dunajsko evroregijo? Je "kriva" nežna valovitost krajine, odprte v svet in hrepeneče po širini duha, ali pa mogoče tradicionalna kultura? Ter ne nazadnje - je "kriv" krog izmenjave dobrin med naravo in tamkajšnjim človekom? Avtor Jurij Popov
Kdo stoji za sarajevskim atentatom 28. junija leta 1914? To je vprašanje, ki so si ga v stoletju po njem zastavili mnogi zgodovinarji in še pogosteje nezgodovinarji in si ga še zastavljajo. Atentat, ki se je zgodil "v vasi, zbrani okoli strela", kot je Sarajevo leta 1914 opisal britanski pisatelj in pesnik Lawrence Durrell, je bil samo eden izmed mnogih v tistem obdobju, a zagotovo atentat z daleč največjim odmevom in posledicami v svetu. Zgodil se je na pragu izbruha prve svetovne vojne. Avstro-Ogrska je zaradi atentata na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo mesec dni pozneje napovedala vojno Srbiji in s tem sprožila plaz vojnih napovedi, ki so zapletle najprej Evropo v do tedaj najbolj kruto vojno v zgodovini človeštva. Vojna se je začela, še preden se je v Sarajevu začel proces proti zarotnikom, storilcem atentata, sicer pa pripadnikom gibanja Mlada Bosna. Ko je izbruhnila, je bila šele vložena obtožnica proti Gavrilu Principu, ki je ustrelil vojvodski par, in vsem, ki so mu pri tem pomagali. Proces sam je dokazal, da Srbija v atentat ni bila vpletena. Zato ga mnogi zgodovinarji vidijo le kot povod za izbruh prve vojne, povod, ki so ga iskali tisti, ki so bili prepričanim, da je takšen spopad nujen in potreben. Sledi časa na to temo je pripravil Jurij Popov. Delno jih je posnel tudi v Sarajevu, na kraju, kjer so odjeknili usodni streli Gavrila Principa.
20. oktobra 1164 je bila v mariborski trdnjavi napisana listina o pravnem dejanju, s katerim je štajerski mejni grof Otakar podelil benediktinskemu samostanu v Šent Pavlu na Koroškem posesti v Labotski dolini. Šentpavelski opat Pilgrim pa je Otakarju v povračilo namenil užitek od svojih posesti v neposredni bližini gradu. Takrat je bilo, po doslej znanih virih, prvič zapisano ime Marchburch in današnji Maribor se zato letos spominja 850-letnice prve pisne omembe gradu, ki je nekoč stal na mestnem griču Piramida in je dal ime naselbini pod njim. Zakaj ima Maribor v svojem "rojstnem listu" vinsko trto in od kod bo v oktobru za dober mesec dni prišla na ogled starodavna listina? To bo tema oddaje Sledi časa, ki jo pripravlja Stane Kocutar.
Beltinčan Mirko Baligač je bil tako poseben človek, da je imel kar dva psevdonima: Imrek in Dimek. Letos bi praznoval devetdeseti rojstni dan, pa ga je žal pri dvainštiridesetih letih vzela Mura. Mogoče bi lahko rekli, da je bil tako imenovani "mali človek", ki je, tako kot mnogi drugi, s svojim življenjem polnil strani neke zgodovine. Neopazno, bi k temu nekateri dodali. Toda tudi to bi držalo le deloma, saj je bil Dimek takšne vrste posebnež, da je zaznamoval in še vedno zaznamuje zgodovino Beltincev. In je bil torej vse prej kot neopazen. Bil pa je posebnež, ki ljudem med obujanjem spominov nanj še dandanes prikliče nasmeh na obraz. In o tem, kakšne vrste posebnež je bil Dimek, bo govorila oddaja Sledi časa Jurija Popova. Povejmo, da je bil kmet, ki je zase in za druge delal ponoči, da je lahko podnevi kolesaril, ribaril v Muri ali pa čepel na drevesih ter opazoval živali in poslušal ptičje petje. Velja za izjemnega poznavalca in ljubitelja narave, za začetnika beltinškega planinstva, za prvega prekmurskega "Tarzana" in tudi za obetavnega igralca. Pa to še ni vse! Avtor: Jurij Popov
Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča je v 60 letih obstoja in delovanja postal osrednja rehabilitacijska ustanova v Sloveniji. Rehabilitacijski inštitut Soča na leto obišče več kot 18.000 bolnikov. Nekateri zaradi poškodb po prometni nesreči, drugi zaradi okrevanja po kapi, tretji zaradi poškodbe pri delu. Vsem pa je skupno to, da zanje skrbi ekipa vrhunskih strokovnjakov, ki je že mnogim pomagala, da so se lahko vrniti nazaj v življenje. URI - Soča je bila med prvimi zdravstvenimi ustanovami v Sloveniji, ki je pridobila pomembne mednarodne certifikate. Od prvih lesenih protez na Vrazovem trgu do vrhunskih dosežkov bionike pa je samo en vidik razvoja skozi šest desetletji. Kajti ob vseh tehnoloških spremembah je ves čas stalnica Soče predvsem humanost in pomoč soljudem. Po sledeh razgibane in plemenite zgodovine Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča nas bo v oddaji vodil Bojan Leskovec.
Letos praznujemo 2000 let nastanka Emone, rimske naselbine na tleh današnje Ljubljane. Nastala je tam, kjer se stikajo prastare poti, ki so vodile na zahod proti Aquilei ali Ogleju in naprej v Rim, na vzhod proti Sisciji ali današnjemu Sisku in na sever proti Celei in Petovii ali današnjima Celju in Ptuju. In seveda naprej proti Dunaju, kjer je bila takrat skrajna meja rimskega cesarstva. Toda: je bila Emona znotraj obzidja vojaško ali trgovsko naselje? In kaj je bilo zunaj? Zakaj je nastala in zakaj propadla? Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Neveljaven email naslov