Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Histerija prostočasne zabave, ki pravi, da je greh delati nič, se je prenesla tudi na dopust. Predvsem poletni meseci ob morskih obalah, nekoč namenjeni brezdelju, so postali aktivni. Kolesa, najrazličnejše priprave za vodne športe, celo igre z žogo ali loparjem v poletni pripeki. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič odvija klopčič poletne zabave, ki se je začela daleč v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je tudi ob naših obalah pristala jadralna deska. Z današnjega stališča se zdi, da gre za obrobno poletno zabavo, ki jo je povozil čas, a okoli leta 1985, pa tudi prej in nekoliko pozneje, je bila to obmorska moda, ki si je zaslužila naziv neverjetnega fenomena, tako po množičnosti kot po zraščenosti s športom, industrijo in tudi specifično kulturo, ki se je spletla okoli jadralcev.
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Histerija prostočasne zabave, ki pravi, da je greh delati nič, se je prenesla tudi na dopust. Predvsem poletni meseci ob morskih obalah, nekoč namenjeni brezdelju, so postali aktivni. Kolesa, najrazličnejše priprave za vodne športe, celo igre z žogo ali loparjem v poletni pripeki. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič odvija klopčič poletne zabave, ki se je začela daleč v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je tudi ob naših obalah pristala jadralna deska. Z današnjega stališča se zdi, da gre za obrobno poletno zabavo, ki jo je povozil čas, a okoli leta 1985, pa tudi prej in nekoliko pozneje, je bila to obmorska moda, ki si je zaslužila naziv neverjetnega fenomena, tako po množičnosti kot po zraščenosti s športom, industrijo in tudi specifično kulturo, ki se je spletla okoli jadralcev.
Nad Čopovo ulico v Ljubljani se dviguje mogočna bela zgradba Mestne hranilnice ljubljanske – prve slovenske bančne ustanove. Nastala je na višku slovenskega narodnega prebujanja in je na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje odigrala ključno vlogo pri poslovnem osamosvajanju in finančnem opismenjevanju Slovencev.
Vsaj na našem programu bomo spomin na vznemirjanje izpred petdesetih let, ko je posadka Apolla 11 poletela proti Luni, podaljšali še za teden. V oddaji Sledi časa nam Marko Radmilovič prinaša malo znano, ali vsaj že skoraj pozabljeno zgodbo o vlogi tedanje Jugoslavije pri tem veličastnem uspehu. Če izdamo – niti ni bila tako neznatna, kot bi dandanašnji pričakovali.
V množici zgodb, ki si jih pripovedujemo vsak dan, se najdejo tudi takšne, v katerih nekomu s premetenostjo uspe prelisičiti sistem in se ob tem še okoristiti. Če jih poslušamo pozorneje, nam veliko povedo tudi o nas samih in o naših skritih fantazijah, da bi podrli ustaljeni družbeni red inse uprli korporacijam, oblastem in drugim družbenim avtoritetam. Te zgodbe, ki spremljajo človeštvo že od pradavnine, pripoveduje oddaja Sledi časa.
Zbirateljstvo ima tudi na Slovenskem dolgo in bogato zgodovino in je nastalo enako kot drugod po svetu ter ima podobno usodo. Pred leti so pri nas delali popis zasebnih zbirk in ugotovili, da jih je veliko, če ne največ v Posočju in na Koroškem. Verjetno je največ tako imenovanih kmečkih muzejev. Ni pa nujno. Zato smo se odpravili na teren, da bi ugotovili, kakšne so razmere vsaj v delu Slovenije, seveda tudi na Koroškem in v Posočju. Jurij Popov je skušal ugotoviti, kakšno je življenje tamkajšnjih zasebnih zbirk in v kakšnem razmerju so do javnih.
Aprila letos je minilo 145 let od ustanovitve Dunajskega kasaškega kluba, ki velja za najstarejši tovrstni klub v Evropi. Pet mesecev in dva dni pozneje so v Ljutomeru – med križema na Lokavskem polju in Globetkinem mostu – priredili prve konjske dirke. Bile so uspešno izvedene in dobro obiskane, zato so Prleki konec avgusta 1874 poslali dopis Štajerski kmetijski družbi v Gradcu. V njem je Avgust pl. Schenkel, predsednik ljutomerske podružnice te družbe, pojasnil, da je bil na zborovanju tamkajšnjih rejcev konj sprejet sklep, da bodo za izboljšanje kakovosti konjereje in prepoznavnosti ljutomerskega konjskega trga vsako leto pripravili tekmo z enovpregami. Društvo za dirkanje s kobilami v kasu, predhodnik današnjega Kasaškega kluba Ljutomer, je bilo registrirano maja 1875 – dobro leto za Dunajskim. Letos bo tako minilo 145 let od prvih konjeniških prireditev v Ljutomeru, zato bomo v Sledeh časa obiskali muzej Ljutomerski kasač in se ustavili ob najpomembnejših postajah tega športa v obdobju zadnjega nekaj manj kot poldrugega stoletja.
Minilo je 120 let od rojstva Ivana Rudolfa, manj znanega primorskega rojaka, ki se je rodil in živel v obdobju, polnem usodnih izzivov. Ko se ga spominjamo danes, govorimo o zavednem Slovencu, o borcu za severno in zahodno mejo, o obveščevalcu zahodnih protifašističnih sil, oblikovalcu prekomorskih vojaških enot, liberalcu in demokratu. Oddajo sledi časa o njegovem delu in življenju je pripravil Jurij Popov.
V mesecu, ko praznujemo prvo obletnico svetovnega dneva čebel, Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa pripravlja miniserijo o teh neverjetnih žuželkah. V eni prejšnjih oddaj nam je predstavil ključna imena slovenskega čebelarstva, v tokratni pa nas pelje po sledeh obrti, ki je bila neposredno vezana na čebelarstvo. Pred nekaj meseci so namreč v Slovenskem etnografskem muzeju postavili celotno Svečarsko in lectarsko delavnico, ki jo je družina Krbavčič dolga desetletja vodila na Trubarjevi cesti v Ljubljani. O postavitvi, pa tudi preteklem in zdajšnjem trenutku svečarstva in medarstva v oddaji Sledi časa.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Dr. Ignacij Knoblehar se je rodil 6. julija 1819 v Škocjanu na Dolenjskem. Že kot sedemnajstletni mladenič je zelo rad prebiral misijonska pisma Frederika Ireneja Barage, odločitev, da bo tudi sam postal misijonar, pa je v njem dozorela leta 1837, ko je kot gimnazijec v Novem mestu poslušal Baragovo pridigo. Po študiju na liceju v Ljubljani se je leta 1839 vpisal na ljubljansko bogoslovje in potem šolanje nadaljeval v Rimu, kjer je bil leta 1845 posvečen v duhovnika. Čez dve leti je prvič stopil na afriška tla in leta 1848 postal apostolski vikar v Kartumu, kjer je bila ustanovljena prva od treh Knobleharjevih misijonskih postaj v Sudanu. V porečju Nila je nato deloval celo desetletje ter poleg pastoralnega dela z domačini in prizadevanj za odpravo suženjstva veliko svojega časa namenjal tudi raziskovanju in opisovanju etnografskih značilnosti »dežele ob robu ekvatorja«. Izdal je tudi knjigo »Potovanje po beli reki« in zbiral etnološke predmete med ljudstvi v južnem Sudanu, domačini pa so ga poimenovali Abuna Soliman, kar v prevodu pomeni »naš oče Salomon«.
Dostop do zdravstvene oskrbe je za tiste, ki živijo v odmaknjenih krajih, še vedno zelo otežen. Še posebno če govorimo o ranljivih skupinah prebivalstva. Zato so si ljudje že od nekdaj pomagali sami ali pa so se zatekali k domačim zdravilkam in zdravilcem. Ti so jim skušali olajšati težave z zdravilnimi zelišči in med drugim tudi z magičnimi pripomočki, kot so recimo zagovori in uroki. Zato ni čudno, da je bilo zdravilk in zdravilcev na podeželju precej, predvsem zato, ker ljudje niso imeli dostopa do uradnih zdravnikov. Če pa so do zdravnika le nekako prišli, je bil vsak obisk pri njem zelo drag, tega pa si revni prebivalci niso mogli privoščiti. Tudi obiski zdravnikov na domu so bili bolj ali manj redki, odvisno od socialnega, premoženjskega statusa bolnika. Pa vendar lahko v zadnjih 100 letih naletimo na vrsto zdravnikov, ki so svoje delo opravljali predvsem na terenu. Danes so terenske zdravnike zamenjali družinski, ki delajo v zdravstvenih ustanovah in se med dežurstvi odpravijo tudi na teren. Tam pa svoje delo vestno opravljajo tudi patronažne sestre in bratje. In po sledeh zdravstva na terenu bomo šli v današnji oddaji Sledi časa; njen avtor je Milan Trobič.
Ob vseh kataklizmičnih prerokbah zadnjih časov je najbolj zanimiva tista, ki govori o koncu sveta zaradi izumrtja čebel. Da bi mogočni človeški rod izumrl, ker bi prej k izumrtju prisilil čebele, se zdi skoraj neverjetno, a če že ne gre verjeti čebelarjem, gre mogoče verjeti soodvisnosti kot glavnemu principu narave. V tednu, ko čebele po najuspešnejši akciji slovenske diplomacije v njeni zgodovini doživljajo svoj globalni trenutek, se v oddaji Sledi časa podajamo v preteklost. Pa ne v preteklost čebel – te so na planetu dlje kot človek – temveč v zgodovino čebelarstva. Slovenskega čebelarstva. Nekaj ikon je splošno znanih povprečno informiranemu Slovencu, kdo pa so še ljudje, ki so zgradili slovenske panje?
Pred slabimi tridesetimi leti je potekala zadnja seja Zveznega zbora Skupščine Jugoslavije, ki je imela hkrati še zbor republik in pokrajin. Leta 1991 se je vrenje v nekdanji državi približevalo vrelišču zato nesoglasij ter sovražnosti, ki so pripeljale do krvavega razpada nekdaj skupne države, ni bilo več mogoče zaustaviti. Osmega maja letos so se v Ljubljani srečali nekateri slovenski delegati, ki so sestavljali delegacijo v zveznem zboru, v katerem je bilo po 30 predstavnikov iz vsake republike in po 20 iz obeh avtonomnih pokrajin. Čeprav so spomini v skoraj treh desetletjih že nekoliko zbledeli, so v večurnem klepetu razmišljali o viharnih časih in tudi o prizadevanjih slovenske delegacije, da bi se jugoslovanska kriza rešila drugače. Nekatera pričevanja bodo osvežila spomin v današnji oddaji Sledi časa. Pripravil jo je Marjan Rogelj. .
Od leta 1845 do leta 1940 je nastalo 14 različic severne meje, ki naj bi ločevala slovenski svet od nemškega. Pozneje je nastala še ena. To je meja, ki je nastajala v dolgem zgodovinskem ciklusu vse od devetega stoletja naprej. V tem obdobju se je ozemlje na katerem živimo Slovenci, skrčilo za več kot tri četrtine. Eno ključnih let za oblikovanje naše severne meje je bilo leto 1919, leto po koncu prve svetovne vojne. V Evropi so nastajale nove države in celina je bila polna mejnih sporov. Za našo severno mejo so bili ključni general Maister, ki je zasedel Maribor, nadporočnik Malgaj je odigral odločilno vlogo v Slovenj Gradcu, ki je 8. maja 1919 padel v roke Avstrijcev, že naslednji dan pa bil osvobojen, zaradi sodelovanja pri zmanjševanju vpliva madžarske sovjetske republike, pa je država SHS dobila Prekmurje. Oddajo je pripravil Jurij Popov.
Jedro vsakršnega leposlovja je fikcija, izmišljen niz dogodkov, skupina izmišljenih likov – preprosto ubesedena avtorjeva domišljija. Leposlovna besedila sicer lahko pripovedujejo o resničnih osebah ali preverjenih zgodovinskih dogodkih; to še posebno velja za tista, ki so nastajala v drugi polovici 19. in prvih desetletjih 20. stoletja, v obdobju literarne smeri realizma (in pozneje naturalizma). To je zahtevalo verodostojno pisanje o vsem, kar so književniki opazili okoli sebe. S tem, ko je prikazovanje realnega sveta postalo norma književnih ustvarjalcev, pa je leposlovje tistega obdobja postalo uporaben (sekundarni) vir za historične znanosti. Tokratne Sledi časa se bodo sprehodile po književnih odlomkih, iz katerih lahko izluščimo zanimive podatke o ohlapno definiranem in – predvsem zaradi poznejše propagande – slabo razumljenem svetu slovenskega meščanstva in izobraženstva. Obdobje realizma v književnosti je namreč tudi čas, ko je bil meščanski sloj na Slovenskem na vrhuncu svoje politične in ekonomske moči. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič. »Borje je trg na Kranjskem /…/ Da trg ni brez župana in dekana, tega ni treba omenjati; celo finančna straža ali, kakor ji ljudstvo pravi, ,iblajtarji', so zastopani. Poleg teh uradnih dostojanstvenikov biva v trgu tudi primerno mnogo premožnih obrtnih in trgovskih rodovin, katere smemo glede izobraženja staviti kolikor toliko v eno socialno vrst z uradnimi osebami. In kadar osnuje čitalnica v trgu veselico, pošlje tudi bližnja okolica, kjer biva po raznih gradovih in gradičih nekaj gospode, dobršno število obiskovalcev.« Janko Kersnik (1852–1897): Ciklamen
Pred štiridesetimi leti je peščica slovenskih alpinistov zmrzovala na višini 7520 metrov. Nekaj šotorov tabora IV na pobočju Mount Everesta se je imenovalo »Krka«. Ko je orkanski veter skoraj za teden dni odpravo prikoval na mestu, je do 27. aprila končno premagala dva kilometra in pol dolg greben. A do 13. maja sta jo čakala še dobra dva tedna garanja. Ob 40. obletnici jugoslovanske odprave na Everest poslušajmo nekaj zanimivih spominov, ki jih je v oddaji Sledi časa strnil Viki Grošelj, tokratni sogovornik Marka Radmiloviča.
To pomlad mineva 95 let od takrat, ko je Ivan Baša, župnik v Bogojini v Prekmurju, zaprosil arhitekta Jožeta Plečnika za načrt za novo župnijsko cerkev Gospodovega vnebohoda. Mojster se je odzval, pripravil dva načrta in se septembra 1924 z večernim vlakom iz Ljubljane odpravil v Radence, kjer je prenočil in se naslednji dan prvič srečal s Slovensko krajino, kot so tedaj rekli Prekmurju. Bil je presenečen nad tem, kar je doživel, še zlasti če upoštevamo, da so bila prav dvajseta leta njegovo najustvarjalnejše obdobje pri prenovi gradu Hradčani v Pragi, kamor ga je osebno povabil tedanji češkoslovaški predsednik Tomaš Masaryk. Plečnikovo občutenje ravnice ob Muri in njenih ljudi je povzročilo, da je opustil dve pripravljeni različici načrta za bogojinsko cerkev in se oprijel tretje, povsem nove, s precejšnjo vključitvijo elementov in simbolike prekmurskega okolja. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Na to, da je nedelja najsvetejši dan v tednu, je vernika v poznem srednjem veku v alpskem prostoru opominjal tudi poseben ikonografski motiv, imenovan Sveta nedelja. Gre za likovno upodobitev trpečega Kristusa, ki mu povzročamo še večje trpljenje, kadar se v nedeljo lotimo vsakdanjih del in opravil. Med najpomembnejše Svete nedelje v Evropi sodi stenska poslikava na pročelju romarske cerkve Marijinega vnebovzetja v Crngrobu blizu Škofje Loke. Ta freska nam s svojimi miniaturnimi upodobitvami nudi edinstven vpogled v srednjeveški način življenja na naših tleh. Na njej med drugim vidimo delo kmetov in obrtnikov, prostočasne dejavnosti, orodje in oblačilno kulturo.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Zgodilo se je 3. decembra leta 1919 dopoldne. Kraj dogajanja je bil Deželni dvorec v Ljubljani, natančneje deželna zbornica. Doktor Fran Ramovš, takrat star 28 let in že mednarodno uveljavljen in cenjen slavist, je imel prvo predavanje na komaj ustanovljeni Univerzi v Ljubljani, prvi po razpadu Avstro-Ogrske. Ni znano, ali gre za slučaj ali ne, toda prvo predavanje je bilo na Prešernov rojstni dan, tema pa historična gramatika slovenskega jezika. Tudi ni znano, koliko slušateljev je poslušalo njegovo prvo predavanje, vendar je znano, da je bilo na novi univerzi, ki te dni slavi 100-letnico obstoja, vpisanih 942 študentov, od tega le 28 žensk.
Turizem, že sam po sebi zanimiv pojav, ima še bolj navdihujočo zgodovino. Človek bi domneval, da se je razvijal postopno, tako kot vse preostale industrije. Vendar ne! Turizem je bil izumljen z eno samo potezo, z božjim vzgibom, če hočete. Hočemo poudariti, da so vsi turistični triki, obredja in navade, kot tudi velika večina turistične infrastrukture, z nami že vse od tistega dne, ko si je Thomas Cook, ta ozdravljeni alkoholik, izmislil množični turizem. Meka slovenskega turizma, ki je hkrati laboratorij za vse zgoraj navedene trditve, je seveda Portorož in v tokratnih Sledeh časa bomo zgodovino turistični Portorož navili do konca. Oddaja z naslovom Pristati v Piranskem zalivu pripoveduje zgodbo o nenavadni, a redni letalski liniji, ki je Portorož povezovala s svetom sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja.
Neveljaven email naslov