Francoski katoliški duhovnik p. Jean-Philippe Chauveau, ki je bil v mladosti sam zlorabljen, pomaga prostitutkam v Bulonjskem gozdu v okolici Pariza

Francoski katoliški duhovnik iz redovne skupnosti sv. Janeza p. Jean-Philippe Chauveau že več let skupaj s prostovoljci pomaga prostitutkam v Bulonjskem gozdu v okolici Pariza in jih spremlja. To ni samo njegovo delo, ampak predvsem njegovo poslanstvo. Bil je poslan k ljudem z obrobja, ker jih lahko razume iz izkušnje. P. Jean-Philippe je bil namreč tudi sam v mladosti zlorabljen. V pogovoru nam bo povedal, kako je prek srečanj z verujočimi kristjani lahko postopoma zaživel novo življenje po izkušnjah nasilja in zlorabe; kdaj je odkril ljubeči obraz Cerkve in kaj mu Cerkev pomeni; med drugim bo spregovoril o lepoti človeške telesnosti kot tudi o tem, kako so žrtve spolnih zlorab utrpele izgubo identitete sebe kot telesnega bitja. Z njim se je ob obisku v Sloveniji srečal Robert Kralj.

Nekaj odlomkov iz knjige Jeana-Philippa Chauveauja Duhovnik med prostitutkami:

Naj se predstavim: sem Philippe Chauveau, rojen leta 1950. Odraščal sem v predmestju Pariza, v delavski četrti La Garenne-Colombes. Kar dobro sem znal zabavati, bil sem čuteč, dober prijatelj, prebrisan, znal sem hitro pobegniti pred udarci in zmeraj sem bil za traparije – lahko bi rekli, da sem bil ›zajeban‹. Torej, na kratko: bedno otroštvo v družini alkoholikov, stalno po internatih in nato v popravnih domovih; vodja tolpe in ›stari znanec policije‹ itn. Seveda nisem bil ravno pariški Don Corleone, toda mali Chauveau vseeno ni prav veliko obetal.

Pravzaprav je bilo iz človeške perspektive pred tridesetimi leti nedoumljivo, da bi lahko postal sin katoliške Cerkve in njen duhovnik, saj so me njeni služabniki – še posebej v internatih, kjer sem preživel otroštvo – s svojo krivičnostjo in hinavščino odvrnili od nje. Toda danes to Cerkev ljubim in jo priznavam za svojo Mater. Kakovosti črede vendarle ne merimo po garjavih ovcah.

Moje življenje je, da odpiram vrata. Vrata avtodoma Magdalena ›puncam‹ iz Gozda, rešetke v priporu v Nanterru, kjer sem zaporniški duhovnik, vrata svoje pisarne v župniji Svete Cecilije v Parizu, južno od Bulonjskega gozda, kjer poslušam, svetujem, spovedujem … Ker so mi kot otroku zaprli vrata v življenje, imam toliko večjo željo, da odprem vrata v srca drugih, da bi vanje prodrla Božja nežnost. V zaprta srca, zverižena od sovraštva, bede, krivice in greha, ki se ne morejo in tudi nočejo več odpreti za luč, saj so izkusila že preveč trpljenja.