7. maja 1487 se je Paolo Santonino skupaj s škofom Pietrom Carlom iz Caorleja, (namestnikom kardinala Marca Barba, pristojnega škofa oglejskega patriarhata do Drave), tretjič odpravil na potovanje, tokrat na Štajersko. Potovali so do Slovenskih Konjic na Štajerskem in tu ter v okolici preživeli nekaj dni. Santonino je v svojem dnevniku zapisal: "Večerjo so polepšali učitelji in pevci konjiške cerkve, ki so figuralno peli razne hvalnice in himne." Vrednota petja, kot estetska oblika glasbenega podajanja, je v Konjicah navzoča najbrž prav od prve pisne omembe kraja v listini oglejskega patriarha Pelegrina leta 1146, do danes. Več kot pet desetletij pa v mestu Slovenske Konjice in v okolici prepeva ljudski pevec Tone Noner. Bil je pevec raznovrstnih glasbenih sestavov. Barva njegovega glasu in spretnost prehajanja med različnimi glasovi mu zagotavljata tisto potrebno vrednoto, ki med ljudmi, od ust do ust, dodeljuje veljavo dobrega pevca. Na predvečer letošnjega kulturnega praznika, je javno priznanje Tonetu Nonerju kot ljudskemu pevcu dodelila tudi domača občina, torej občina Slovenske Konjice. Ta občina pa se ponaša še z eno pomembno kulturno dediščino. V Žičah je bila leta 1160 ustanovljena kartuzija. To je bila prva kartuzija na ozemlju Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti in prva kartuzija zunaj romanskega sveta. Leta 1320 je brat Filip napisal izjemno obsežen ep o Marijinem življenju, katerega vrednost je bila prepoznana šele v 20. stoletju, mnogi verzi iz tega epa pa so se ohranili v besedilih ljudskih pripovednih pesmi. Več o zgodovinsko in kulturno pomembni občini Slovenske Konjice ter tamkajšnjemu ljudskemu pevcu Tonetu Nonerju v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Pripravlja Simona Moličnik.

Vrednota petja je v Konjicah navzoča od prve pisne omembe kraja leta 1146

7. maja 1487 se je Paolo Santonino skupaj s škofom Pietrom Carlom iz Caorla, (namestnikom kardinala Marca Barba, pristojnega škofa oglejskega patriarhata do Drave), tretjič odpravil na potovanje, tokrat na Štajersko. Potovali so do Slovenskih Konjic na Štajerskem in v okolici preživeli nekaj dni. Santonino je v svojem dnevniku zapisal: “Večerjo so polepšali učitelji in pevci konjiške cerkve, ki so figuralno peli razne hvalnice in himne.” Vrednota petja, kot estetska oblika glasbenega podajanja, je v Konjicah navzoča najbrž prav od prve pisne omembe kraja v listini oglejskega patriarha Pelegrina leta 1146, do danes. Več kot pet desetletij pa v mestu Slovenske Konjice in v okolici prepeva ljudski pevec Tone Noner, seveda v estetiki, ki je bistveno drugačna od tiste iz Santoninovega časa. Noner je pevec raznovrstnih glasbenih sestavov. Barva njegovega glasu in veščina prehajanja med različnimi glasovi mu zagotavljata tisto potrebno vrednoto, ki med ljudmi, od ust do ust, dodeljuje veljavo dobrega pevca. Na predvečer letošnjega kulturnega praznika, je javno priznanje Tonetu Nonerju kot ljudskemu pevcu dodelila tudi domača občina, torej občina Slovenske Konjice. Ta občina pa se ponaša še z eno pomembno kulturno dediščino. V Žičah je bila leta 1160 ustanovljena kartuzija. To je bila prva kartuzija na ozemlju Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti in prva kartuzija zunaj romanskega sveta. Leta 1320 je brat Filip Žički napisal obsežen ep o Marijinem življenju, katerega vrednost je bila prepoznana šele v 20. stoletju, mnogi verzi iz tega epa pa so se ohranili v besedilih ljudskih pripovednih pesmi. Kulturna zgodovina Slovenskih Konjic s posebnim ozirom na dejstva, ki so botrovala glasbeni dediščini, odstira oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Tradicijo večglasnega petja, ki se je skozi čas močno preoblikovala, pa ponazarjajo pevci skupine Lindek.