Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vrednota petja je v Konjicah navzoča od prve pisne omembe kraja leta 1146
7. maja 1487 se je Paolo Santonino skupaj s škofom Pietrom Carlom iz Caorleja, (namestnikom kardinala Marca Barba, pristojnega škofa oglejskega patriarhata do Drave), tretjič odpravil na potovanje, tokrat na Štajersko. Potovali so do Slovenskih Konjic na Štajerskem in tu ter v okolici preživeli nekaj dni. Santonino je v svojem dnevniku zapisal: “Večerjo so polepšali učitelji in pevci konjiške cerkve, ki so figuralno peli razne hvalnice in himne.” Vrednota petja, kot estetska oblika glasbenega podajanja, je v Konjicah navzoča najbrž prav od prve pisne omembe kraja v listini oglejskega patriarha Pelegrina leta 1146, do danes. Več kot pet desetletij pa v mestu Slovenske Konjice in v okolici prepeva ljudski pevec Tone Noner. Bil je pevec raznovrstnih glasbenih sestavov. Barva njegovega glasu in spretnost prehajanja med različnimi glasovi mu zagotavljata tisto potrebno vrednoto, ki med ljudmi, od ust do ust, dodeljuje veljavo dobrega pevca. Letos je javno priznanje Tonetu Nonerju kot ljudskemu pevcu dodelila tudi domača občina, torej občina Slovenske Konjice. Ta občina pa se ponaša še z eno pomembno kulturno dediščino. V Žičah je bila leta 1160 ustanovljena kartuzija. To je bila prva kartuzija na ozemlju Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti in prva kartuzija zunaj romanskega sveta. Leta 1320 je brat Filip napisal izjemno obsežen ep o Marijinem življenju, katerega vrednost je bila prepoznana šele v 20. stoletju, mnogi verzi iz tega epa pa so se ohranili v besedilih ljudskih pripovednih pesmi. Več o zgodovinsko in kulturno pomembni občini Slovenske Konjice ter tamkajšnjemu ljudskemu pevcu Tonetu Nonerju v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi.
352 epizod
Radijska oddaja že več kot štiri desetletja predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki odražajo slovensko glasbeno narodopisno dediščino. Terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Za oddajo, terenska snemanja in arhiv skrbi urednica mag. Simona Moličnik.
Vrednota petja je v Konjicah navzoča od prve pisne omembe kraja leta 1146
7. maja 1487 se je Paolo Santonino skupaj s škofom Pietrom Carlom iz Caorleja, (namestnikom kardinala Marca Barba, pristojnega škofa oglejskega patriarhata do Drave), tretjič odpravil na potovanje, tokrat na Štajersko. Potovali so do Slovenskih Konjic na Štajerskem in tu ter v okolici preživeli nekaj dni. Santonino je v svojem dnevniku zapisal: “Večerjo so polepšali učitelji in pevci konjiške cerkve, ki so figuralno peli razne hvalnice in himne.” Vrednota petja, kot estetska oblika glasbenega podajanja, je v Konjicah navzoča najbrž prav od prve pisne omembe kraja v listini oglejskega patriarha Pelegrina leta 1146, do danes. Več kot pet desetletij pa v mestu Slovenske Konjice in v okolici prepeva ljudski pevec Tone Noner. Bil je pevec raznovrstnih glasbenih sestavov. Barva njegovega glasu in spretnost prehajanja med različnimi glasovi mu zagotavljata tisto potrebno vrednoto, ki med ljudmi, od ust do ust, dodeljuje veljavo dobrega pevca. Letos je javno priznanje Tonetu Nonerju kot ljudskemu pevcu dodelila tudi domača občina, torej občina Slovenske Konjice. Ta občina pa se ponaša še z eno pomembno kulturno dediščino. V Žičah je bila leta 1160 ustanovljena kartuzija. To je bila prva kartuzija na ozemlju Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti in prva kartuzija zunaj romanskega sveta. Leta 1320 je brat Filip napisal izjemno obsežen ep o Marijinem življenju, katerega vrednost je bila prepoznana šele v 20. stoletju, mnogi verzi iz tega epa pa so se ohranili v besedilih ljudskih pripovednih pesmi. Več o zgodovinsko in kulturno pomembni občini Slovenske Konjice ter tamkajšnjemu ljudskemu pevcu Tonetu Nonerju v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi.
Mihael Baranja, bolj znan kot Miška ali Miško Baranja, se je rodil 10. aprila 1920 v Vanča vasi, zato prav letos obeležujemo 100-letnico njegovega rojstva. Zato so v Murski Soboti pripravili dogodek, ki ga je organizirala Romska skupnost Slovenije, s katerim so želeli poudariti pomen tega velikega glasbenika. Cimbale je začel igrati že pri 10. letih, kmalu pa se je pridružil očetovi Baranja bandi. Po drugi svetovni vojni je ustanovil svojo Miško Baranja bando, ki je kot imeniten ansambel poklicnih glasbenikov nastopala po vsej Sloveniji. Konec 60. let se je Miško pridružil Kociper-Baranja bandi, leta 1980 se je preimenovala v danes vsem znano Beltinško bando, ki se ji je 1991 pridružil še Vlado Kreslin. Postali so pravi ambasadorji Prekmurja in prekmurske glasbe ter ponesli sloves odličnih prekmurskih glasbenikov ne le po Sloveniji, ampak tudi v svet. V oddaji bomo slišali spomine glasbenikov, ki so sodelovali z njim in njegovim naslednikom Andrejem Sobočanom – Andijem, ki je bil njegov edini učenec. Izbrskali smo tudi nekaj arhivskih posnetkov s terena sodelavcev GNI. Za glasbo poskrbi Beltinška banda, Marko banda, Ljoba Jenče, Vlado Kreslin in Mlada beltinška banda.
V Dragatuš nas pripelje glavna cesta Črnomelj–Vinica, ki se vije med polji žita in koruze, svoje pa pogledu dodajo tudi bližnji griči. Tabla nas vodi, da s ceste zavijemo levo in zapeljemo v strnjeno vas, hiše pa se kmalu razmaknejo in pridemo na plac. Tam stoji mogočna lipa, okrog katere so postavljeni cerkev, kulturni in gasilski dom ter gostišče. V vsej idili ne manjka niti gnezdo štorkelj. V vasi z 250 prebivalci že več kot 60 let deluje Folklorna skupina Dragatuš, ki je zlahka zgled pri ohranjanju članstva in delovne zagnanosti. V skupini deluje več sekcij, skupaj ustvarjajo, raziskujejo, potujejo in ohranjajo izročilo osrednje Bele krajine. Zmotno bi ob pokrajini ob Kolpi imeti v mislih le bele noše, plese v kolu in tamburaško glasbo. Mladi godci igrajo na klarinet, violino, harmoniko in berdo, motivi pa so sorodni osrednjeslovenskim. V oddaji se pogovarjamo s predsednikom društva, Leopoldom Perkom, vodjo skupine, Tadejem Finkom, mladimi v društvu, Evo Konda, Anjo Pešelj in Janom Gašperičom, svoje pa prida tudi najstarejši član, Martin Matkovič. Glasbo, ki jo predstavljamo v oddaji, lahko slišite tudi na dveh zvočnih albumih, ki jih je izdala skupina: Lepo je tam v Beli krajini (2007) in Belokranjske sledi (2017).
Luče so gručasto, predalpsko naselje v globoki, nekoliko razširjeni dolini reke Savinje, ob sotočju Savinje in Lučnice, ob vznožju Raduhe. V 15. stoletju je vas postala sedež enega od uradov gosposke iz Gornjega grada. Od nekdaj je poznana po svojevrstni glasbeni tradiciji, zaznamovani predvsem z večglasnim moškim petjem. Kljub trdoživosti je ta tradicija v zadnjem desetletju postajala vse tišja, nemara nekoliko ostarela. A prišel je trenutek, ki je premamil mlado generacijo. Petje na vasi je oživelo z dvojno močjo: modrostjo starejših in vihravostjo mladih glasov. Sami pevci pravijo, da skorajda ni lepše reči, kot je soustvarjati večglasno barvitost. Ta nastane le v skupnem dihanju več generacij moških pevcev. Za individualizem ni prostora. Na treko in na štrto ter vse tisto, kar je vmes, bodo z besedo in pesmijo prikazali ljudski pevci iz Luč ob Savinji.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Sestri Apšner, Ivana in Marija (Mojca), sestavljata duet Gmajnice. Iščeta tiste prostore svoje ožje in širše okolice, kjer so ostali spomini na mladost in srečne dni. Spomin in ljudska pesem nenehno oblikujeta dialektičen odnos; prvi odpira prostor in ustvarja pogoje za življenje ljudski pesmi, druga odpira spomin v globino in širino. To je tista lepota, ki vznemirja sestri Apšner in vse tiste, ki jih njuna pesem nagovori. ”Kje s’ pa ptička pesem čula?” je naslov zvočnega albuma sester Apšner. Zbirka šestnajstih pesmi je nastala ob pomoči večletnega ljubiteljskega terenskega raziskovanja in medsebojnega sodelovanja. Pesmi sta razdelili v sklope pripovednih, nabožnih, ljubezenskih in priložnostnih vsebin. Ivano in Marijo je v Zgornji Savinjski dolini obiskala Nika Rožanc. V oddaji bosta nazorno sporočili, da je življenje doma lahko prijetno in bogato zapolnjeno tudi s pesmijo na ustih.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Neveljaven email naslov