Sto let od konca prve svetovne vojne. Edinstvenost Soške fronte ni le v krvavih bitkah, temveč je tudi v ubranem petju vojakov.

11. novembra je minilo sto let od konca prve svetovne vojne, 1. decembra je minilo sto let od naslednjega koraka: nastanka Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, 11. decembra bo minilo sto let od kar je v tej novi državotvorni ureditvi umrl Ivan Cankar. Je čas pomembnih obletnic in smiselno se zdi vprašanje, kakšno vlogo je v teh vratolomnih časih odigrala glasba. Pomenljive odgovore na vprašanje o vlogi umetnosti in kulture v službi človeka in človečnosti je ponudil lanskoletni festival TENSO (Mednarodno združenje profesionalnih pevskih zborov), ki je ob stoletnici Čudeža pri Kobaridu, torej razpada Soške fronte posvetil spomin pesmi na fronti. Zbogom orožje, pozdravljena pesem je bilo geslo festivala, ki je odmeval na Primorskem ter opozoril, da se je Soška fronta v zgodovino vpisala po krvavih bitkah in bila edinstvena v tem, da na nobeni drugi vojaški fronti v Evropi, vojaki niso znali tako ubrano zapeti kot prav na krvavih poljanah Posočja. Med zborovskimi skladbami so zgodovino pretresala tudi besedila Ivana Cankarja. Festival se je tako s pesmijo vrhunskih zborov, z razstavljenimi dokumenti, ki pričajo o pomenu pesmi na bojni črti, z znanstvenim premislekom o učinkih in zlorabah glasbe v veliki vojni, z zborovsko transverzalo srčnih primorskih pevcev, ki je potekala Na poti miru – od Loga pod Mangartom pa vse do Doberdoba – in s poslanico miru mezzosopranistke Bernarde Fink, poklonil spominu, upanju v prihodnost brez vojn, s pesmijo na ustih, a hkrati opozoril na nevarnost praznine v obdobju blaginje. Utrip dogajanja odzvanja v dokumentarni oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki je nastala v času festivala TENSO, septembra 2017.