Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»'Primitivne umetnosti' smo se naučili ceniti šele potem, ko smo jih začeli 'zbirati'. Varujemo ljudske pesmi, medtem ko naš način življenja pogublja pevce. Ponosni smo na muzeje, v katerih razstavljamo očitne dokaze načina življenja, ki smo ga onemogočili,« je v razpravi La musica occidentale že leta 1971 zapisal italijanski muzikolog Leo Levi. Skoraj pol stoletja je minilo od njegovega razmišljanja, dejstvo pa je, da je prav zavest o varovanju ohranila pri življenju nekatere osamelce iz glasbene preteklosti. Letos je pogled Slovenije uprt v zgodovino, kulturo in dediščino Prekmurja. Posebna in presunljiva je. Raziskovali jo bomo tudi v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi ter napovedali junijski dogodek z naslovom Velika panonska muzika, še prej pa bomo postavili na ogled posnetke prekmurske ljudske glasbe iz radijskega arhiva.
Stou lejt majoša v Gančanih
30. aprila 1919 je skupina petih fantov v prekmurski vasi Gančani postavila prvega majoša v zahvalo za srečno vrnitev iz prve svetovne vojne. Po stotih letin, 30. aprila 2019, skupina fantov iz Gančanov postavlja stotega, visokega in lepo okrašenega majoša. Dogodek vsako leto ustvari odlično vzdušje ob zvokih domačih muzikašev. Namreč prav iz Gančanov izhajajo številni odlični ljudski muzikaši, pa tudi glasbeniki umetnih zvrsti. V Gančanih je torej postavljen stoti majoš, oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi pa se zdaj osredotoča na glasbo prekmurskih muzikašev.
»’Primitivne umetnosti’ smo se naučili ceniti šele potem, ko smo jih začeli ‘zbirati’. ‘Ščitimo’ ljudske pesmi, medtem ko naš način življenja pogublja pevce. Ponosni smo na muzeje, kjer razstavljamo očitne dokaze načina življenja, ki smo ga onemogočili,« je v razpravi La musica occidentale že leta 1971 zapisal italijanski muzikolog Leo Levi. Skorajda pol stoletja je minilo od Levijevega razmišljanja, dejstvo pa je, da prav zavest o zaščiti ohranja pri življenju tako etnološke kot tudi etnoglasbene osamelce. Letošnje leto je Prekmurje v znamenju obletnic, zato je tudi pogled Slovenije uprt v zgodovino, kulturo in dediščino Prekmurja. Posebna in presunljiva je. Raziskujemo jo tudi v oddaji ter napovedujemo junijski dogodek z naslovom Velika panonska muzika, pred tem pa na ogled postavljamo posnetke prekmurske ljudske glasbe iz radijskega arhiva.
353 epizod
Radijska oddaja že več kot štiri desetletja predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki odražajo slovensko glasbeno narodopisno dediščino. Terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Za oddajo, terenska snemanja in arhiv skrbi urednica mag. Simona Moličnik.
»'Primitivne umetnosti' smo se naučili ceniti šele potem, ko smo jih začeli 'zbirati'. Varujemo ljudske pesmi, medtem ko naš način življenja pogublja pevce. Ponosni smo na muzeje, v katerih razstavljamo očitne dokaze načina življenja, ki smo ga onemogočili,« je v razpravi La musica occidentale že leta 1971 zapisal italijanski muzikolog Leo Levi. Skoraj pol stoletja je minilo od njegovega razmišljanja, dejstvo pa je, da je prav zavest o varovanju ohranila pri življenju nekatere osamelce iz glasbene preteklosti. Letos je pogled Slovenije uprt v zgodovino, kulturo in dediščino Prekmurja. Posebna in presunljiva je. Raziskovali jo bomo tudi v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi ter napovedali junijski dogodek z naslovom Velika panonska muzika, še prej pa bomo postavili na ogled posnetke prekmurske ljudske glasbe iz radijskega arhiva.
Stou lejt majoša v Gančanih
30. aprila 1919 je skupina petih fantov v prekmurski vasi Gančani postavila prvega majoša v zahvalo za srečno vrnitev iz prve svetovne vojne. Po stotih letin, 30. aprila 2019, skupina fantov iz Gančanov postavlja stotega, visokega in lepo okrašenega majoša. Dogodek vsako leto ustvari odlično vzdušje ob zvokih domačih muzikašev. Namreč prav iz Gančanov izhajajo številni odlični ljudski muzikaši, pa tudi glasbeniki umetnih zvrsti. V Gančanih je torej postavljen stoti majoš, oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi pa se zdaj osredotoča na glasbo prekmurskih muzikašev.
»’Primitivne umetnosti’ smo se naučili ceniti šele potem, ko smo jih začeli ‘zbirati’. ‘Ščitimo’ ljudske pesmi, medtem ko naš način življenja pogublja pevce. Ponosni smo na muzeje, kjer razstavljamo očitne dokaze načina življenja, ki smo ga onemogočili,« je v razpravi La musica occidentale že leta 1971 zapisal italijanski muzikolog Leo Levi. Skorajda pol stoletja je minilo od Levijevega razmišljanja, dejstvo pa je, da prav zavest o zaščiti ohranja pri življenju tako etnološke kot tudi etnoglasbene osamelce. Letošnje leto je Prekmurje v znamenju obletnic, zato je tudi pogled Slovenije uprt v zgodovino, kulturo in dediščino Prekmurja. Posebna in presunljiva je. Raziskujemo jo tudi v oddaji ter napovedujemo junijski dogodek z naslovom Velika panonska muzika, pred tem pa na ogled postavljamo posnetke prekmurske ljudske glasbe iz radijskega arhiva.
Poslušamo ponovitev oddaje Brina, Eka, Marija, ki jo je leta 2018, ob izidu projekta Brine Vogelnik z naslovom Grad gori!, pripravila mag. Simona Moličnik. Brina, Eka, Marija je generacijski trikotnik z nosilnimi oglišči treh žena s priimkom Vogelnik. Brina umetniški snop poveže v glasbeno zgodbo, Marija se je izražala predvsem v plesu in ilustraciji, Ekin pristan pa so bile lutke. Alenka Eka Vogelnik je bila ilustratorka, lutkarica, gledališka ustvarjalka in glasbenica. Ilustrirala in izdala je številne knjige in slikanice, tudi lutkarske priročnike; ustvarila je mnogo televizijskih serij, gledaliških in lutkovnih predstav, večinoma za otroke. S svojim ustvarjalnim delom je več desetletij plemenitila in bogatila kulturno krajino Slovenije. Njena zapuščina je in bo ostala večna!
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Tokratna oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi odstira pomen in vlogo petja - in še posebej zborovskega petja - v času narodnega prebujanja Slovencev po letu 1848. To je namreč čas, ki pomeni razmah zborovskega petja na naših tleh. Kako je bilo tedaj; kako je danes? V oddaji se med glasbo prepletajo drobci arhivskih časopisnih besedil o petju iz 19. stoletja ter pripoved strokovne svetovalke za vokalno glasbo na Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Mihele Jagodic, in tenorista, dolgoletnega člana Slovenskega okteta, Janeza Trilerja.
Oddaja se poklonja Aldu Kumarju. Skladatelj, ki vedno znova črpa motiviko ljudske glasbe in je za 50. obletnico naše oddaje napisal Slovensko suito, je dopolnil sedmo jesen. Ob tej priložnosti mu je Zbor Slovenske filharmonije z dirigentko Ano Erčulj poklonil koncert. Radijska produkcijska ekipa je ta koncert posnela Večji del skladb so Kumarjeve priredbe ljudskih pesmi.
Najstarejši inštitut Znanstveno raziskovalnega centra v Ljubljani, Glasbenonarodopisni inštitut je obeležil devet desetletij obstoja. Leta 1934 ga je ustanovil France Marolt. Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU vsako leto organizira prireditev Zajuckaj in zapoj. Letošnja je posvečena Francetu Maroltu. Prireditev je zasnovala dr. Urša Šivic, ki je tudi avtorica veznega besedila. Naslovila jo je s s pomenljivim verzom pesmi Miroslava Vilharja Lipa: Zopet bodo ptičice … pesmi žvrgolele. V Atriju ZRC so se združile tri ustanove, katerih temelje je postavil France Marolt: Ob Glasbenonarodopisnem inštitutu še Akademski pevski zbor Tone Tomšič in Akademska folklorna skupina France Marolt.
Sodelavci GNI-ja - kot ga s kratico imenujemo - so si leta 1966 omislili radijsko oddajo, v kateri bodo predstavili svoje terenske izsledke. Nastala je Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Prvikrat je bila predvajana na Radiu Ljubljana, v torek, 21. oktobra 1966 ob 20ih. Zamislili so si jo kot cikel 18 oddaj za sezono 1966/1967. Avtorica prve oddaje je bila doktorica Zmaga Kumer (letos je minilo sto let od njenega rojstva), sicer pa so posamezne oddaje oblikovali vsi sodelavci, tudi tedanji predstojnik, doktor Valens Vodušek, pa Mirko Ramovš, Julijan Strajnar in Uroš Krek. Julijan Strajnar je bil kot aktivni glasbenik mnenja, da se mora oddaja začeti s prepoznavnim avizom. Spodbudil je sodelavca, skladatelja Uroša Kreka in Krek je izpisal partituro za orkester z naslovom: Avizo za ciklus oddaj Slovenska zemlja v pesmi in besedi na belokranjsko pesem »Aj, zelená je vsa gorá«. Rokopis partiture je hranjen v nototeki naše hiše, avizo pa je izvedel in posnel tedanji radijski simfonični orkester z dirigentom Samom Hubadom. Cikel 18 oddaj je prerasel svoj načrt do te mere, da oddaja še vedno nastaja vsak teden in avizo, ki ježi dlako, pregovorno zazveni vsak torek ob 20.00. Tudi nocoj bo. V spomin, zahvalo, spodbudo, predvsem pa v premislek bomo zdaj predvajali prvo oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki je bila premierno predvajana 21. oktobra 1966 z naslednjo napovedjo: "Nocoj začenjamo ciklus oddaj Slovenska zemlja v pesmi in besedi, v katerih vam bomo predstavljali gradivo Slovenskega glasbeno narodopisnega inštituta in Inštituta za slovensko narodopisje pri akademiji znanosti in umetnosti. Prisluhnili boste lahko ljudski pesmi, pripovedovanju o šegah in navadah kot jih ljudski pevci, pripovedovalci in godci ohranjajo po vseh slovenskih pokrajinah. Prvi oddaji smo dali naslov Med ribniškimi rešetarji in dobrepoljskimi zobotrebčarji."
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Minljivost odpre praznino. Zazevala je v minulih dneh z vestjo, da se je poslovila Mira Omerzel Mirit. Mira Omerzel, nekoč Terlep, pozneje Mirit je bila doktorica muzikoloških znanosti, univ. dipl. etnologinja, etnomuzikologinja, samostojna raziskovalka, pisateljica, duhovna učiteljica, glasbenica, zvočno-energijska terapevtka, kozmična telepatka – medij za prenos Univerzalne življenjske energije – slišnega in neslišnega Univerzalnega frekvenčnega valovanja ter ustanoviteljica ansamblov Trutamora Slovenica in Vedun ter Katedre za razvoj zavesti in (samo)zdravljenje z zvokom Veduna. Bila je avtorica številnih etnomuzikoloških študij, še zlasti o ljudskih glasbilih, ter pionirka v raziskovanju razsežnosti in moči zvoka na Slovenskem in v svetu. Bila je samohodka, ki je ubirala neznana pota. Pota skrivnega. In v skrivno je odšla 18. septembra v svojem 68. letu. Mira Omerzel Mirit je bila globoko predana svojemu delu, to je iskanju zvoka in zvočnosti pozabljenega zgodovinskega spomina ter odkrivanju, predstavljanju in uporabi njegovih razsežnosti. Karel Štrekelj je pred 124 – leti v obsežnem drugem zvezku zbirke Slovenske narodne pesmi zbral tiste, ki jih je poimenoval »zaljubljene« in ob tem zapisal: »Imenoval sem jih po domače, ker rabi ta izraz zanje naš narod; jaz vsaj še nisem nikoli slišal, da bi jih kje pri nas imenovali 'ljubezenske'.«Zdi se, da ta lepa slovenska beseda »zaljubljen« zaobjema tudi delo Mire Omerzel Mirit. To je odločna radovedna iskanja iskrivih ljudsko-glasbenih drobcev in njihovih mozaičnih sestavljanj v kompleksno celoto. Zdi se, da le zaljubljenost omogoča tolikšno predanost, ki jo izpričuje dediščina Mire Omerzel Mirit. Spomini so živi, silno spoštljivi, svetlih barv, zaznamovani tudi z grenkobami okoliščin, ki zarežejo v držo samohodstva. Z nami so jih delili: bivši mož in dolgoletni sodelavec Mire Omerzel – Matija Terlep, njun sin Tine Omerzel Terlep, dolgoletna članica ansambla Trutamora Slovenica Mojka Žagar, profesor in vodja katedre za etnomuzikologijo na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, dr. Svanibor Pettan ter Jasna Vidakovič, dolgoletna urednica oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Prireditev Zajuckaj in zapoj poteka vsako leto v Atriju ZRC. Pripravljajo jo raziskovalci ljudskega glasbenega izročila, sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, ki letos praznuje 90-letnico delovanja. Glasbeni dogodek odlikuje premišljena in domišljena vsebina. Vsako leto izrazi v današnjem svetu prezrto in zato zamirajočo tematiko izročilne dediščine. Pred letošnjo prireditvijo, ki bo 18. oktobra, pa v tokratni oddaji posredujemo izbor posnetkov, nastalih v kontinuiranem toku tega večera in so zbrani na zvočnem albumu. Pred nekaj leti ga je pripravila sodelavka Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU dr. Mojca Kovačič.
Oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi nadaljuje cikel, ki je posvečen letošnjemu jubilejnemu letu Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU. To je najstarejši inštitut Znanstveno raziskovalnega centra in letos praznuje častitljivo 90. obletnico obstoja in delovanja. Nastal je leta 1934 na pobudo Glasbene matice Ljubljana. Med znanstvenimi sodelavci so prepoznavna imena, močno vtisnjena v zgodovinski spomin. Ob Francetu Maroltu so med njimi še: dr. Zmaga Kumer, dr. Valens Vodušek, Uroš Krek, Mirko Ramovš. Prav ti sodelavci so ustvarili oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki poslušalke in poslušalce nagovarja vsak torek že od leta 1966. Osrednja osebnost nocojšnje oddaje bo France Marolt. Njegovo pomembno vsestransko delo razkriva druga od dveh portretnih oddaji avtorice Nike Rožanc Ivančič. Prvo oddajo ste slišali prejšnji torek. Nika Rpžanc Ivančič je takole zapisala: »Bilo je 21. junija 1891, Brdo pri Lukovici, Kamniško-Brdski sodni okraj: cerkvenemu organistu in učitelju glasbe ter nekdanji poštni upraviteljici se rodi prvi izmed šestih otrok. Ime so mu dali po očetu, čez štiri dni ga je h krstu nesel sam pisatelj Janko Kersnik. Nadarjen je bil za risanje, matematiko, šah in telovadbo, a najbolj ga je prevzela glasba. Nosil je ime očeta, botra in botre. To je bil Franc Janko Alojzij Marolt, ali kot ga bolje poznamo France Marolt. Bil je glasbenik, folklorist, ustanovitelj Glasbenonarodopisnega inštituta, Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič in Akademske folklorne skupine France Marolt. V prvi oddaji ga bomo spoznali kot ustanovitelja takrat Folklornega inštituta pri Glasbeni matici (1934) ter spodbujevalca kulturnih dejavnosti; na njegovo pobudo je nastalo več pevskih zborov in folklornih skupin. V njem sta se venomer prepletali zborovska in folklorna dejavnost, glasba je bila njegova ljubezen. Sogovorci v oddaji so (zdaj že pokojni) Mirko Ramovš, etnokoreolog in nekdanji sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU ter več kot 40 let umetniški vodja AFS France Marolt, Mitja Gobec, sin skladatelja Radovana Gobca, zborovodja in zadnjih 47 let urednik različnih notnih izdaj ter eden redkih, ki se g. Marolta še osebno spominja, dr. Urša Šivic, etnomuzikologinja in raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, ter dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, dolgoletni član AFS France Marolt in več let tudi njen umetniški vodja.« Vedenje o Francetu Maroltu bo lepo dopolnila razstava dr. Urša Šivic, ki bo od 10. oktobra dalje na ogled v razstavnih prostorih Slovenskega etnografskega muzeja. Najprej pa vabljeni v družbo oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki vas bo zbližala z osebnostjo Franceta Marolta.
Oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi nocoj začenja cikel, ki bo trajal tja do konca leta in bo posvečen letošnjemu jubilejnemu letu Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU. To je najstarejši inštitut Znanstveno raziskovalnega centra in letos praznuje častitljivo 90. obletnico obstoja in delovanja. Nastal je leta 1934 na pobudo Glasbene matice Ljubljana. Med znanstvenimi sodelavci so prepoznavna imena, močno vtisnjena v zgodovinski spomin. Ob Francetu Maroltu so med njimi še: dr. Zmaga Kumer, dr. Valens Vodušek, Uroš Krek, Mirko Ramovš. Prav ti sodelavci so ustvarili oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki poslušalke in poslušalce nagovarja vsak torek že od leta 1966. Osrednja osebnost nocojšnje oddaje bo France Marolt. Njegovo pomembno vsestransko delo bosta razkrivali dve naslednji oddaji avtorice Nike Rožanc Ivančič. Takole je zapisala: »Bilo je 21. junija 1891, Brdo pri Lukovici, Kamniško-Brdski sodni okraj: cerkvenemu organistu in učitelju glasbe ter nekdanji poštni upraviteljici se rodi prvi izmed šestih otrok. Ime so mu dali po očetu, čez štiri dni ga je h krstu nesel sam pisatelj Janko Kersnik. Nadarjen je bil za risanje, matematiko, šah in telovadbo, a najbolj ga je prevzela glasba. Nosil je ime očeta, botra in botre. To je bil Franc Janko Alojzij Marolt, ali kot ga bolje poznamo France Marolt. Bil je glasbenik, folklorist, ustanovitelj Glasbenonarodopisnega inštituta, Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič in Akademske folklorne skupine France Marolt. V prvi oddaji ga bomo spoznali kot ustanovitelja takrat Folklornega inštituta pri Glasbeni matici (1934) ter spodbujevalca kulturnih dejavnosti; na njegovo pobudo je nastalo več pevskih zborov in folklornih skupin. V njem sta se venomer prepletali zborovska in folklorna dejavnost, glasba je bila njegova ljubezen. Sogovorci v oddaji so (zdaj že pokojni) Mirko Ramovš, etnokoreolog in nekdanji sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU ter več kot 40 let umetniški vodja AFS France Marolt, Mitja Gobec, sin skladatelja Radovana Gobca, zborovodja in zadnjih 47 let urednik različnih notnih izdaj ter eden redkih, ki se g. Marolta še osebno spominja, dr. Urša Šivic, etnomuzikologinja in raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, ter dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, dolgoletni član AFS France Marolt in več let tudi njen umetniški vodja.« Vedenje o Francetu Maroltu bo lepo dopolnila razstava dr. Urša Šivic, ki bo od 10. oktobra dalje na ogled v razstavnih prostorih Slovenskega etnografskega muzeja. Najprej pa vabljeni v družbo oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki vas bo zbližala z osebnostjo Franceta Marolta.
Tokrat postrežemo s staro ljudsko glasbo, tisto, ki se zasliši tu in tam, če ima človek srečo, da na primer Matkov Klemen ob obilici sprotnega dela in obveznosti, vendarle vzame v roke svoje citre in zaigra. Takih godcev in tudi pevcev, ki igrajo zgolj zase, spontano in nenapovedano, je še nekaj na našem prostoru znotraj in zunaj državne meje. Posnetke smo izbrali iz številnih terenskih snemanj. Igrata citrarja s Solčavskega, godci z Obirskega, pejejo mlade pevke, študentke, članice Akademske folklorne skupine France Marolt, pa Ljudski pevci Globoko, dalje prešerno vzdušje ustvarijo godci Akademske folklorne skupine Ozara iz Kranja, pevci z Rozalskega žegnanja pa prikažejo, kako se na gori Svete Heme razlega spontano večglasje. Ljudsko glasbeni večer sklenejo godci iz Prekmurja.
Ena od tradicij poletnih mesecev so tudi glasbeni festivali. Zdi se, da jih je vsako leto več in vsako leto so zvrstno še bolj pestri. Eden od festivalov, ki posebno pozornost namenja stari glasbi in po tej poti prihaja pogosto v stik z ljudsko glasbo ter je zato blizu oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi, je Festival Radovljica. V Radovljici pa domuje osebnost, za katero se zdi, da ostaja precej skrita javnosti, a je naredila izjemno delo na področju zapisovanja ljudske glasbe. To je Egi Gašperšič. Pri Krščanski kulturni zvezi v Celovcu je leta 2022 izšla glasbena zbirka Kaj vam pa jaz povem. V petih zvezkih prinaša Gašperšičev glasbeni opus priredb in njegovih izvirnih skladb. Egi je vsestranski glasbenik, zborovodja, organist, bil je več kot tri desetletja ravnatelj Glasbene šole Radovljica ter je vztrajen zapisovalec ljudske glasbe. V slovenskem in tudi koroškem glasbenem svetu pušča globoko sled, saj s svojim delom vpliva na več rodov. Egija Gašperšiča je obiskala Nika Rožanc Ivančič, v pogovoru sta se pridružila še Zalka Kelih-Olip in Martin Kuchling, predstavnika Krščanske kulturne zveze v Celovcu. V oddaji boste slišali tudi ljudske pesmi v priredbah Egija Gašperšiča in v izvedbi Ljutomerskega okteta, Ženskega in Mešanega pevskega zbora Sele, Mešanega mladinskega pevskega zbora Šolskega centra Velenje, Mešanega pevskega zbora Radiše, Moškega pevskega zbora Svoboda Podnart, Poljanskih orgličarjev in Akademskega pevskega zbora Kranj. Oddajo je pripravila Nika Rožanc Ivančič.
Ena od zanimivosti naše države (pa ne ravno turistična) so male, bolj in manj stare cerkvice, s katerimi so posejana številna pobočja vzdolž in počez. Tudi pesemsko izročilo je izjemno bogato z nabožno ter legendno tematiko. Krščanstvo, ki smo ga Slovenci sprejeli kmalu po naselitvi, je namreč na ljudsko izročilo naredilo tako izrazit pečat, da ga ni mogoče prezreti. V tednu praznika, ki obeležuje Marijino vnebovzetje, Vam bomo spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, ponudili izbor pripovednih ljudskih pesmi, katerih zgodbe se nanašajo na Sveto pismo, svetnike, pridigarje ali na dogodke iz Jezusovega in Marijinega življenja.
Oktobra 2022 smo v Domu kulture Črne na Koroškem praznovali 55. obletnico naše oddaje. V ta namen je nastalo novo glasbeno delo za Simfonični orkester in soliste, osnovano na glasbenem in pripovednem izročilu Črne ter tamkajšnje okolice. To so Črjanske pravljice skladatelja Lojzeta Krajnčana. Dogodek je še močno živ in ostaja svetal v naših spominih, kljub ujmam, ki jih je bila za tem deležna Črna na Koroškem. Da bi priklicali v spomin svetlost in lepoto tistega večera, smo za nocoj pripravili posnetek simfoničnega dela Črjanske pravljice.
Sestri Apšner, Ivana in Marija (Mojca), sestavljata duet Gmajnice. Iščeta tiste prostore svoje ožje in širše okolice, kjer so ostali spomini na mladost in srečne dni. Spomin in ljudska pesem nenehno oblikujeta dialektičen odnos; prvi odpira prostor in ustvarja pogoje za življenje ljudski pesmi, druga odpira spomin v globino in širino. To je tista lepota, ki vznemirja sestri Apšner in vse tiste, ki jih njuna pesem nagovori. ”Kje s’ pa ptička pesem čula?” je naslov zvočnega albuma sester Apšner. Zbirka šestnajstih pesmi je nastala ob pomoči večletnega ljubiteljskega terenskega raziskovanja in medsebojnega sodelovanja. Pesmi sta razdelili v sklope pripovednih, nabožnih, ljubezenskih in priložnostnih vsebin. Ivano in Marijo je v Zgornji Savinjski dolini obiskala Nika Rožanc. V oddaji nazorno sporočita, da je življenje doma lahko prijetno in bogato zapolnjeno tudi s pesmijo na ustih.
Na tretjem večeru letošnjega, 52. Mednarodnega folklornega festivala Beltinci je gostovala oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi. To je bil večer etno glasbe, ki se je odvil v dvorani Kulturnega doma Beltinci. Nastopile so tri glasbene zasedbe ÊDNA, zasedba, ki pet glasbenih svetov združuje v enovito celoto polno edinstvene glasbene energije prepredene s prekmursko in porabsko glasbeno dediščino, KATICE, ženska pevska zasedba, ki poustvarja slovensko glasbeno dediščino s številnimi izjemnimi veščinami in poznavanji starih ljudskih praks in FALAJČEK, trio, ki občinstvu podaja falajček lastnega izraza prekmurske muzike.
»Trdoživo je vztrajala vsemu nasprotovanju navkljub, vedno znova nastajala, se spreminjala, zamirala, pa ne umrla, marveč živi še danes in bo – upajmo – živela tudi v prihodnosti,« je zapisala Zmaga Kumer. Misel je namenila ljudski pesmi, a nehote vanjo zavila tudi svoj osebni smisel. Gre za ženo, ki je vse življenje rastla in se bogatila ob izročilu. Vztrajala je ob nenehnem zbiranju, zapisovanju, razvrščanju, analiziranju in pojasnjevanju njegovega pomena ter lepote. Prepričala je, ne le slovensko javnost, temveč cel svet. Danes si bogato razvejane dejavnosti v zvrsti ljudske glasbe, pa tudi oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi ne moremo predstavljati brez prve snovalke, to je doktorice Zmage Kumer. V tem tednu je minilo devetdeset let od njenega rojstva.
Dobro blago se hvali samo. Drži kot pribito. Glasno in ubrano, odprto in suvereno, prepričljivo in doživeto, vztrajno in disciplinirano pojejo Hrušiški fanti – ne le o devi, ki na oknu je slonela in na glavi šest je kit imela..., temveč kot stare sablje pridejo skupaj, pesmi letijo iz grl in se ne ustavijo do jutra, če tako nanese. Krepke, vojaške, legendarne in zgodbeno bogate pripovedne pesmi polnijo njihov seznam, ki je z ljudsko-glasbenega vidika pametnejši od Googla. Hrušiški fanti pojejo sami ali pa z gosti iz drugih glasbenih zvrsti, kot so Rudi Bučar, Volk Folk, Vruja in še mnogi drugi – organizirano letos že 20. leto To je sijajna skupina mož in fantov, čvrstih, pojočih glasov, v mali vasi Hrušica sredi Podgrajskega podolja, tam pod Brkini in pod Čičarijo. Njihov zanos in srčnost, ki botrujeta suverenim harmonijam, bomo spoznali v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi.
Neveljaven email naslov