Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.

"Post med drugim pomeni tudi umiritev, manj govorjenja in več poslušanja," trdi zbiratelj duhovne dediščine Franc Perovnik iz Libelič.

Srednjeevropsko glasbeno dediščino, segajočo v naš ožji prostor – tako ljudsko kot umetno – zaznamuje katolištvo. V ljudski duhovnosti se je skozi navade, ki jih je usmerjala pripadnost rimokatoliški cerkvi, razvila samosvoja, preprosta ustvarjalnost in kot taka živi med ljudmi.

Čas od Pepelnice do Velike noči je za katoličane čas posta, čas čiščenja duše in telesa. Povezuje se z odrekanjem in premagovanjem samega sebe, kar je v epidemiji koronavirusa – simbolika je tako rekoč popolna – človeštvu neizbežno.

“Post med drugim pomeni tudi umiritev, manj govorjenja in več poslušanja,” pojasni ljubiteljski preučevalec duhovne dediščine Franc Perovnik iz Libelič.

Ta čas zgodnje pomladi je po duhovnem sporočilu silno dramatičen. Izraz dramatičnega loka izpričujejo tudi stare ljudske pesmi. Med njimi so balade, kot je na primer Spokorjeni grešnik (Teči, teči bistra voda), pa tudi Zlati očenaš oz. “slovenski ljudski pasijon,” kot je to apokrifno molitev poimenovala raziskovalka dr. Zmaga Kumer.

Te pesmi skorajda ne živijo več. Tu in tam jih kakšna skupina ljudskih pevcev še obudi in v času posta tudi zapoje.

Ljudska duhovnost v izrazu dramaturškega loka od pepelnične srede do bele nedelje je z večletnimi terenskimi posnetki predstavljena v glasbeno-dokumentarni oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi.