Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če smo se v prvi oddaji poglobili v njegovo življenje pred vojno, pa se bomo tokrat vrnili v čas po prvi svetovni vojni, kjer se je kot mladenič v 28. letu znašel France. Bil je že prestar za študij, zato si je kruh služil predvsem z priložnostnimi deli, povezanimi z glasbo. Že od leta 1919 je vodil Primorski kvartet, pozneje imenovan Slovenski oktet, prevzel je pomožno zborovodstvo pri pevskem zboru Glasbene matice in pisal glasbene kritike za leposlovni mesečnik Ljubljanski zvon. Na novoustanovljenem ljubljanskem konservatoriju je poučeval petje in klavir ter za svoje gojence leta 1925 napisal celo učbenik "Pevska vadnica – osnovna načela in metodična navodila o tehniki petja''.
France Marolt se je znašel ob pravem času na pravem mestu in začel ob sebi zbirati mlade pevce. Tako je 12. oktobra 1926 nastal pevski zbor univerze v Ljubljani, današnji Akademski pevski zbor Tone Tomšič.
Kot zanimivost naj povemo, da je v prvih letih pod vodstvom Marolta v zboru pel tudi poznejši doktor etnologije Niko Kuret.
Pri komaj 58 letih je Franceta Marolta zadela možganska kap. Bilo je to junija 1949, neposredno po enem od njegovih predavanj na akademiji. Pristal je v bolniški postelji, kjer je ostal vse do smrti, 7. aprila leta 1951.
Sogovornikii v oddaji so Mirko Ramovš, etnokoreolog, nekdanji sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU in več kot 40 let umetniški vodja AFS Franceta Marolta, Mitja Gobec, sin skladatelja Radovana Gobca, zborovodja in zadnjih 43 let urednik različnih notnih izdaj ter eden redkih, ki se g. Marolta še osebno spominja, dr. Urša Šivic, etnomuzikologinja in raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, ter dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, dolgoletni član AFS Franceta Marolta in več let tudi njen umetniški vodja. Z nami so tudi Ivan Koruza in Tamara Klemenčič, pevec in pevka Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič Univerze v Ljubljani ter Mojca Kren, Tjaša Lahne in Tadeja Zadravec, plesalci Akademske folklorne skupine France Marolt.
Ustanovitelj Folklornega inštituta, pevskega zbora Univerze v Ljubljani, Akademske folklorne skupine, pevovodskega tečaja ...
''[...] In nad klavirjem je bila ''vitra'' – veste, to, kar so delali v Ribnici. Na tisti vitri je potem visela slika Marolta, slika Božidarja Jakca, ki ga je naslikal na Žalah. Zelo lepa slika. Tam so bile vedno neke rožice in tako kot neki oltarček se nam je zdelo takrat ...''
(Mirko Ramovš, spomini, 2021)
Če smo se v prvi oddaji poglobili v njegovo življenje pred vojno, pa se bomo tokrat vrnili v čas po prvi svetovni vojni, kjer se je kot mladenič v 28. letu znašel France. Bil je že prestar za študij, zato si je kruh služil predvsem s priložnostnimi deli, povezanimi z glasbo. Že od leta 1919 je vodil Primorski kvartet, pozneje imenovan Slovenski oktet, prevzel je pomožno zborovodstvo pri pevskem zboru Glasbene matice in pisal glasbene kritike za leposlovni mesečnik Ljubljanski zvon. Na novoustanovljenem ljubljanskem konservatoriju je poučeval petje in klavir ter za svoje gojence leta 1925 napisal celo učbenik "Pevska vadnica – osnovna načela in metodična navodila o tehniki petja''.
France Marolt se je znašel ob pravem času na pravem mestu in začel ob sebi zbirati mlade pevce. Tako je 12. oktobra 1926 nastal pevski zbor univerze v Ljubljani, današnji Akademski pevski zbor Tone Tomšič.
Kot zanimivost naj povemo, da je v prvih letih pod vodstvom Marolta v zboru pel tudi poznejši doktor etnologije dr. Niko Kuret.
Pri komaj 58 letih je Franceta Marolta zadela možganska kap. Bilo je to junija 1949, neposredno po enem od njegovih predavanj na akademiji. Pristal je v bolniški postelji, kjer je ostal vse do smrti 7. aprila leta 1951.
Sogovornikii v oddaji so Mirko Ramovš, etnokoreolog, nekdanji sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU in več kot 40 let umetniški vodja AFS Franceta Marolta, Mitja Gobec, sin skladatelja Radovana Gobca, zborovodja in zadnjih 43 let urednik različnih notnih izdaj ter eden redkih, ki se g. Marolta še osebno spominja, dr. Urša Šivic, etnomuzikologinja in raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, ter dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, dolgoletni član AFS Franceta Marolta in več let tudi njen umetniški vodja. Z nami so tudi Ivan Koruza in Tamara Klemenčič, pevec in pevka Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, ter Mojca Kren, Tjaša Lahne in Tadeja Zadravec, plesalci Akademske folklorne skupine France Marolt.
351 epizod
Radijska oddaja že več kot štiri desetletja predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki odražajo slovensko glasbeno narodopisno dediščino. Terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Za oddajo, terenska snemanja in arhiv skrbi urednica mag. Simona Moličnik.
Če smo se v prvi oddaji poglobili v njegovo življenje pred vojno, pa se bomo tokrat vrnili v čas po prvi svetovni vojni, kjer se je kot mladenič v 28. letu znašel France. Bil je že prestar za študij, zato si je kruh služil predvsem z priložnostnimi deli, povezanimi z glasbo. Že od leta 1919 je vodil Primorski kvartet, pozneje imenovan Slovenski oktet, prevzel je pomožno zborovodstvo pri pevskem zboru Glasbene matice in pisal glasbene kritike za leposlovni mesečnik Ljubljanski zvon. Na novoustanovljenem ljubljanskem konservatoriju je poučeval petje in klavir ter za svoje gojence leta 1925 napisal celo učbenik "Pevska vadnica – osnovna načela in metodična navodila o tehniki petja''.
France Marolt se je znašel ob pravem času na pravem mestu in začel ob sebi zbirati mlade pevce. Tako je 12. oktobra 1926 nastal pevski zbor univerze v Ljubljani, današnji Akademski pevski zbor Tone Tomšič.
Kot zanimivost naj povemo, da je v prvih letih pod vodstvom Marolta v zboru pel tudi poznejši doktor etnologije Niko Kuret.
Pri komaj 58 letih je Franceta Marolta zadela možganska kap. Bilo je to junija 1949, neposredno po enem od njegovih predavanj na akademiji. Pristal je v bolniški postelji, kjer je ostal vse do smrti, 7. aprila leta 1951.
Sogovornikii v oddaji so Mirko Ramovš, etnokoreolog, nekdanji sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU in več kot 40 let umetniški vodja AFS Franceta Marolta, Mitja Gobec, sin skladatelja Radovana Gobca, zborovodja in zadnjih 43 let urednik različnih notnih izdaj ter eden redkih, ki se g. Marolta še osebno spominja, dr. Urša Šivic, etnomuzikologinja in raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, ter dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, dolgoletni član AFS Franceta Marolta in več let tudi njen umetniški vodja. Z nami so tudi Ivan Koruza in Tamara Klemenčič, pevec in pevka Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič Univerze v Ljubljani ter Mojca Kren, Tjaša Lahne in Tadeja Zadravec, plesalci Akademske folklorne skupine France Marolt.
Ustanovitelj Folklornega inštituta, pevskega zbora Univerze v Ljubljani, Akademske folklorne skupine, pevovodskega tečaja ...
''[...] In nad klavirjem je bila ''vitra'' – veste, to, kar so delali v Ribnici. Na tisti vitri je potem visela slika Marolta, slika Božidarja Jakca, ki ga je naslikal na Žalah. Zelo lepa slika. Tam so bile vedno neke rožice in tako kot neki oltarček se nam je zdelo takrat ...''
(Mirko Ramovš, spomini, 2021)
Če smo se v prvi oddaji poglobili v njegovo življenje pred vojno, pa se bomo tokrat vrnili v čas po prvi svetovni vojni, kjer se je kot mladenič v 28. letu znašel France. Bil je že prestar za študij, zato si je kruh služil predvsem s priložnostnimi deli, povezanimi z glasbo. Že od leta 1919 je vodil Primorski kvartet, pozneje imenovan Slovenski oktet, prevzel je pomožno zborovodstvo pri pevskem zboru Glasbene matice in pisal glasbene kritike za leposlovni mesečnik Ljubljanski zvon. Na novoustanovljenem ljubljanskem konservatoriju je poučeval petje in klavir ter za svoje gojence leta 1925 napisal celo učbenik "Pevska vadnica – osnovna načela in metodična navodila o tehniki petja''.
France Marolt se je znašel ob pravem času na pravem mestu in začel ob sebi zbirati mlade pevce. Tako je 12. oktobra 1926 nastal pevski zbor univerze v Ljubljani, današnji Akademski pevski zbor Tone Tomšič.
Kot zanimivost naj povemo, da je v prvih letih pod vodstvom Marolta v zboru pel tudi poznejši doktor etnologije dr. Niko Kuret.
Pri komaj 58 letih je Franceta Marolta zadela možganska kap. Bilo je to junija 1949, neposredno po enem od njegovih predavanj na akademiji. Pristal je v bolniški postelji, kjer je ostal vse do smrti 7. aprila leta 1951.
Sogovornikii v oddaji so Mirko Ramovš, etnokoreolog, nekdanji sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU in več kot 40 let umetniški vodja AFS Franceta Marolta, Mitja Gobec, sin skladatelja Radovana Gobca, zborovodja in zadnjih 43 let urednik različnih notnih izdaj ter eden redkih, ki se g. Marolta še osebno spominja, dr. Urša Šivic, etnomuzikologinja in raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, ter dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, dolgoletni član AFS Franceta Marolta in več let tudi njen umetniški vodja. Z nami so tudi Ivan Koruza in Tamara Klemenčič, pevec in pevka Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, ter Mojca Kren, Tjaša Lahne in Tadeja Zadravec, plesalci Akademske folklorne skupine France Marolt.
V Dragatuš nas pripelje glavna cesta Črnomelj–Vinica, ki se vije med polji žita in koruze, svoje pa pogledu dodajo tudi bližnji griči. Tabla nas vodi, da s ceste zavijemo levo in zapeljemo v strnjeno vas, hiše pa se kmalu razmaknejo in pridemo na plac. Tam stoji mogočna lipa, okrog katere so postavljeni cerkev, kulturni in gasilski dom ter gostišče. V vsej idili ne manjka niti gnezdo štorkelj. V vasi z 250 prebivalci že več kot 60 let deluje Folklorna skupina Dragatuš, ki je zlahka zgled pri ohranjanju članstva in delovne zagnanosti. V skupini deluje več sekcij, skupaj ustvarjajo, raziskujejo, potujejo in ohranjajo izročilo osrednje Bele krajine. Zmotno bi ob pokrajini ob Kolpi imeti v mislih le bele noše, plese v kolu in tamburaško glasbo. Mladi godci igrajo na klarinet, violino, harmoniko in berdo, motivi pa so sorodni osrednjeslovenskim. V oddaji se pogovarjamo s predsednikom društva, Leopoldom Perkom, vodjo skupine, Tadejem Finkom, mladimi v društvu, Evo Konda, Anjo Pešelj in Janom Gašperičom, svoje pa prida tudi najstarejši član, Martin Matkovič. Glasbo, ki jo predstavljamo v oddaji, lahko slišite tudi na dveh zvočnih albumih, ki jih je izdala skupina: Lepo je tam v Beli krajini (2007) in Belokranjske sledi (2017).
Luče so gručasto, predalpsko naselje v globoki, nekoliko razširjeni dolini reke Savinje, ob sotočju Savinje in Lučnice, ob vznožju Raduhe. V 15. stoletju je vas postala sedež enega od uradov gosposke iz Gornjega grada. Od nekdaj je poznana po svojevrstni glasbeni tradiciji, zaznamovani predvsem z večglasnim moškim petjem. Kljub trdoživosti je ta tradicija v zadnjem desetletju postajala vse tišja, nemara nekoliko ostarela. A prišel je trenutek, ki je premamil mlado generacijo. Petje na vasi je oživelo z dvojno močjo: modrostjo starejših in vihravostjo mladih glasov. Sami pevci pravijo, da skorajda ni lepše reči, kot je soustvarjati večglasno barvitost. Ta nastane le v skupnem dihanju več generacij moških pevcev. Za individualizem ni prostora. Na treko in na štrto ter vse tisto, kar je vmes, bodo z besedo in pesmijo prikazali ljudski pevci iz Luč ob Savinji.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Sestri Apšner, Ivana in Marija (Mojca), sestavljata duet Gmajnice. Iščeta tiste prostore svoje ožje in širše okolice, kjer so ostali spomini na mladost in srečne dni. Spomin in ljudska pesem nenehno oblikujeta dialektičen odnos; prvi odpira prostor in ustvarja pogoje za življenje ljudski pesmi, druga odpira spomin v globino in širino. To je tista lepota, ki vznemirja sestri Apšner in vse tiste, ki jih njuna pesem nagovori. ”Kje s’ pa ptička pesem čula?” je naslov zvočnega albuma sester Apšner. Zbirka šestnajstih pesmi je nastala ob pomoči večletnega ljubiteljskega terenskega raziskovanja in medsebojnega sodelovanja. Pesmi sta razdelili v sklope pripovednih, nabožnih, ljubezenskih in priložnostnih vsebin. Ivano in Marijo je v Zgornji Savinjski dolini obiskala Nika Rožanc. V oddaji bosta nazorno sporočili, da je življenje doma lahko prijetno in bogato zapolnjeno tudi s pesmijo na ustih.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Neveljaven email naslov