Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kakor kaplje smo na veji, veter pihne, pademo. Kratko naše je življenje, dnevi hitro minejo. (novoletna kolednica)
Spomini so pomembni. Zato tokrat misli begajo in plavajo k spominom na pred kratkim umrlo predano ljudsko pevko in pripovedovalko, gospo Ano Lazar, ki je s pesmijo in besedo ničkolikokrat krojila tudi naše torkove oddaje. Tudi arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU je poln njenih posnetkov pesmi in pripovedovanj.
Gospa Ana Lazar je bila rojena 28. septembra 1927 pri Vintarjevih v vasi Zagorica v občini Dobrepolje na Dolenjskem. Ana je bila šesti izmed osmih otrok, o njej pa pišejo, da je bila že kot otrok radovedne narave in je vsakokrat z veseljem poslušala nove pripovedi ob krušni peči. Od starejših je privzela občutek za živahno pripovedovanje in kot dvanajstletna deklica je zgodbe pripovedovala učitelju na Vidmu Tonetu Ljubiču. Ta je bil vnet zbiralec narodopisnega gradiva, zato je bil nad njo seveda navdušen. Leta 1939 jo je skupaj z več osnovnošolci odpeljal v Ljubljano in tako je Anica Lazar prvič prestopila prag tedanjega Radia Ljubljana. Leta 1963 je Ančka Lazar za Glasbenonarodopisni inštitut posnela 57 pesmi, naslednje leto pa še 52. Snemali sta tudi Ančkina mama in sestra, veliko večino teh pesmi pa so v svoj repertoar dodali Zagoriški fantje.
Nadalje nam zapoje oktet Suha, ki je v preteklem letu slavil svojo 40-letnico obstoja, nekaj besed in melodij pa bo steklo še na temo preje, pozabljenega običaja starih časov, ki je svoje mesto našel v zimskem času po novem letu.
Pojejo in pripovedujejo nam Anica Lazar, Ludvik Lazar, Marija Erčulj, Ivan Kralj, Zagoriški fantje, pevci in pevke iz Zagorice, vokalna skupina Gallina, oktet Suha, pevci in pevke iz Slivnice na Kozjanskem, Venčeseljske pevke in pevke ljudskih pesmi Cintare.
Spomin na nedavno umrlo Anico Lazar, Vintarjevo Ančko iz Zagorice pri Dobrepolju, ter zimska preja
Kakor kaplje smo na veji, veter pihne, pademo. Kratko naše je življenje, dnevi hitro minejo. (novoletna kolednica)
Spomini so pomembni. Zato tokrat misli begajo in plavajo k spominom na nedavno umrlo predano ljudsko pevko in pripovedovalko, gospo Ano Lazar, ki je s pesmijo in besedo ničkolikokrat krojila tudi naše torkove oddaje. Tudi arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU je poln njenih posnetkov pesmi in pripovedovanj.
Gospa Ana Lazar je bila rojena 28. septembra 1927 pri Vintarjevih v vasi Zagorica v občini Dobrepolje na Dolenjskem. Ana je bila šesti izmed osmih otrok, o njej pa pišejo, da je bila že kot otrok radovedne narave in je vsakokrat z veseljem poslušala nove pripovedi ob krušni peči. Od starejših je privzela občutek za živahno pripovedovanje in kot dvanajstletna deklica je zgodbe pripovedovala učitelju na Vidmu Tonetu Ljubiču. Ta je bil vnet zbiralec narodopisnega gradiva, zato je bil nad njo seveda navdušen. Leta 1939 jo je skupaj z več osnovnošolci odpeljal v Ljubljano in tako je Anica Lazar prvič prestopila prag tedanjega Radia Ljubljana. Leta 1963 je Ančka Lazar za Glasbenonarodopisni inštitut posnela 57 pesmi, naslednje leto pa še 52. Snemali sta tudi Ančkina mama in sestra, veliko večino teh pesmi pa so v svoj repertoar dodali Zagoriški fantje.
Nadalje nam zapoje oktet Suha, ki je v preteklem letu slavil svojo 40-letnico obstoja, nekaj besed in melodij pa bo steklo še na temo preje, pozabljenega običaja starih časov, ki je svoje mesto našel v zimskem času po novem letu.
Pojejo in pripovedujejo nam Anica Lazar, Ludvik Lazar, Marija Erčulj, Ivan Kralj, Zagoriški fantje, pevci in pevke iz Zagorice, vokalna skupina Gallina, oktet Suha, pevci in pevke iz Slivnice na Kozjanskem, Venčeseljske pevke in pevke ljudskih pesmi Cintare.
357 epizod
Radijska oddaja že več kot štiri desetletja predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki odražajo slovensko glasbeno narodopisno dediščino. Terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Za oddajo, terenska snemanja in arhiv skrbi urednica mag. Simona Moličnik.
Kakor kaplje smo na veji, veter pihne, pademo. Kratko naše je življenje, dnevi hitro minejo. (novoletna kolednica)
Spomini so pomembni. Zato tokrat misli begajo in plavajo k spominom na pred kratkim umrlo predano ljudsko pevko in pripovedovalko, gospo Ano Lazar, ki je s pesmijo in besedo ničkolikokrat krojila tudi naše torkove oddaje. Tudi arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU je poln njenih posnetkov pesmi in pripovedovanj.
Gospa Ana Lazar je bila rojena 28. septembra 1927 pri Vintarjevih v vasi Zagorica v občini Dobrepolje na Dolenjskem. Ana je bila šesti izmed osmih otrok, o njej pa pišejo, da je bila že kot otrok radovedne narave in je vsakokrat z veseljem poslušala nove pripovedi ob krušni peči. Od starejših je privzela občutek za živahno pripovedovanje in kot dvanajstletna deklica je zgodbe pripovedovala učitelju na Vidmu Tonetu Ljubiču. Ta je bil vnet zbiralec narodopisnega gradiva, zato je bil nad njo seveda navdušen. Leta 1939 jo je skupaj z več osnovnošolci odpeljal v Ljubljano in tako je Anica Lazar prvič prestopila prag tedanjega Radia Ljubljana. Leta 1963 je Ančka Lazar za Glasbenonarodopisni inštitut posnela 57 pesmi, naslednje leto pa še 52. Snemali sta tudi Ančkina mama in sestra, veliko večino teh pesmi pa so v svoj repertoar dodali Zagoriški fantje.
Nadalje nam zapoje oktet Suha, ki je v preteklem letu slavil svojo 40-letnico obstoja, nekaj besed in melodij pa bo steklo še na temo preje, pozabljenega običaja starih časov, ki je svoje mesto našel v zimskem času po novem letu.
Pojejo in pripovedujejo nam Anica Lazar, Ludvik Lazar, Marija Erčulj, Ivan Kralj, Zagoriški fantje, pevci in pevke iz Zagorice, vokalna skupina Gallina, oktet Suha, pevci in pevke iz Slivnice na Kozjanskem, Venčeseljske pevke in pevke ljudskih pesmi Cintare.
Spomin na nedavno umrlo Anico Lazar, Vintarjevo Ančko iz Zagorice pri Dobrepolju, ter zimska preja
Kakor kaplje smo na veji, veter pihne, pademo. Kratko naše je življenje, dnevi hitro minejo. (novoletna kolednica)
Spomini so pomembni. Zato tokrat misli begajo in plavajo k spominom na nedavno umrlo predano ljudsko pevko in pripovedovalko, gospo Ano Lazar, ki je s pesmijo in besedo ničkolikokrat krojila tudi naše torkove oddaje. Tudi arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU je poln njenih posnetkov pesmi in pripovedovanj.
Gospa Ana Lazar je bila rojena 28. septembra 1927 pri Vintarjevih v vasi Zagorica v občini Dobrepolje na Dolenjskem. Ana je bila šesti izmed osmih otrok, o njej pa pišejo, da je bila že kot otrok radovedne narave in je vsakokrat z veseljem poslušala nove pripovedi ob krušni peči. Od starejših je privzela občutek za živahno pripovedovanje in kot dvanajstletna deklica je zgodbe pripovedovala učitelju na Vidmu Tonetu Ljubiču. Ta je bil vnet zbiralec narodopisnega gradiva, zato je bil nad njo seveda navdušen. Leta 1939 jo je skupaj z več osnovnošolci odpeljal v Ljubljano in tako je Anica Lazar prvič prestopila prag tedanjega Radia Ljubljana. Leta 1963 je Ančka Lazar za Glasbenonarodopisni inštitut posnela 57 pesmi, naslednje leto pa še 52. Snemali sta tudi Ančkina mama in sestra, veliko večino teh pesmi pa so v svoj repertoar dodali Zagoriški fantje.
Nadalje nam zapoje oktet Suha, ki je v preteklem letu slavil svojo 40-letnico obstoja, nekaj besed in melodij pa bo steklo še na temo preje, pozabljenega običaja starih časov, ki je svoje mesto našel v zimskem času po novem letu.
Pojejo in pripovedujejo nam Anica Lazar, Ludvik Lazar, Marija Erčulj, Ivan Kralj, Zagoriški fantje, pevci in pevke iz Zagorice, vokalna skupina Gallina, oktet Suha, pevci in pevke iz Slivnice na Kozjanskem, Venčeseljske pevke in pevke ljudskih pesmi Cintare.
Neveljaven email naslov