V oddaji predstavljamo dr. Valensa Voduška (1912–1989), ki je bil po svoji osnovni izobrazbi pravnik, a ga je ljubezen do glasbe (in to vseh zvrsti) že zelo zgodaj zapeljala v raziskovanje slovenskega ljudskega glasbenega izročila, ki mu je ostal zvest vse do upokojitve. Kar 27 let je vodil Glasbenonarodopisni inštitut, ki se je v njegovih časih najprej imenoval Folklorni inštitut, nato pa Sekcija za glasbeno narodopisje ISN ZRC SAZU. V njegovem času je inštitut pridobil veljavo raziskovalne ustanove, tudi s tem, da je v delo uvedel terenska snemanja in priskrbel potrebno tehnično opremo. Pravniško natančen etnomuzikolog se je temeljito poglabljal v strukturo ljudske pesmi in glasbe, kar so občudovali in z zanimanjem poslušali številni znanstveniki v tujini. Imel je izjemen spomin, a svoje ideje je le redko spravil na papir, kar je za vse nas velika škoda. Vso njegovo zapuščino v pisni obliki sta v knjigi Etnomuzikološki članki in razprave združila dr. Marko Terseglav in mag. Robert Vrčon. V oddaji spoznamo njegovo delo in življenje ob pomoči dveh sogovornikov, njegovih nekdanjih sodelavcev: g. Mirka Ramovša in dr. Marka Terseglava.

Mineva 110 let od rojstva človeka širokega duha – etnomuzikolog, ki je 27 let vodil Glasbenonarodopisni inštitut

Stanje v naši etnomuzikologiji, predvsem zaradi Valensa Voduška, se je že v začetku petdesetih let 20. stoletja popolnoma spremenilo tako v tehničnem kot v metodičnem pogledu. Nove raziskovalne metode in tehnični pripomočki, magnetofon, so omogočili lažje terensko raziskovalno delo. Magnetofonski posnetki, ki so se začeli množiti v arhivu Glasbenonarodopisnega inštituta, so predstavljali trden temelj, na katerem je Vodušek gradil bistvena spoznanja o značilnostih slovenske ljudske glasbe. In ta so bila velikokrat v popolnem nasprotju s tistim, kar so o slovenskem ljudskem glasbenem izročilu pisali pred njim, in so hkrati trdna podlaga tudi za slovensko etnomuzikološko raziskovanje v prihodnosti.

mag. Robert Vrčon

V oddaji predstavljamo dr. Valensa Voduška (1912–1989), ki je bil po svoji osnovni izobrazbi pravnik, a ga je ljubezen do glasbe (in to vseh zvrsti) že zelo zgodaj zapeljala v raziskovanje slovenskega ljudskega glasbenega izročila, ki mu je ostal zvest vse do upokojitve. Kar 27 let je vodil Glasbenonarodopisni inštitut, ki se je v njegovih časih najprej imenoval Folklorni inštitut, nato pa Sekcija za glasbeno narodopisje ISN ZRC SAZU. V njegovem času je inštitut pridobil veljavo raziskovalne ustanove, tudi s tem, da je v delo uvedel terenska snemanja in priskrbel potrebno tehnično opremo. 

Pravniško natančen etnomuzikolog se je temeljito poglabljal v strukturo ljudske pesmi in glasbe, kar so občudovali in z zanimanjem poslušali številni znanstveniki v tujini. Imel je izjemen spomin, a svoje ideje je le redko spravil na papir, kar je za vse nas velika škoda. Vso njegovo zapuščino v pisni obliki sta v knjigi Etnomuzikološki članki in razprave združila dr. Marko Terseglav in mag. Robert Vrčon.

V oddaji spoznamo njegovo delo in življenje ob pomoči dveh sogovornikov, njegovih nekdanjih sodelavcev: g. Mirka Ramovša in dr. Marka Terseglava.