Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
351 epizod
351 epizod
Radijska oddaja že več kot štiri desetletja predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki odražajo slovensko glasbeno narodopisno dediščino. Terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Za oddajo, terenska snemanja in arhiv skrbi urednica mag. Simona Moličnik.
Na 37. prireditvi Družina poje, ki od 80. let prejšnjega stoletja poteka v kraju Andraž nad Polzelo, je letos skupaj nastopilo več kot 80 pevk in pevcev. Organizatorji se prireditve lotevajo spoštljivo, to se občuti v prijetnem vzdušju in bere na obrazih nastopajočih, ki se počutijo dobrodošle. Namen takega dogodka je vsekakor spodbujanje petja v družinah, ki pa predvsem pomeni prenašanje pevskega znanja na mlade in otroke. V oddaji nam zapojejo: družina Ožir, Kos, Kovačič, Ferme, Jakob in Repin, sestre Kopinske in Gajšek ter Zdovčeve dečve. Pred mikrofon smo povabili tudi predstavnika organizatorjev, Davida Zabukovnika iz Kulturnega društva Andraž.
''… več vasij ko postaja laških, bolj vpijejo Italijani z onkraj meje po naši zemlji in jo hočejo imeti kot svojo, ker se govori na nji laški jezik. Italijanske poželjivosti se Avstrija najlaže ubrani, ako ohrani na mejah zvesti narod slovenski, ki je živa priča, da tu so avstrijska, ne pa italijanska tla!'' (časnik Soča, 2. 3. 1883) Pozdravljeni v drugi polovici 19. stoletja, v letih, ko so aktualni narodni aktivisti, vprašanje in oblikovanje narodne zavesti in pripadnosti. Vrtincu, ki je v tistih letih močno prevetril evropsko celino, se tudi mi nismo izognili. Še posebej močno je zapihal v krajih, ki so držali ob državnih mejah tedanje habsburške monarhije. Vasi in mesta na naši zahodni meji so se prepletala z Italijani, Lahi; skupaj so živeli, peli, molili, delali. Vse to ni bil problem, dokler niso v zanosu vrtinca začeli poudarjati in zahtevati narodne identifikacije kmečkih prebivalcev, kar včasih ni bila ravno najbolj samoumevno dejanje. Vsaka stran – italijanska in slovenska – je seveda vlekla na svojo stran, ob tem pa uporabljala različna orodja. Tudi ljudsko pesem. Doktorica Marjeta Pisk, sodelavka Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, je v letu 2018 po desetletnem terenskem in raziskovalnem delu izdala knjigo Vi čuvarji ste obmejni – pesemska ustvarjalnost Goriških brd v procesih nacionalizacije kulture. Ob pogovoru z avtorico so se nam odstrle različne zanimive nianse življenja v tedanjih razmerah. Vse to smo povezali z glasbo Primorske, ki nam jo predajo: pevke slovenske tržaške folklorne skupine Stu ledi, pevci Chiabudini, Nadiški puobi iz Benečije, Mešani pevski zbor Mačkovlje, Briški vokalni oktet in istrska skupina iz 80. let Istranova.
Vse od korenin človeškega spomina je v našem svetu prisotna tista temna plat, ki prinaša žalost, tragedije, jok in smrt. Vojskovanje ni nekaj, kar bi si človeška vrsta lahko štela v čast, a vendar je tukaj. Prisotno v vsakdanu, ki je poln glasov o vojni, streljanju, napadih. V takih okoliščinah so nastajale tudi pesmi, ki so sčasoma postale naš kolektivni kulturni spomin in nas spominjajo na različne dogodke, ki smo jih kot družba doživeli. Če boste iskali gradivo o vojaških pesmih, boste zadovoljni ugotovili, da je bilo na to temo izdanih že kar nekaj publikacij. Posvetila se jim je Zmaga Kumer, dr. Marjetka Golež Kaučič, dr. Marija Klobčar in drugi. Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU je v letu 2007 izdal zvočni album Regiment po cesti gre, na katerem so zbrane slovenske ljudske vojaške pesmi iz arhiva inštituta. V tej oddaji se bomo sprehodili vse od viteških časov Pegama in Lambergarja do partizanskih pesmi. Pojejo nam: pevke Akademske folklorne skupine France Marolt, Bogdana Herman, družinski trio Volk Folk, skupina Petzapet, bratje Korpar iz Osluševcev, Kranjski furmani, Marija Jež, Frajhajmska godba, skupina pevcev in pevk iz Ostrožnega pri Celju, Rudolf Knez in skupina moških, Janez Dovč in Sounds of Slovenia, pevci in pevke s Kozjega Vrha pri Dravogradu, Hrušiški fanti in Podpeški oktet. Svoje misli in spomine bosta z nami delili tudi dr. Marjetka Golež Kaučič in Ančka Lazar ter Vintarjeva iz Zagorice pri Dobrepolju.
V petek, 28. maja, je 14. festival Godibodi, festival sodobne avtorske in etno glasbe, postregel z večerom ljudske glasbe. Z nami bo Marko banda – z Andijem, Boštjanom, Miho, Slavkom in Željkom se bomo družili. Cimbale, violina, klarineta in kontrabas – to je ''zmagovalna kombinacija'', ki je vzdržala tokove časa zadnjih 30 let. Njihov koncert smo posneli konec maja, ko so nastopili v Hribarjevi dvorani Ljubljanskega gradu. Predstavili so pesmi s tretjega zvočnega albuma, ki je sicer izšel ob lanski 30-letnici skupine in ki niza 12 različnih pesmi, in te poslušalca nikakor ne pustijo ravnodušnega. Ob snemanju sta se jim pridružila tudi nekdanja člana zasedbe, Samo Budna na violini in Tomaž Rauch na violi, zapela pa je Tjaša Šimonka Kavaš. Za posnetek koncerta sta poskrbela mojster zvoka Matjaž Mastnak in asistent Gašper Vodlan.
V Idriji najdemo najstarejšo pihalno godbo v Sloveniji. Letos bodo praznovali 356-letnico obstoja, to jo uvršča ne samo med najstarejše godbe v Sloveniji, temveč tudi v Evropi in svetu. Ja, ta slovenska zemlja ni kar tako! Prvič jih omenja poglavje v Slavi vojvodine Kranjske, kjer Valvazor opisuje slavje v Idriji ob počastitvi zmage habsburških čet nad Turki pri Budimu. Valvazor v odlomku kar trikrat omeni muzikante, ki so najprej sodelovali v procesiji in potem še igrali na zabavi na cesarskem travniku. Biti član idrijske godbe je v družbi vedno štelo kot posebna čast, vrednota. V zborniku ob 350-letnici beremo zapis nekdanjega člana, dr. Jožeta Felca, ki pravi tako: Moja mama, preprosta kmečka oziroma knapovska ženska, je bila mnogo bolj vesela in ponosna tisti dan, ko sem kot dijak odšel pomerit uniformo za idrijsko godbeniško uniformo, kot kakšnih deset let pozneje, ko sem prišel iz Ljubljane in prinesel diplomo Medicinske fakultete. Svoja doživetja in spomine iz življenja godbe so nam zaupali Marijan Kogej, Milanka Trušnovec, Andrej Lazar, Nace Kogej, Boris Peternelj, o bogati, zanimivi zgodovini, ki gre z roko v roki z idrijskim rudnikom živega srebra, pa nam je povedal umetniški vodja in muzikolog, Domen Prezelj.
V petek, 28. maja, je 14. festival Godibodi, festival sodobne avtorske in etno glasbe, postregel z večerom ljudske glasbe. Glasbena skupina Vruja je sinonim za istrsko ljudsko glasbo. In ko uporabimo pridevnik 'istrski', to seveda pomeni glasbo, narečja in občutenje, ki se razrašča prek treh dežel: Italije, Slovenije in Hrvaške. Zanimiv prostor, že od nekdaj prepreden s potmi in ljudmi, ki so praviloma odhajali v večje kraje. Spomnimo se samo Šavrink, ki jih v romanu opisuje tudi Marjan Tomšič - za preživetje sebe in družine so peš ali na oslu odhajale na pot od Gračišč do Buzeta, Motovuna in nazaj gor v Trst. Dandanes bi ob takem početju morale kar štirikrat pokazati svoje dokumente. Mešanje narečij, narodnosti in kultur je tukaj torej nekaj povsem običajnega. Vruja to različnost pooseblja in plemeniti – že 20 let. Letos slavi okroglo obletnico, ki jo zaznamuje tudi izid petega studijskega albuma. Spomnimo se prejšnjih: album z naslovom Vruja je izšel leta 2002, Od mladega vina, do pustne frtade 2006, tri leta zatem Ruj, čupinj, žaneštra, potem pa Bres pašaporta leta 2013. Letos je izšel novi z naslovom Ljubezen, vojna in ... življenje. Predvajamo posnetek koncerta z Ljubljanskega gradu. Vabljeni k poslušanju!
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Zvezdana Novaković je harfistka, skladateljica, performerka in pevka, ki svoj glasbeni navdih išče v prepletanju pesmi Balkana. Ptujčanka je študirala džez v Grazu, nadaljevala je študij ljudskega petja balkanskih in slovanskih kultur v Bolgariji ter pred dvema letoma končala še kompozicijo na Švedskem. Predstavili bomo njen prvenec Slovena voices, ki je nastal leta 2017 in je plod dolgoletnega raziskovanja, izobraževanja in ustvarjanja. Prinaša deset skladb, ki prodorno dosegajo globine slovanske bíti. Prisluhnite in se pustite zapeljati slovena glasovom.
"Slovenski človek si je nebesa potegnil na Zemljo in vse božansko počlovečil, napravil domače," je zapisala etnomuzikologinja dr. Zmaga Kumer. Ni majhna zapuščina ljudskih pripovednih pesmi, ki opevajo svetnike – tiste posameznike med nami, ki so se že za življenja dotaknili nebes in jih približali ljudem. Življenjepisi svetnikov so sčasoma postali legende, ki so tu in tam izgubile podatek ali dva, kar pa ni bila težava za ljudsko domiselnost. Tako pesmi, ki jih uvrščamo v kategorijo ljudskih legendnih pesmi, pripovedujejo o zemeljskem življenju svetnikov ali njihovi vrnitvi iz onostranstva in srečanjih z ljudmi. Svetnikom smo tudi tukaj nadeli povsem človeško podobo, velikokrat pa se zgodi, da je svetniško ime le pritaknjeno zgodbi, ki po osnovi ni legendna. Oddaja prinaša izbor zelo starih posnetkov iz arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta ter tudi novejše izvedbe pesmi o svetnikih: od svetega Bernarda in Izidorja, do svete Barbare in Kristine pa do kresnega večera na god sv. Janeza Krstnika.
V poletju se zdi, da je tako rekoč mogoče vse. Topli večeri nas odnašajo v sanjave misli in občutja, žalostne vrbe nam dajejo senco ob sotočjih, kjer poležavamo in se hladimo. Vonj po žetvi in senu se vrtični v zraku in ima nas, da bi kar sezuli čevlje in tekli bosi čez ravan. Temu občutenju primerno smo v venec poletnega glasbenega izbora vtkali raznovrstne pesmi različnih slogov, letnic in seveda glasbenih zasedb. V poletni večer nam bodo zapeli in zaigrali naslednji: pevka Brina Vogelnik in zasedba String.si, trio Lumi, skupina ljudskih pevk iz Trebnjega Ragle, vokalna skupina Jazzva, o svojih spominih nam bo ob spremljavi Akademske folklorne skupine France Marolt pripovedovala Marija Kamnik, po domače Šalékarjeva Micka, iz Gradič na Suhi. Za konec nam zapojejo še ljudski pevci iz Markovcev pri Ptuju. Prijetno poslušanje!
''Veste kaj ... Na terenu sem srečala med kmeti, starimi in mladimi, veliko bolj bistrih ljudi, kot sem jaz s svojim doktoratom. In večkrat sem se počutila, ko sem jih spraševala, pet centimetrov manjša pri takih ljudeh.'' Tokratno oddajo posvečamo doktorici Mariji Makarovič, ki je nedavno dopolnila 90 let. A ob pogledu nanjo bi marsikdo ob tej trditvi pomislil, da gre za laž – vitalna, čila, nasmejana, predvsem pa modrih misli, širokih obzorij in številnih načrtov. Z vso skrbnostjo, požrtvovalnostjo in veseljem je življenje posvetila raziskovanju slovenske oblačilne kulture, šeg in navad. Tekstilno zbirko Slovenskega etnografskega muzeja, kjer je delala kot kustosinja od leta 1953 do upokojitve, je obogatila z več tisoč predmeti in jo tudi popisala. Zbirko je smiselno uredila in dopolnjevala po krajevnih, časovnih, socialnih in funkcionalnih merilih. Poleg rednega muzejskega dela je raziskovala tudi številne druge slovenske narodopisne vidike: od ljudske medicine in medsebojne pomoči na vasi do socialnih mrež ter kmečkih poslov in virov preživljanja, pa pregovore, samomorilnost, alkoholizem. Terensko delo je nadaljevala tudi po upokojitvi. Naj omenimo še njen izjemen opus, ki obsega več kot 2000 bibliografskih enot, od tega pa več kot 50 monografij in 400 znanstvenih člankov. Med drugim je tudi prejemnica državnega priznanja, medalje za zasluge za ohranjanje nacionalnega spomina o načinih življenja Slovencev od konca 19. stoletja. V oddaji nam pojejo in igrajo: Vokalna skupina Breznik, Tomaž Plahutnik, glasbeniki Akademske folklorne skupine France Marolt, Šentanelski pavri, Godci iz Rudnega v Selški dolini in ljudski pevci iz Luč. Svoje spomine delita tudi dr. Tomaž Simetinger in Mirko Ramovš.
Če smo se v prvi oddaji poglobili v njegovo življenje pred vojno, pa se bomo tokrat vrnili v čas po prvi svetovni vojni, kjer se je kot mladenič v 28. letu znašel France. Bil je že prestar za študij, zato si je kruh služil predvsem z priložnostnimi deli, povezanimi z glasbo. Že od leta 1919 je vodil Primorski kvartet, pozneje imenovan Slovenski oktet, prevzel je pomožno zborovodstvo pri pevskem zboru Glasbene matice in pisal glasbene kritike za leposlovni mesečnik Ljubljanski zvon. Na novoustanovljenem ljubljanskem konservatoriju je poučeval petje in klavir ter za svoje gojence leta 1925 napisal celo učbenik "Pevska vadnica – osnovna načela in metodična navodila o tehniki petja''. France Marolt se je znašel ob pravem času na pravem mestu in začel ob sebi zbirati mlade pevce. Tako je 12. oktobra 1926 nastal pevski zbor univerze v Ljubljani, današnji Akademski pevski zbor Tone Tomšič. Kot zanimivost naj povemo, da je v prvih letih pod vodstvom Marolta v zboru pel tudi poznejši doktor etnologije Niko Kuret. Pri komaj 58 letih je Franceta Marolta zadela možganska kap. Bilo je to junija 1949, neposredno po enem od njegovih predavanj na akademiji. Pristal je v bolniški postelji, kjer je ostal vse do smrti, 7. aprila leta 1951. Sogovornikii v oddaji so Mirko Ramovš, etnokoreolog, nekdanji sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU in več kot 40 let umetniški vodja AFS Franceta Marolta, Mitja Gobec, sin skladatelja Radovana Gobca, zborovodja in zadnjih 43 let urednik različnih notnih izdaj ter eden redkih, ki se g. Marolta še osebno spominja, dr. Urša Šivic, etnomuzikologinja in raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, ter dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, dolgoletni član AFS Franceta Marolta in več let tudi njen umetniški vodja. Z nami so tudi Ivan Koruza in Tamara Klemenčič, pevec in pevka Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič Univerze v Ljubljani ter Mojca Kren, Tjaša Lahne in Tadeja Zadravec, plesalci Akademske folklorne skupine France Marolt.
''Če ga je kdo vprašal, zakaj to dela, je odgovoril: Zato, da ne boste pozabili, da ste Slovenci!'' (Mitja Gobec, spomini, 2021) Bilo je 21. junija 1891, Brdo pri Lukovici, Kamniško-Brdski sodni okraj: cerkvenemu organistu in učitelju glasbe ter nekdanji poštni upraviteljici se rodi prvi izmed šestih otrok. Ime so mu dali po očetu, čez štiri dni ga je h krstu nesel sam pisatelj Janko Kersnik. Nadarjen je bil za risanje, matematiko, šah in telovadbo, a najbolj ga je prevzela glasba. Nosil je ime očeta, botra in botre. To je bil Franc Janko Alojzij Marolt, ali kot ga bolje poznamo – France Marolt. V letošnjem jubilejnem leto posvečamo dve zaporedni dokumentarni oddaji glasbeniku, folkloristu, ustanovitelju Glasbenonarodopisnega inštituta, Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič in Akademske folklorne skupine France Marolt, Francetu Maroltu. V prvi oddaji ga bomo spoznali kot ustanovitelja takrat Folklornega inštituta pri Glasbeni matici (1934) ter spodbujevalca kulturnih dejavnosti; na njegovo pobudo je nastalo več pevskih zborov in folklornih skupin. V njem sta se venomer prepletali zborovska in folklorna dejavnost, glasba je bila njegova ljubezen. Sogovorci v oddaji so Mirko Ramovš, etnokoreolog, nekdanji sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU in več kot 40 let umetniški vodja AFS France Marolt, Mitja Gobec, sin skladatelja Radovana Gobca, zborovodja in zadnjih 43 let urednik različnih notnih izdaj ter eden redkih, ki se g. Marolta še osebno spominja, dr. Urša Šivic, etnomuzikologinja in raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, ter dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, dolgoletni član AFS France Marolt in več let tudi njen umetniški vodja. Drugi del oddaje bo na sporedu v torek, 22. junija.
Glasbena skupina Vruja je sinonim za istrsko ljudsko glasbo. In ko uporabimo pridevnik 'istrski', to seveda pomeni glasbo, narečja in občutenje, ki se razrašča prek treh dežel: Italije, Slovenije in Hrvaške. Zanimiv prostor, že od nekdaj prepreden s potmi in ljudmi, ki so praviloma odhajali v večje kraje. Spomnimo se samo Šavrink, ki jih v romanu opisuje tudi Marjan Tomšič – za preživetje sebe in družine so peš ali na oslu odhajale na pot od Gračišč do Buzeta, Motovuna in nazaj gor v Trst. Dandanes bi ob takem početju morale kar štirikrat kazati svoje dokumente. Mešanje narečij, narodnosti in kultur je tukaj torej nekaj povsem običajnega. Vruja to različnost pooseblja in plemeniti že 20 let. Letos slavi okroglo obletnico, ki jo zaznamuje tudi izid petega studijskega albuma. Še preden ga predstavimo, se spomnimo prejšnjih: album z naslovom Vruja je izšel leta 2002, Od mladega vina, do pustne frtade 2006, tri leta zatem Ruj, čupinj, žaneštra, nazadnje pa Bres pašaporta leta 2013. Nocoj bomo v zbirko premierno dodali še petega z naslovom Ljubezen, vojna in ... življenje, ki niza 12 skladb. Med seboj povezane s kratkimi dokumentarnimi posnetki, ki ustvarjajo zvočno kuliso in nas povedejo v prostor, čas, dogodek, ki ga opisuje pesem, ki sledi. Marino, ki je glavni avtor in producent albuma, si je namreč zamislil vse skupaj kot nek zvočni film. Album so soustvarili člani zasedbe Vruja: Peter Kaligarič – harmonika, Gabrijel Križman – vokal, kitara in mandola, Gorast Radojevič – istrski bajs in električna kitara, Niki Grmovšek – violina, Veronika Črešnik – vokal in zvočila ter Alenka in Marino Kranjac – vokal, mandolina, kitara, sopela in violina.
Tretji zvočni album Trésti, ki je izšel ob sicer lanski 30-letnici skupine Marko banda, niza 12 raznovrstnih pesmi, ki poslušalca nikakor ne bodo pustile ravnodušnega. Ob snemanju so se zasedbi pridružili tudi nekdanja člana Samo Budna na violini in Tomaž Rauch na violi ter Tjaša Šimonka Kavaš, vokal. Mag. Simona Moličnik, muzikologinja in urednica glasbenega uredništva na Prvem programu Radia Slovenija, je v spremni besedi zapisala: Tri desetletja vežejo člane te glasbene zasedbe, v kateri ni individuuma, je le skupni imperativ: ''Špilaj! Špilaj muziko!'' Marko banda ostaja zvesta dediščini svojega okolja in v vsem svojem glasbenem razponu igra z nabojem, ki pričara navidezno preprost, notranje pa tako zelo zapleten in bogat svet prekmurskega človeka. Glasba tega albuma kaže skupno rast skupine, ob vsebini, ki je članom zapisana v genskem kodu in za katero velja površno javno prepričanje, da je ni več mogoče nadgrajevati, na novo blestijo nekatere viže, ki so utonile v zgodovinskem spominu in so svoje mesto imele v arhivu Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU […]. Povezava do albuma: https://markobanda.ga/ Album lahko kupite tudi v spletni trgovini založbe Celinka.
Festival so prvič organizirali leta 2008. Od prvih korakov, odrov, idej, nastopajočih in do danes se bomo sprehodili skupaj s tistim, ki je, pod narekovaji, kriv za vse to. Janez Dovč, vsestranski glasbenik, je tudi umetniški vodja festivala, ki vsako leto poskuša odpreti vrata sveži, še ne uveljavljeni slovenski glasbi. Z njim smo se pogovarjali o prehojeni poti, občutkih ob pripravah in pogledu na razvoj ljudske glasbe v zadnjem desetletju. Poslušali bomo poustvarjalce, ki smo jih v zadnjih letih lahko srečali na festivalskih odrih: Edna, Zdovčeve dečve, Janez Dovč & Sounds of Slovenia, Ljoba Jenče in Nina Volk, Brina, Katice, Vruja, Ragbag Diatonic Strings Duo, Aleš Hadalin, Ethnotrip, Volk Folk.
Pred stoletjem, torej v dvajsetih letih 19. stoletja, se je začelo pomembno obdobje slovenske glasbene industrije, ki so jo zanetili Slovenci v Ameriki. Med najizrazitejšimi je bil gotovo nadarjeni godec iz Sodražice Matija Arko oziroma Matt Hoyer. Matt Hoyer je bilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja pomembno, slavno ime med Slovenci v Združenih državah, med izseljenci drugih narodnosti in med Američani. To je bil torej godec Matija Arko, po domače Hojerjev iz Sodražice. V mladosti se je izselil v Ameriko, s seboj pa odnesel izkustvo slovenskega godčevskega izročila, veder značaj, diatonično harmoniko ter izjemen glasbeni dar. Živel je z glasbo in glasba z njim. V Združenih državah je skupaj s polbratoma ustanovil skupino Hoyer trio, ki je z odprtostjo in žarom hitro navdušila občinstvo in postala splošno priljubljena. Glasba Hoyer tria je zanimiv križanec slovenskega oziroma alpskega izročila z mnogimi drugimi glasbenimi kulturami, to pa je plod začetka delovanja glasbene industrije. Matija Arko je bil namreč med prvimi Slovenci, ki so pomembno soustvarjali produkcijo zvočnih posnetkov. Ohranjene gramofonske plošče, ki jih je Matt Hoyer posnel v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, so danes pomembna ostalina, ki priča o moči slovenske glasbe zunaj etnične meje na eni strani in o začetkih glasbene industrije ter o priljubljenosti slovenskega godčevskega muziciranja na drugi. Pred petimi leti sta sodelavca Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU dr. Rebeka Kunej in dr. Drago Kunej temeljito raziskala in znanstveno opredelila osebnost Matta Hoyerja ter pomen njegove dediščine. Objavila sta monografijo z naslovom Glasba z obeh strani. Slovenskega glasbenika, ki je pomembno soustvarjal ameriško oziroma svetovno glasbeno zgodovino in čigar glasba je v Clevelandu še vedno živa, sta podrobneje predstavila tudi poslušalcem oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Ob prelomu desetletja naprej se bomo v oddaji zazrli stoletje nazaj, v čas, ko je živa glasba začela vstopati v prostor izdajanja gramofonskih plošč in komercializacije.
Nek podatek pravi, da med nekaj manj kot devet tisoč ljudskimi pesmimi, ki jih je zbral Karel Štrekelj, več kot tisoč pesmi omenja Marijo. Njej je posvečenih okrog 450 cerkva. Med njimi je tudi Ptujska Gora, ki se dviga nad Dravsko polje. O nastanku Marijinega svetišča na Ptujski Gori kroži vrsta legend, a njene začetke povezujejo z zaobljubo predstavnikov štajerskega plemstva. Z vrha tega gručastega naselja ob cesti Ptuj-Majšperk je imeniten razgled. Nas je pot vodila čez Goro v sosednje naselje Stogovci, kjer smo obiskali gospoda Vilibalda Čuka. Preprost človek, rojen leta 1945, je večino svojih delovnih let preživel v tujini. Zanimivo je, da je z domovino ostal povezan na prav zanimiv način – že pred časom se je odločil, da bo zapisal pravljice, ki so mu ostale v spominu. Ob pravljicah se bomo ustavili tudi pri ljudskih pesmi, ki opevajo Marijo, božjo mati. Pevke Akademske folklorne skupine France Marolt so leta 2015 izdale zvočni album z naslovom Lepa si, roža Marija, ki prinaša preko 20 ljudskih pesmi o Mariji. Mesec maj je zanimiv tudi zaradi Florjanovega koledovanja, ki ga poznajo le redki kraji. Ali veste, kaj dobijo florjanovski koledniki v dar? Če ne, poslušajte oddajo. Godejo in pojejo nam pevke AFS France Marolt, družinski trio Volk Folk, pevke in pevci z Ostrožnega pri Celju in Precetincev pri Mali nedelji, Marko banda, godci iz Nimnega na Kozjanskem in Rudnega, za konec pa še Maria Michelizza in Šavrinske pupe en ragaconi.
Vse od korenin človeškega spomina je v našem svetu prisotna tista temna stran, ki prinaša žalost, tragedije, jok in smrt. Vojskovanje ni nekaj, kar bi si človeška vrsta lahko štela v čast, a vendar je tukaj. Prisotno v vsakdanu, ki je poln glasov o vojni, streljanju, napadih. V takih okoliščinah so nastajale tudi pesmi, ki so sčasoma postale naš kolektivni kulturni spomin in nas spominjajo na različne dogodke, ki smo jih kot družba doživeli. Če boste iskali gradivo o vojaških pesmih, boste zadovoljni ugotovili, da je bilo o tej temi izdanih že kar nekaj publikacij. Posvetile so se jim Zmaga Kumer, dr. Marjetka Golež Kaučič, dr. Marija Klobčar in drugi. Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU je v letu 2007 izdal zvočni album Regiment po cesti gre, na katerem so zbrane slovenske ljudske vojaške pesmi iz arhiva inštituta. V tokratni oddaji se bomo sprehodili vse od viteških časov Pegama in Lambergarja do partizanskih pesmi. Pojejo nam: pevke Akademske folklorne skupine France Marolt, Bogdana Herman, družinski trio Volk Folk, skupina Petzapet, bratje Korpar iz Osluševcev, Kranjski furmani, Marija Jež, Frajhajmska godba, skupina pevcev in pevk iz Ostrožnega pri Celju, Rudolf Knez in skupina moških, Janez Dovč in Sounds of Slovenia, pevci in pevke s Kozjega Vrha pri Dravogradu, Hrušiški fanti in Podpeški oktet. Svoje misli in spomine bosta z nami delili tudi dr. Marjetka Golež Kaučič in Ančka Lazarjeva, Vintarjeva iz Zagorice pri Dobrepolju.
''So bila pa mesta določena, kjer smo se zvečer zbirali: Pod Selovo lipo, pred gasilskim domom in na Tišlerjevem ovinku, kjer se gre v Kozji rep. To so bili stalni placi. En dan smo se zbrali na tem, drugič na drugem placu.'' Tako se fantovskega petja na vasi spominja Ivan Kralj iz Zagorice pri Dobrepolju, duša Zagoriških fantov, ki so leta 2019 obeležili 70-letnico delovanja. Mogoče so toplejši meseci, cvetoča pomlad in duhteča narava iz hiš izvabili te fantovske glasove, ki jim namenjamo prostor v tej oddaji. Marko banda iz Prekmurja, ki je lani slavila svojo 30-letnico, izdaja nov album. Več o njem pove violinist Miha Kavaš. V šopek vigrednega glasbenega izbora bodo svoje pesmi stkali Vaberški fantje, Fantje s Preske, Zagoriški fantje, brat in sestra Ivan Kralj in Ančka Lazarjeva, o bližajočem se Jurjevem bodo peli skupina Tolovaj Mataj in Bogdana Herman, za konec pa še zvoki Prekmurja z Marko bando.
Neveljaven email naslov