Opera o mladi vestalki Juliji, ki se izneveri svojemu svečeniškemu poslanstvu – prvič na naših valovih.

Opera se dogaja v starem Rimu v tretjem stoletju pred našim štetjem. General Licínij (poje Michael Spyres) je premagal Galce in se je pravkar vrnil kot zmagovalni rimski general, zato bo okronan z "vencem nesmrtnosti". Toda kmalu bo zagrešil svetoskrunstvo: ljubi Julijo (Elza van der Heever), vestalsko devico, varuhinjo večnega ognja. Preden je odšel v vojno, jo je njen oče, ki ni odobraval njune ljubezni, prisilil, da je sprejela tančico. In zdaj bo Julija okronala generala ob njegovem zmagoslavju. Ali ju bo vodila strast ali dolžnost? In kako se lahko izogneta kazni za svojo ljubezen? Pojejo še: Eve-Maud Hubeaux (Velika vestalka), Julien Behr (Cína, poveljnik legije), Jean Teitgen (Veliki duhoven) in Florent Mbia (Konzul in vodja haruspikov). Zbor in orkester pariške opere vodi Bertrand de Billy.

Ta veličastna rimska drama je ponudila močan kontrast med strastno ljubeznijo in verskim fanatizmom. Kot pravijo, jo je skladatelj, napol lačen in obupan, napisal skoraj v besu, ko je dolge noči delal ob svečah. Izredno zgoščeno lirično tragedijo, ki sploh nima podzgodb in se v številnih zunanjih podrobnostih vrača v Gluckovo obdobje, zaznamujejo povsem nova dramska načela. Vestalka Gaspareja Spontinija je predhodnica francoske vélike opere: je scenska in glasbena predstava, polna procesij, baletov, himničnih zborov in koračnic. Gre za obsežno delo, večje od skoraj vsega, kar se je pojavilo do takrat. Združuje francosko tragédie lyrique z italijanskim belcantom ter drznimi orkestralnimi in harmonskimi inovacijami. Opero je dokončal leta 1805, a krstna uprizoritev je bila šele dve leti pozneje, ker se je glasbenikom zdele neizvedljiva. Toda Spontini je imel močnega zaveznika: cesarico Joséphine. Ta je ukazala, naj se vaje začnejo, a so se glasbeniki uprli. Tokrat je Spontini šel naravnost na vrh; obrnil se je na samega Napoleona, ki je bil navdušen nad slišano glasbo.

Krstna uprizoritev je bila leta 1807 v Académie Royal de musique, kot so takrat imenovali pariško opero, in je bila, kot je Napoleon napovedal, nadvse uspešna. Vestalka je z odra pariške opere izginila v osemdesetih letih 19. stoletja, zato so jo junija 2024 po skoraj 150 letih odsotnosti ponosno predstavili na svojem odru. Režiserka Lydia Steier je raziskala temi verskega ekstremizma in militarizma ter se spraševala, ali lahko ljubezen sploh upa na preživetje med dvema tako krutima skrajnostma.