Osnova za libreto je izmišljeno besedilo, ki se nanaša na zgodovinski osebi Hosróesa in Hadrijána – prvič na naših valovih.

Napisal ga je Pietro Metastasio – prvi ga je uglasbil Antonio Caldara leta 1732 za cesarsko gledališče v palači Hofburg na Dunaju, zadnji Saverio Mercadante leta 1828 za Teatro Nacional de São Carlos v Lizboni, vmes tudi Carl Heinrich Graun za Kraljevo opero v Berlinu leta 1746. Besedilo Adriano in Siria oziroma Hadrijan v Siriji je bilo izjemno priljubljeno, zato ne preseneča podatek, da se je kar 63 skladateljev lotilo tega besedila. O čem pa pripoveduje? V Antiohíji je cesar Hadrijan (poje Valer Sabadus) premagal partskega kralja Hosroesa (David Tricou) in se, čeprav je bil zaročen z rimsko plemkinjo Sabino (Keri Fuge), zaljubil v Emireno (Roberta Mameli), Hosroesovo hčerko, ter jo vzel za talko. Osvajalec je po zmagi v Antiohijo povabil na slavje več azijskih princev, Hosroesa pa ne, ki se je pod krinko vendarle pretihotapil na zabavo v spremstvu partskega princa Farnáspa (Bruno da Sé), Emireninega zaročenca. Mladi par se je obupno boril za svojo ljubezen – nadlegovala sta ju tako Hadrijan, novi vladar, ki ju je želel ločiti, kot stari kralj, ki je imel maščevalne načrte. Tukaj je še Akvílij (Federico Fiorio), Hadrijanov zaupnik, ki je "glavni" krivec za vse spletke.

Posnetek je s festivala Sanssouci v Potsdamu, kjer so junija letos, prvič 278 let po krstni izvedbi v Berlinu, uprizorili razkošno operno produkcijo te Graunove opere, pri kateri sta sodelovala zbor Schola Cantorum Basiliensis in Ansambel 1700 pod vodstvom Dorothee Oberlinger.