Gluckov uspeh je bil, z obema operama, izjemen in čez noč je postal prva operna zvezda.

Za Gluckovo reformatorsko delo je bilo izredno pomembno srečanje z italijanskim književnikom Ranierijem de Calzabigijem, ki se je zavzemal za preoblikovanje opere v duhu idej francoskih enciklopedistov in Rousseauja ter njihovih prizadevanj za preprostost in naravnost. Na njegovo operno ustvarjanje je pozneje vplival nov človek, markiz Le Blanc du Roullet, namestnik francoskega poslaništva na Dunaju. Glucku je predlagal libreto za Ifigenijo v Ávlidi iz svoje knjižne zbirke. Napisan je bil v francoščini po istoimenski Racinovi tragediji. Obljubil je Glucku, da bo s tem delom osvojil gledališki prostor v Parizu – to je bila namreč njegova goreča želja.

Ifigenija na Távridi velja za vrh Gluckove operne ustvarjalnosti. Je plod njegovih dolgoletnih opernih izkušenj in libreto je brez dvoma najboljši izmed vseh, kar jih je kdaj uglasbil. Prav v tej operi se je najbolj približal uresničitvi svoje teorije o operni reformi. Ustvaril je zgodovinsko združitev glasbe in drame, v kateri je vsaka podrobnost podrejena celoti.

V Ifigeniji v Avlidi nastopajo: Corinne Winters (Ifigenija), Alasdair Kent (Ahil), Russell Braun (Agamemnon), Véronique Gens (Klitajmestra), Nicolas Cavallier (Kalhant), Tomasz Kumięga (Arkad) in Soula Parassidis (Artemida), v Ifigeniji na Tavridi pa: Corinne Winters (Ifigenija), Florian Sempey (Orest), Stanislas de Barbeyrac (Pilad), Alexandre Duhamel (Toant) in Soula Parassidis (Diana). Zbor in ansambel Le Concert d’Astrée vodi Emmanuelle Haïm.