Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
829 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Roman Rodbina Miljenka Jergovića je pravzaprav družinska saga. A povedana na sodoben in slogovno zelo raznolik način. Deloma je zvesta družinska biografija, trdno usidrana v izpričane in z dokazi podkrepljene dogodke, drugje nekaj izhodiščnih drobcev, ki so se ohranili v družinskem spominu, bogato nadgradi pisateljeva domišljija. Skozi zgodbe potomcev banatskega Nemca Karla Stublerja, pisateljevega pradeda, visokega uradnika na železnici, ki ga je služba prek Dubrovnika pripeljala v Bosno, se tako zelo živo izrišejo portreti preštevilnih ljudi, njihovih pričakovanj in strahov ter vsa teža odločitev, večjih in manjših, ki se po spletu zgodovinskih okoliščin lahko izkažejo za usodne. Predvsem pa v Rodbini nazorno zaživijo tudi prostori in časi, tako rekoč celotno 20. stoletje (in nekaj enaindvajsetega) in njihove neprestane premene. Roman tako nadvse uspešno udejanji misel, ki je najdemo na številnih mestih v romanu, da namreč lahko edino literatura na adekvaten način ponudi določeno obrambo pred nenehnim izginjanjem in pozabo. Vse to v odličnem prevodu Aleksandre Rekar, ki je zanj prejela Sovretovo nagrado za najboljši prevod leta.
Nemškega nobelovca Thomasa Manna pri nas kar dobro poznamo. Ker je namreč mož že zaživa veljal za nespornega klasika zahodne književnosti, smo prevode njegovih del dobivali bolj ali manj sproti, brez pregovornega slovenskega večdesetletnega zamudništva. In vendar je očitno, da ni vse Mannovo pisanje na Slovenskem padlo na enako plodna tla; še zlasti njegov zadnji roman, Izpovedi bleferja Felixa Krulla, je dolgo ostajal v senci Buddenbrookovih, Čarobne gore, Smrti v Benetkah in pisateljevih drugih del. A ta relativna brezbrižnost naše bralske javnosti do bržčas najbolj komične stvaritve v Mannovem opusu morda ni bila povsem upravičena in zdaj imamo priložnost za nekakšen popravni izpit; v kontekstu Klasične Beletrine, ambicioznega založniškega projekta, ki naj bi nas v naslednjih letih oskrbel z nizom bodisi povsem novih bodisi osveženih prevodov nekaterih ključnih del iz zakladnice svetovnega kanona, je namreč pred nedavnim izšel prav nov prevod »Felixa Krulla«, za katerega je poskrbela Mojca Kranjc. Zakaj si torej Mannov v splošnem le malo znani, pikareskni roman o prenarejevalcu, prevarantu in bleferju zasluži, da ga naposled prištejemo med polnokrvne klasike, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Mojco Kranjc. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V tokratni oddaji Sobotno branje bomo predstavili knjigo z naslovom Ogledala, avtorice Vesne Milek. Zbirka kolumen, ki so nastajale za časopis Delo, prinaša presek prostora in časa preteklega desetletja. Pred mikrofon smo povabili avtorico, novinarko Vesno Milek.
Knjiga z naslovom Varna razdalja je krajša proza, romaneskni prvenec argentinske pisateljice Samante Schweblin, ki ga preveva zagonetno vzdušje nenavadne pripovedi o tradicionalnem in modernem podeželskem načinu življenja. Zaznamuje ga ozračje zastrupljenega okolja, v katerem se ljudje spoznavajo, zbolevajo in umirajo. Vse pa spremlja idejno sanjska magija in družbena kritika…
Beg pred svobodo, ki je prvič izšel leta 1941, je eno najvplivnejših del družbenega psihoanalitika Ericha Fromma, v katerem avtor skozi raziskovanje vzrokov za totalitarizme tistega časa pred nami zariše obširno analizo človekovega dvoumnega položaja v svetu vedno večje svobode in individualizma, ki se je začel oblikovati po razpadu srednjeveškega reda sveta in močno zaznamoval začetek 20-ega stoletja, v marsičem pa tudi današnji čas. Pri predstavitvi Frommovega dela, ki je nedavno izšlo pri založbi UMco, nam bo pomagal psihoterapevt, raziskovalec in predavatelj Dražen Šumiga. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Klasikinja škotske književnosti, Muriel Spark, je dogajanje Zlatih let gospodične Jean Brodie, svojega osrednjega romana, umestila v trideseta leta 20. stoletja na prestižno dekliško šolo v Edinburgu. V središču zgodbe je, kakor pove že naslov, Jean Brodie, nevsakdanja, svojeglava, karizmatična učiteljica, ki pri svojem delu uporablja precej nenavadne pedagoške metode. To je še zlasti očitno v primeru šestih mladenk iz razreda, v katerih gospodična Brodie prepozna prav poseben potencial in jih v upanju, da bo mogla odločilno pripomoči k oblikovanju njihovih osebnosti, vzame pod svoje okrilje. Zdi se, da ji to navsezadnje tudi res uspe, da torej svoje izbranke trajno in daljnosežno zaznamuje, a njene metode in stališča, ki segajo od povzdigavanja lepote italijanskega renesančnega slikarstva do zagovora genialnosti italijanskega voditelja Benita Mussolinija, zbujajo odpor in nasprotovanje – ne le pri ravnateljici in drugih članicah učiteljskega zbora, ampak nemara tudi pri samih učenkah. Pa ga zbujajo tudi pri bralkah in bralcih? Kaj si pravzaprav misliti o učiteljici, ki po eni strani na nenavadno vznesen način poveličuje lepoto, a obenem pridiga o domnevnih vrlinah fašizma? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Tadejo Spruk, ki je Zlata leta gospodične Jean Brodie za Cankarjevo založbo, za knjižno edicijo Moderni klasiki prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Zbirka kratkih zgodb Bizarne zgodbe je v originalu izšla leta 2018, v letu torej, za katerega je poljska pisateljica Olga Tokarczuk prejela Nobelovo nagrado. V avtoričinem opusu kratke zgodbe sicer niso tako v ospredju kot romani. A Bizarne zgodbe enako prepričljivo raziskujejo tisti pogled, ki Olgo Tokarczuk vselej najbolj zanima, pogled, ki svet motri iz nenavadne, bizarne, eks-centrične perspektive. Svetovi, ki se odpirajo v deseterici Bizarnih zgodb, so tako najrazličnejši. Segajo od skorajda običajnih do povsem futurstičnih, vse pa, naslovu primerno, odlikuje močan element bizarnosti. "Bizarnost in čudaškost teh zgodb je ravno v pogledu nanje in ne v upovedani resničnosti,« pravi prevajalka Jana Unuk. Prav skozi eks-centrični pogled se namreč po mnenju Olge Tokarczuk šele lahko človeški psihološki vzgibi in eksistencialne dileme odprejo na način, ki omogoča dejansko osmišljanje sodobnega sveta in človekovega mesta v njem.
Roman se začne šokantno in s koncem - prostitutka Leila umira na smetišču na obrobju Istanbula. Kompleksna zgodba nas potem skozi potapljanje v um glavne protagonistke, popelje v biografski, čutni in čustveni popis njene usode. In hkrati zelo neprizanesljivo, z resničnostno ekzaktnostjo tudi v duha časa ter zgodovino posledic krutosti in neenakopravnosti patriarhalnega sistema. Avtorica romana Elif Shafak je doktorica družbenih ved, angažirana intelektualka, feministka in aktivistka, ki redno piše za vrsto uglednih medijev, med drugim tudi za The Guardian. O avtorici in njenem najnovejšem romanu, že sedmem po vrsti, ki je bil nominiran tudi za ugledno Bookerjevo nagrado, smo se pogovarjali s prevajalko Majo Ropret. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Plan B je knjiga o podnebnih spremembah, ki pa – kot pravi avtor – ne želi naštevati številk in dejstev ter nizati apokaliptičnih podob, ampak predvsem predstaviti že delujoče načine spopadanja s podnebno krizo po vsem svetu, pa naj gre za majhne zgodbe zelene transformacije, kakršna poteka na samooskrbnem grškem otoku Tilos, za vsedržavne politične odločitve za spremembo, kot so jih sprejeli na Islandiji ali Norveškem, ali pa za globalno povezano zgodbo električne mobilnosti, ki teče vse od bolivijskih rudnikov litija do proizvodnje električnih baterij na Kitajskem. O priložnostih in pasteh, ki jih ponuja zelena transformacija, v tokratnem Sobotnem branju govorimo z avtorjem knjige, dolgoletnim poročevalcem iz vojn in kriznih žarišč Boštjanom Videmškom.
Sredi oktobra je iz Stockholma prišla novica, da letošnjo Nobelovo nagrado za književnost prejme 77-letna ameriška pesnica Louise Glück. Novica je bila presenetljiva toliko, kolikor se švedski akademiki zadnja desetletja najprestižnejše literarno priznanje na svetu v splošnem obotavljajo podeliti pesnikom in pesnicam in raje nagrajujejo prozaiste – kar slej ko prej veseli tudi svetovno založniško industrijo, ki precej lažje kakor pesniške zbirke prodaja romane in kratko prozo. A natanko v dejstvu, da so se Švedi po dolgih devetih letih in Tomasu Tranströmerju odločili razočarati vse tiste, ki hočejo s knjigami predvsem kovati dobičke, ter ponovno počastiti poezijo, smemo videti posreden dokaz, da je pesništvo Louise Glück resnično izjemno. S čim je torej ameriška pesnica prepričala zahtevne akademike? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili pesnico Veroniko Dintinjana, ki je pred devetimi leti za Mladinsko knjigo pripravila Onkraj noči, razmeroma obsežen izbor iz poezije novopečene ameriške nobelovke. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Na prvi pogled se zdi, da med tistim, kar štejemo za sveto, in onim, čemur se smejemo, ni prav nobenih stičnih točk. Toda filozof in stripar dr. Izar Lunaček pravi, da le ni čisto tako. Kakor namreč poglobljeno piše in duhovito riše (ali je pač ravno obratno?) v stripovskem eseju Sveto & smešno, ki je pred nedavnim izšel v sodelovanju med Zavodom Stripolis in Založbo ZRC, so nepremostljiv prepad med enim in drugim vzpostavili šele abrahamski monoteizmi, medtem ko so starejše poganske družbe zelo dobro razumele, da so pojmi, kot so vzvišeno in pritlehno, tragično in komično, sveto in smešno, pravzaprav bistveno zvezani. In da se je torej družba, ki pritrjuje samo svetemu, medtem ko skuša eksistencialni pomen smešnega na vsak način devalvirati, prikrajšala za nekaj bistvenega. Prikrajšala – za kaj natanko? Kakšen bi utegnil biti globlji pomen smešnega? Zakaj smeh ni samo nekaj obrobnega in postranskega, temveč meri v eno ključnih razsežnosti naše bivanjske izkušnje? In kako sta polji svetega in smešnega navsezadnje zvezani? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Izarja Lunačka. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Ciril Kosmač, od čigar rojstva je konec septembra minilo 110 let, je v svojem pisanju postavil trajen spomenik ljudem zgornjega Posočja, njihovim ljubeznim, izgubam in hrepenenjem, njihovi trdi zgodovinski preizkušnji pod zlom italijanskega fašizma. In kakor dokazuje Lovim pomladni veter, precej obsežen izbor iz njegove kratke proze, ki je pred nedavnim izšel pri založbi Beletrina, minevanje časa Kosmačevim zgodbam ni vzelo ne njihove živosti ne lepote ne globine. Kako nas torej Kosmačevo pisanje nagovarja danes, kaj nam sporoča? - Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili urednika kulturne redakcije pri Primorskih novicah, Andraža Gombača, ki je Lovim pomladni veter pripravil v sodelovanju s pisateljevo hčerko, Nančo Kosmač Kogej. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Pri založbi Mladinska knjiga je v preteklem tednu izšla knjiga z naslovom Nepozabne, ki jo je zadnji dve leti in pol ustvarjalo kar 20 avtoric besedil. Prinaša portrete slovenk, ki so korenito spreminjale družbo svojega časa, vendar v zgodovino kot toliko drugih pomembnih žensk, niso bile vpisane. Knjiga, pri kateri so sodelovale tudi izjemne slovenske slikarke in likovne ustvarjalke, je izšla pod strokovnim vodstvom dr. Veronike Tašner.
Romaneskni prvenec Resnično življenje je napisala belgijska pisateljica Adeline Dieudonné. To je pripoved o osmih letih travmatičnega odraščanja v disfunkcionalni družini. V romanu gre za spopad s travmatičnimi okoliščinami, z nasilnim, tiranskim očetom in z demoni, ki se naselijo v otroške možgane in dušo, za stopanje nad svet realnega, da bi zanj iz domišljije in iz znanstvenih formul pričarali možnosti odrešitve. Usodno zaznamovan, nežen in topel sestrsko bratski odnos se namreč nenadoma skrha, vendar težko predstavljiva tragedija v deklici sproži moč, da se odloči za pletenje socialne mreže in za iskanje prave, dokončne rešitve iz ujetosti v travmo.
Ana Roš, prva dama slovenske gastronomije, vzbudi pozornost s svojo pojavo, samozavestjo in prepričanjem, kaj hoče. Da je filozofija kuharskega mojstra tista, ki lahko ponese restavracijo na gastronomski zemljevid, in ne sestavine, je dokazala s svojim delom v Hiši Franko, ki je letos kot edina slovenska restavracija dobila dve Michelinovi zvezdici. Zadala si je tudi izziv napisati knjigo: najprej v angleščini pri založbi Phaidon z naslovom Sun and rain, pred kratkim pa je pri Beletrini izšel tudi slovenski prevod Sonce in dež. Pri obeh je pri pisanju sodelovala tudi novinarka našega multimedijskega centra Kaja Sajovic. Oddajo Sobotno branje je pripravila Tina Lamovšek.
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Če je bila na prelomu tisočletja Huxlyjev hipnotično hedonističen Krasni novi svet prepričljivejša distopija prihodnosti, je v minulih letih, tudi z razvojem tehnologije, Orwellov Veliki brat in totalitarno leto 1984 kar naenkrat verjetnejše. Zakaj je tako? Se nam zdi, da temelje demokratične ureditve ogroža totalitarizem? Odgovor na to vprašanje najdemo v esejih, ki jih je Geoge Orwell napisal tik pred in v prvih letlih druge svetovne vojne in so po osemdesetih letih še kako aktualni. Eseje so pri založbi ZRC natisnili v pamfletu z naslovom Fašizem in demokracija. V branje jih priporoča Urška Henigman.
Danes 64-letni Michel Houellebecq velja za enega najbolj provokativnih in razvpitih pa tudi pronicljivih in intelektualno stimulativnih pisateljev – ne le v rodni Franciji temveč kar na svetu. Zdi se, da mu tako rekoč z vsako knjigo uspe razgibati javno mnenje – pa naj piše o zablodah hipijevske generacije, o izpraznjenih odnosih med moškimi in ženskami ali o islamu na Zahodu. Nič drugače ni bilo niti s Serotoninom, Houellebecqovim najnovejšim romanom, ki je luč sveta ugledal januarja lani, zdaj pa je pri Cankarjevi založbi izšel še v slovenskem prevodu. Številnim bralkam in bralcem se je namreč zdelo, da Serotonin, kolikor Houellebecq tu piše tudi o zablodah evropske agrikulturne politike, ki sprožijo množične demonstracije kmetov, pravzaprav pronicljivo napoveduje protestniško gibanje francoskih rumenih jopičev, ki je izbruhnilo, ravno ko je bil roman v tisku. Toda romana, kot je poudaril njegov prevajalec, Iztok Ilc, vendarle ne gre brati kot vaje iz dnevno-političnega prognosticiranja. Serotonin, je še povedal Ilc, javno prepleta z zasebnim in zareže precej globlje v izpraznjenost, protislovnost in nesmiselnost sodobnega življenja. Kakšna je torej slika sveta, ki jo Houellbecq navsezadnje izriše v Serotoninu, smo v pogovoru z Ilcem preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Tišina ni zgolj odsotnost hrupa. Nanjo smo že skoraj pozabili. V času informacijske nsičenosti je postala redka dobrina. In težko jo je najti, kar nas ovira pri tem, da bi slišali notranji govor, ki nas pomirja. Kot, da nam družba prav zapoveduje, naj se uklonimo hrupu, da bi postali del vsega, namesto da bi prisluhnili sebi. Zgodovina tišine, od renesanse do danes, ki jo je napisal Alain Corbin - ugledni francoski zgodovinar, specializiran za mikrozgodovino, ki je tudi zaslužni profesor na pariški univerzi Pantheon-Sorbonne pa tudi eden najbolj prevajanih francoskih zgodovinarjev (ta knjiga je njegova prva prevedena v slovenski jezik) - je tako knjiga, ki nam poskuša bolj kot razložiti- dati možnost občutiti in doživeti tišino s pomočjo citatov mnogih piscev (Rilke, Thoreau, Maeterlinck, Hugo, Lorca, Claudel, de Foucauld, etc.), da si jo prikliočemo nazaj v svoje življenje in da lahko s silovitostjo svojega govora spet smo lahko, kar smo. Še bolj resnično. Knjiga je izšla pri založbi V.B.Z. Ljubljana, uredil Robert Bobnič, iz francoščine pa jo je prevedla Jedrt Lapuh Maležič, ki bo tokratna gostja Sobotnega branja. Odlomke iz knjige bo interpretiral napovedovalec Matej Rus. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Knjiga Karantena. Rim. zajema dobre tri mesece življenja v Italiji v obdobju epidemije koronavirusne bolezni 19 in karantene, kot ga je doživljal dopisnik RTV-ja Janko Petrovec. A hkrati podrobneje spoznamo tudi naravo dela novinarja dopisnika. Kako se znajti, ko ni interneta? Ko mednarodna ekipa snemalcev ne prispe pravočasno za vklop v program? Ko se preprosto počutiš kot ujeda, ki kljuva po drobovju, ko s telefonom posnameš kraj tragedije? Oddajo Sobotno branje je pripravila Tina Lamovšek.
Neveljaven email naslov