Da je Bob Dylan ena največjih ikon popularne glasbe dvajsetega stoletja, menda čivkajo že vrabci. Ob tem pa skorajda vsi glasbeni kritiki poudarjajo, da je nepogrešljiva sestavina Dylanovega glasbenega uspeha pravzaprav literarne narave. Dylan namreč velja za največjega mojstra besed, kar jih je dal rock. Njegova besedila tako skrajno resno preučujejo literarni znanstveniki z vsega sveta, Dylanovo ime pa se v zadnjem času omenja celo v kontekstu nabora kandidatov za Nobelovo nagrado za književnost. Pa je Dylanova poezija resnično vredna tovrstne hvale? So njegove pesmi, kadar jih ne spremlja melodija, kadar jih torej samo beremo na papirju, dejansko na ravni, ki jo pričakujemo od največjih pesnikov? – To vprašanje nas bo zaposlovalo v tokratnem Sobotnem branju, v katerem bomo govorili o knjigi Ni še mrak, v kateri je Matej Krajnc zbral obsežen izbor svojih prevodov Dylanovih besedil.