Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novice, ki prihajajo iz Izraela, kaj lahko ustvarijo vtis, da se življenja tamkajšnjih ljudi v celoti odvijajo v senci travmatičnega spomina na holokavst ter začaranega kroga nasilja, ki ga poraja dolgoletni Bližnjevzhodni konflikt. No, kratka proza Etgarja Kereta, zvezdnika sodobne izraelske književnosti, odpira čisto drugačen pogled na stvarnost dežele med Sredozemljem in dolino reke Jordan. Junaki njegovih pripovedih se namreč zdaj predajajo užitkom sladostrastne spolnosti, zdaj igrajo nogomet, spet tretjič ne najdejo poti iz nezadovoljivih partnerskih odnosov. Poleg tega Keret v svoje pripovedi vedno znova vpleta tudi nadrealistične elemente, ki znajo dejanski, izkustveni svet spretno premakniti iz običajnih tirnic, pri čemer pa – in v tem najbrž smemo videti pisateljevo resnično mojstrstvo – vsa ta fantastika pravzaprav služi temu, da se bralke in bralci navsezadnje le še jasneje zavemo protislovij in dilem, s katerimi se sicer soočamo v svojih vsakdanjih življenjih. Vse te odlike Keretove literature lahko najdemo tudi v knjigi Še zadnja zgodba in konec, izboru iz pisateljevega kratkoproznega opusa, ki sta ga za založbo LUD Literatura pripravila Andrej Blatnik in Julija Potrč. Slednja bo tudi gostja tokratnega Sobotnega branja.
819 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Novice, ki prihajajo iz Izraela, kaj lahko ustvarijo vtis, da se življenja tamkajšnjih ljudi v celoti odvijajo v senci travmatičnega spomina na holokavst ter začaranega kroga nasilja, ki ga poraja dolgoletni Bližnjevzhodni konflikt. No, kratka proza Etgarja Kereta, zvezdnika sodobne izraelske književnosti, odpira čisto drugačen pogled na stvarnost dežele med Sredozemljem in dolino reke Jordan. Junaki njegovih pripovedih se namreč zdaj predajajo užitkom sladostrastne spolnosti, zdaj igrajo nogomet, spet tretjič ne najdejo poti iz nezadovoljivih partnerskih odnosov. Poleg tega Keret v svoje pripovedi vedno znova vpleta tudi nadrealistične elemente, ki znajo dejanski, izkustveni svet spretno premakniti iz običajnih tirnic, pri čemer pa – in v tem najbrž smemo videti pisateljevo resnično mojstrstvo – vsa ta fantastika pravzaprav služi temu, da se bralke in bralci navsezadnje le še jasneje zavemo protislovij in dilem, s katerimi se sicer soočamo v svojih vsakdanjih življenjih. Vse te odlike Keretove literature lahko najdemo tudi v knjigi Še zadnja zgodba in konec, izboru iz pisateljevega kratkoproznega opusa, ki sta ga za založbo LUD Literatura pripravila Andrej Blatnik in Julija Potrč. Slednja bo tudi gostja tokratnega Sobotnega branja.
»Neko sobotno popoldne meseca marca je Devi Aju vstala iz groba, potem ko je bila enaindvajset let mrtva.« Takole, z bržčas enim najbolj udarnih, presenetljivih in markantnih prvih stavkov vsega svetovnega romanopisja se začenja Lepota je pogubna, romaneskni prvenec sodobnega indonezijskega pisatelja, prvega zvezdnika tamkajšnje literature, Eke Kurniawana. In v kakšen svet nas ta nenavadno učinkoviti stavek navsezadnje spusti? O čem, drugače rečeno, govori Lepota je pogubna, ki je pred nedavnim izšla pri Cankarjevi založbi? – Preverjali smo v tokratnem Sobotnem branju. Gost pred mikrofonom je bil urednik Aljoša Harlamov. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V času, ko se usodno poglablja polarizacija na svetovni ravni in je razumeti, da jo nevidna taktirka vodi v smer spopada za interes globalnega imperija kapitala, se zdi najprimernejši čas za osvetlitev javnosti preveč prikritih interesnih ozadij. To ponuja knjiga Vstanimo, v suženjstvo zakleti! – Izstop iz smrtonosne igre polov in tudi nakazuje smeri možnih izstopov iz manipulacij, v katere smo vpeti. Pri tem stavi na vlogo ozaveščenih/prebujenih posameznikov in ljudskih gibanj/iniciative na raznolikih področjih človekovega bivanja. Knjiga svari pred pastmi vojne/revolucije, ki se slej ko prej izkaže za ponovitev predhodnega stanja, in vabi v evolucijski napredek sobivanja tako na svetovni kot slovenski ravni. Osnovni knjigi (Vstanimo, v suženjstvo zakleti! – Stop smrtonosni igri polov!) je priloženo poglavje o slovenski spravi z analizo, zakaj je, kljub formalni spravi, na dejanski ravni še nismo dosegli. Ta nakazuje korake do spravljive pomiritve, v kateri postane edinost v raznolikosti vir nenehnega preraščanja (družbenega napredka), in ne razlog zavračanja ali nekonstruktivnega dvobojevanja. Nakazane smeri so, glede na globalno dogajanje, nujna preventiva pred ponovitvijo za naš narod usodnih medvojnih in povojnih dogajanj. Oba zvezka (založba Sanje) sta drugi del trilogije avtorja patra Karla Gržana, ki je magister teologije in doktor znanosti s področja literarnih ved. Pri 18. letih je vstopil v red bratov kapucinov, ker je verjel v izročilo svetega Frančiška in želel svoje življenje posvetiti razdajanju revnim in nemočnim. Kot duhovnik in kaplan v več župnijah na širšem Štajerskem je odgovarjal na stiske časa in ljudi, ki so vstopili v njegovo življenje. Ukvarjal se je tudi s problematiko zasvojenosti in na Razborju pod Lisco ustanovil Don Pierinovo komuno za odvisnike in pozneje odvisnice, prvo in edino tovrstno dekliško skupnost v Sloveniji. Kot doktor literarnih znanosti je avtor številnih knjig, kot amaterski arheolog je odkril pomenljive megalitske strukture na širšem območju Slovenije, dolga leta je predano raziskoval zgodbo o Veroniki Deseniški in Frideriku. Veliko potuje po Sloveniji in predava o medčloveških odnosih, odpuščanju in o tem, kako ljubiti človeka v njegovi resničnosti. S patrom Karlom Gržanom se je o njegovih knjigah v tokratnem Sobotnem branju pogovorjala Liana Buršič
Bog pomagaj otroku je zadnji roman Toni Morrison, ki velja za prvo damo ameriške literature. Zgodba, ki se dogaja v sodobnih Združenih državah Amerike, se loteva ameriške obsedenosti z izumljanjem samega sebe, mučeniške obsedenosti z otroško travmo ter neznosne lahkosti, s katero nekateri starši otroku uničijo življenje, so zapisali pri Cankarjevi založbi. Glavno junakinjo Bride njena mati od rojstva zavrača zaradi pretemne polti. Tako črna je, da se je boji – polnočno črna, sudansko črna, razmišlja v porodnišnici. Ob izredno strogi vzgoji Bride odraste v lepotico, samozavestno in uspešno poslovno žensko. Vendar se izkaže, da jo preganjajo duhovi iz preteklosti. Z Jožetom Stabejem, ki je prevedel dobršen del opusa Nobelove nagrajenke Morrisonove v slovenščino, se je v Sobotnem branju pogovarjala Barbara Belehar Drnovšek.
Hiša je pisateljski prvenec Ivane Djilas (1976), gledališke režiserke, ki je do sedaj zrežirala okorog 50 predstav v skoraj vseh slovenskih profesionalnih gledališčih. Je tudi publicistka, katere zapisi so pogosto zelo odmevni, saj se v njih loteva perečih stereotipov današnje družbe. Povod za pisateljski prvenec Hiša je bil prav pisateljičin članek, ki se je viralno razširil po spletu. Roman, poln pikrega humorja, s prodajo hiše, doma odpira širša vprašanja o družbeni krizi, ki kaj zlahka preraste tudi v družinsko krizo. Družina glavne protagonistke romana namreč živi v “lepi hiši z belimi polkni, keramičnim petelinom na strehi in češnjo na vrtu”, a si te hiše zaradi kredita in nerednih prihodkov ne more več privoščiti. Treba jo bo prodati n se evakuirati, preden bo prepozno. Junakinja tako vzame stvari v svoje roke in kaj hitro spozna, da to ne bo šlo zlahka. Lahko izstopi iz začaranega kroga, v katerem se je znašla s svojo družino, lahko izstopi iz zataknjenega sveta? Roman je poln resničnostnih trenutkov življenja vsakdana slehernika in kot tak zagotovo ogledalo številnim bralcem in bralkam. Z avtorico Ivano Djilas se bo pogovarjala Liana Buršič.
Živimo na planetu, ki ne raste in ki ne zmore več absorbirati vse intenzivnejše potrebe sodobne civilizacije po večji rasti, večji produkciji, večji rabi surovin, večji potrošnji. To je izhodišče knjige Planet, ki ne raste, klimatologinje prof. Lučke Kajfež Bogataj. Človek je postal ključni dejavnik sprememb na planetu, vstopili smo v dobo antropocena. Človek v naravne cikle posega na najrazličnejših ravneh. Prepletenosti in soodvisnosti težav, s katerimi se danes sooča Zemlja in vse življenje na njej, se v poljudnem jeziku posveča knjiga Planet, ki ne raste, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Sobotno branje je pripravila Nina Slaček. Foto: Nina Slaček
Kronosova žetev Mojce Kumerdej je ta hip eden najbolj vročih, se pravi prodajno uspešnih in po knjižnicah izposojanih romanov pri nas. Delo je sicer umeščeno na Kranjsko, Štajersko in Koroško v drugi polovici 16. stoletja, v čas torej, ki so ga pretresali turški vpadi, nalezljive bolezni, suše in lakote, predvsem pa, kot vemo, krvav in zagrizen spopad med protestanti in katoličani. S čim je Kronosova žetev pravzaprav prepričala bralke in bralce, je v pogovoru z avtorico romana preverjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Jezero je prvi kriminalni roman Tadeja Goloba. Avtorja, čigar dozdajšnji opus je izredno raznovrsten. Za roman Svinjske nogice je leta 2010 prejel nagrado Kresnik. Leto pozneje je izšel mladinsko pustolovski roman z naslovom Zlati zob. Po avtobiografijah Petra Vilfana in Zorana Predina je napisal tudi roman za odrasle Ali boma ye! in zgodbo za otroke Kam je izginila Brina? Pisanja svojega zadnjega dela pa se je lotil po vzorcu skandinavskih kriminalk. Njegov glavni protagonist Taras Birsa preučuje umor ženske brez glave, ki jo najdejo v Bohinjskem jezeru. Kdo je žrtev in kdo morilec? Z avtorjem – Tadejem Golobom se je v Sobotnem branju pogovarjala Barbara Belehar Drnovšek. Foto: NS
Neposredna, presenetljiva in polna nizov podob, ki jih poezija pred tem ni bila vajena. Pesniška zbirka Ariel ameriške pesnice Sylvie Plath predstavlja v marsikaterem pogledu prelomno delo. Njenih 40 pesmi ponuja zgoščen argument, zakaj se Sylvia Plath uvršča v vrh poezije 20. stoletja. Dobrega pol stoletja po izidu v angleščini je Ariel v prevodu Ane Pepelnik dostopna tudi v slovenskem jeziku. Kaj odlikuje teh 40 pesmi, se je v oddaji Sobotno branje pozanimala Nina Slaček. Foto: Nina Slaček
Aktualni Nobelov nagrajenec za književnost je nenavadna figura. Kakor se je pred leti posrečeno izrazil eden njegovih biografov, Bob Dylan pri svojih poslušalcih po eni strani poraja voajeristično željo, da bi – kakor pravzaprav pri slehernem drugem rock zvezdniku – mogli pokukati v njegovo najbolj zasebno zasebnost in izvedeti, kaj na primer jé za zajtrk, no, po drugi plati pa nas njegove pesmi – drugače od skoraj vseh drugih rock zvezdnikov – vztrajno napeljujejo k negotovim in kompleksnim premišljevanjem o ljubezni, svobodi, družbeni odgovornosti, človekovi samouresničitvi, umetnosti in Bogu. Naši prvi potrebi slej ko prej strežejo fotografije, reportaže in intervjuji; naši drugi pa tako imenovana dylanologija, posebna disciplina analitično poglobljene glasbeno-tekstualne interpretacije Dylanovega opusa, ki je v zadnjih desetletjih navrgla na stotine znanstvenih razprav, člankov, monografij in simpozijev. Da je bila dylanologija doslej posebej močna v anglosaksonskem svetu, menda ni presenetljivo. A z Nobelovo nagrado se k razpravljanju o Dylanu vse bolj vehementno prijavljajo tudi drugi, ne-angleški glasovi. Tako smo konec lanskega leta prvi dylanološki esej dobili tudi v slovenščini. Spisal ga je filmski kritik, publicist, urednik, filozof in leta 2014 tudi prejemnik Rožančeve nagrade za najboljše esejistično delo, Marcel Štefančič, jr. Kako torej Dylana bere Štefančič, kaj v umetniško nemara najpomembnejšem rock opusu vidi Slovenec, česar ne vidijo drugi, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Gost pred mikrofonom je bil Dylanov slovenski prevajalec in kantavtor Matej Krajnc. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Če je strah votel, okrog ga pa nič ni, kot pravi pregovor, potem je tesnoba še toliko bolj izmuzljiva. Kot bi se vzela od nikoder in že zahteva od posameznika, da ji – bolj ali manj – prilagodi del svojega življenja. Vse pogostejša sopotnica sodobnega človeka ostaja vendarle v veliki meri tabuizirana tema. S tesnobo se še vedno vsak sooča bolj ali manj sam. Da pa je tovrstnih samotarjev kar precej, jasno kaže Antologija tesnobe, ki je nedavno izšla pri LUD Literatura. Štirinajst esejev različnih avtorjev, ki jih knjiga prinaša, namreč osvetljuje tesnobo v njenih najrazličnejših preoblekah, kot da zna za vsakogar poiskati kroj, ki se mu najbolj prilega in iz katerega se zato toliko težje izviješ. V Sobotnem branju je Antologijo tesnobe v roke vzela Nina Slaček.
Ruskega pisatelja Mihaila Bulgakova slovenski bralci poznamo predvsem po Mojstru in Margareti, enem največjih svetovnih romanov dvajsetega stoletja. Toda Bulgakov še zdaleč ni mož le ene knjige. Zainteresirani tako v prevodu že dolga leta lahko berejo pisateljev drug veliki roman, Belo gardo, naša gledališča pa so v preteklosti uprizorila tudi kar nekaj dram Bulgakova. No, zdaj našo predstavo o ustvarjanju tega književnika dopolnjujejo in zaokrožujejo še njegove kratke zgodbe, ki jih je za založbo Goga prevedla Lijana Dejak. Kakšno mesto v opusu Mihaila Bulgakova pravzaprav zavzemajo ti kratkoprozni zapisi, smo v pogovoru z Lijanko Dejak preverjali v Sobotnem branju, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Kako se ljudje odzovemo, ko neka globoka družbena sprememba, ki se je še včeraj zdela nepredstavljiva, postavi naša življenja v povsem nove okvire? Kako hitro se spremembi prilagodimo in kaj so razlogi, ki to prilagoditev omogočijo? To so vprašanja, s katerimi se ukvarja najnovejši roman kontroverznega francoskega pisatelja Michela Houellebecqa Podreditev. Dogajanje je postavljeno v Francijo leta 2022, na volitvah zmaga muslimanska stranka. Roman je manj kot dve leti po izidu v francoščini v prevodu Mojce Medvešek izšel pri Cankarjevi založbi. V tokratnem Sobotnem branju se mu je posvetila Nina Slaček.
Na prvi pogled je težko verjeti, da se je Skrivna zgodovina Donne Tartt – gre za pisateljičin romaneskni prvenec – tam v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja prodala v več milijonih izvodov. Kaj neki bi se namreč sploh lahko primerilo skupini študentov stare grščine s prestižnega ameriškega kolidža, da bi njihova zgodba navsezadnje pritegnila pozornost tolikšnega števila bralk in bralcev? – Odgovor je preprost: umor. Toda Skrivna zgodovina, proti pričakovanjem, ni napeta detektivka ali kriminalka in bralci že od prve strani dalje vemo, kdo je zločin zagrešil. Kje torej iskati razlog za uspeh Skrivne zgodovine? Kaj – če ne iskanje morilca – je v tej knjigi pritegnilo pozornost bralske publike? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila literarna kritičarka Ana Schnabl, ki je slovenskemu prevodu Skrivne zgodovine pripisala spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja je trinajsti roman literarnega zvezdnika Harukija Murakamija. Tri leta po izidu na Japonskem, kjer so v enem mesecu prodali milijon izvodov, smo leta 2016 dobili tudi slovenski prevod. Murakamija, ki je eden najbolj prevajanih sodobnih japonskih pisateljev, so lahko že zelo dobro spoznali tudi slovenski bralci, in sicer v delih, kot so Ljubi moj sputnik, Južno od meje, zahodno od sonca, Norveški gozd, Kafka na obali, 1Q84, Kronika ptiča navijalca. O njegovem zadnjem romanu pa se je v Sobotnem branju Barbara Belehar Drnovšek pogovarjala s prevajalcem Aleksandrom Mermalom.
Ko so leta 1991 prvikrat podelili nagrado kresnik za najboljši slovenski roman minulega leta, je to priznanje prejel Lojze Kovačič za delo Kristalni čas. Potem je vsako leto prineslo novo nagrajeno knjigo (tudi Kovačič je, čeprav tistikrat že posmrtno, nagrado prejel še enkrat, za roman Otroške reči) in tako se je s kresnikom ovenčanih del sčasoma nabralo za pravo malo knjižnico. Med temi so ob 25-ti obletnici podeljevanja, ki je obenem tudi 25-ta obletnica samostojne slovenske države, kritiki izbrali najboljšega in pokazalo se je, da je najboljši pravzaprav že kar prvi – Kristalni čas Lojzeta Kovačiča. Katere so torej odlike tega romana, smo preverjali v pogovoru z našim osrednjim literarnim kritikom, Matejem Bogatajem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
“Oče in jaz sva Eno” pravi Jezus v evangeliju. In avtor knjige Daniel Ladinsky verjame, da takšna vzvišena božanska izkušnja združitve z Bogom obstaja že od samega začetka človekove zaznave časa in gotovo so besede, podobne tistim, ki jih je izrekel Jezus, v zamaknjeni radosti zazvenele v srcih nešetetih duš. Milijoni ljudi po svetu menijo, da so Rumi, Frančišek Asiški, Hafis, Kabir in Tukaram dosegli božansko poroko z Neskončnim, se zlili z Bogom in tako postali nosilci njegovega glasu. Ostale mistične pesnice in pesniki, ki jih predstavlja ta knjiga – šest z vzhoda, šest z zahoda – njihova izvirna proza je zdaj spremenjena v poezijo, so bili po mnenju Ladinskega svetnice in svetniki, ki so bili tako zelo nesebični in polni ljubezni do Boga in človeštva, da so postali sveta glasbila – Božji instrumenti, kot je temu nekoč rekel Frančišek Asiški. Svobode, ki si jo je avtor vzel pri prevajanu teh 300 pesmi, si ni privoščil zaradi občutka samopomembnosti, kot pravi, temveč zgolj z namenom obuditi v nas čudenje in s tem hvaležnost v vsakdanjih stvareh ter prepoznavanje lastne svetosti. O knjigi, v kateri posvečeno mesto pripada tudi ženskim svetnicam kot so Terezija Avilska, Katarina Sienska, Rabia in Mira, se je Liana Buršič pogovarjala z založnikom Žigo Valetičem, ki je tudi sam že prevajal sufijska velikana Rumija in Kabirja. V oddaji boste lahko prisluhnili tudi pesmim v interpretaciji napovedovalcev Renata Horvata in Maje Moll.
Včasih se nam v življenje prav po tihem prikrade kak nepričakovan gost in skorajda proti vsem pravilom spremeni tok usode. Čeprav so drobne, lahko te spremembe življenje razkrijejo v povsem novih barvah. To v veliki meri velja za roman Pride mačka na obisk japonskega pesnika in pisatelja Takašija Hirajdeja, ki je v slovenskem prevodu nedavno izšel pri založbi Modrijan. V njem se skozi drobne spremembe, ki jih prinese mačja obiskovalka, izriše značilno japonska zgodba o drobnih detajlih, ki določajo življenje, in o minevanju, ki mu je vse podvrženo. Knjigo Pride mačka na obisk je v oddaji Sobotno branje v roke vzela Nina Slaček. Foto: založba Modrijan
Do leta 2016 je Goran Vojnović objavil dva romana in zanju prejel dva kresnika – dosežek, ki je med slovenskimi pisatelji brez primere. No, letos spomladi pa je na naše knjižne police prišel njegov tretji roman, Figa. Gre za pripoved o Jadranu, moškem v zgodnjih srednjih letih, ki se, soočen z resno krizo v svojem partnerskem odnosu, začne spraševati, v kolikšni meri je njegove življenjske težave pravzaprav mogoče pojasniti na ozadju družinske zgodovine. Vojnovićev junak se namreč sprašuje, ali ljubezenski zgodbi, ki sta se odvili med dedom in babico ter mamo in očetom, na neki način ne napovedujeta tudi poteka, razvoja njegove lastne zveze. Na ta način je Vojnović izpisal bogato tkano, psihološko pretanjeno družinsko kroniko druge polovice slovenskega dvajsetega stoletja. Bo pisatelj torej naslednje leto za Figo prejel že tretjega kresnika? – Preverjamo v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Ko je znani angleški nevrolog in pisatelj Oliver Sacks izvedel, da je neozdravljivo bolan, je začel razmišljati o svoji vseživljenjski ljubezni do periodnega sistema elementov, lastni minljivosti, spoprijemanju z rakom in smrtjo ter šabatu – dnevu počitka. Vse to je ubesedil v esejih, ki so posthumno izšli v knjižici z naslovom Hvaležnost. Dvorni pesnik medicine, kot so ga imenovali pri New York Timesu, je nanizal številna knjižna dela, v katerih je togi medicinski znanosti dodajal literarne prvine. V slovenščino sta prevedeni še dve, in sicer avtobiografija V pogonu, ki so jo tako kot Hvaležnost nedavno izdali pri založbi Modrijan, in Mož, ki je imel ženo za klobuk. Prevajalko Sacksovih del Bredo Biščak je pred mikrofon povabila Barbara Belehar Drnovšek.
Neveljaven email naslov