Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Sobotnem branju se bomo tokrat posvetili najboljšemu prevodu leta 2015. Sovretovo nagrado je namreč letos dobila Mojca Kranjc za najnovejši roman švicarskega pisatelja Alexa Capusa Švindler, špijonka in človek z bombo. Roman prepleta zgodbe treh konkretnih zgodovinskih osebnosti; nobelovca in atomskega fizika Felixa Blocha, pevke Laure d’Oriano, ki je med drugo svetovno vojno postala vohunka, in slikarja Emila Gillérona mlajšega, ki je nadaljeval očetovo delo rekonstrukcij fresk iz antične Troje in Miken in tako predvsem s pomočjo svoje domišljije ustvaril današnjo predstavo o teh antičnih kulturah. Toda Švindler, špijonka in človek z bombo mojstrsko dokazuje, da je domišljija močno navzoča v vseh naših predstavah o preteklosti.
829 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
V Sobotnem branju se bomo tokrat posvetili najboljšemu prevodu leta 2015. Sovretovo nagrado je namreč letos dobila Mojca Kranjc za najnovejši roman švicarskega pisatelja Alexa Capusa Švindler, špijonka in človek z bombo. Roman prepleta zgodbe treh konkretnih zgodovinskih osebnosti; nobelovca in atomskega fizika Felixa Blocha, pevke Laure d’Oriano, ki je med drugo svetovno vojno postala vohunka, in slikarja Emila Gillérona mlajšega, ki je nadaljeval očetovo delo rekonstrukcij fresk iz antične Troje in Miken in tako predvsem s pomočjo svoje domišljije ustvaril današnjo predstavo o teh antičnih kulturah. Toda Švindler, špijonka in človek z bombo mojstrsko dokazuje, da je domišljija močno navzoča v vseh naših predstavah o preteklosti.
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Letos decembra bo minilo sto let od smrti Ivana Cankarja. Tako ni presenetljivo, da založbe ta čas zagnano pripravljajo različne knjige, s katerimi želijo počastiti spomin na največjega izmed naših pisateljev. Nekatere izmed teh knjig govorijo o Cankarju, interpretirajo njegovo življenje in delo, spet druge pa nam v ponatisu prinašajo umetnikovo lastno pisanje. Med slednjimi je posebne pozornosti vredna zbirka Cankarjevih črtic Podobe iz sanj, ki je, opremljena s sugestivnimi risbami akademika Janeza Bernika, nedavno izšla pri založbi Beletrina. V Podobah iz sanj so namreč zbrani do meja poezije prignani kratki prozni zapisi, ki jih je Cankar pisal med prvo svetovno vojno – v zadnjih letih svojega življenja, torej – in s katerimi je pravzaprav na odločilen in najbrž vsaj malo presenetljiv način razširil oziroma dopolnil problemski horizont svoje literature. Kakšni torej so ti sporočilni poudarki, zajetih v Podobah iz sanj, smo preverjali v pogovoru z literarnim zgodovinarjem in teoretikom, akademikom dr. Jankom Kosom, ki je pričujoči izdaji Cankarjevih poslednjih črtic pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Avtor knjige, ki jo tokrat predstavljamo in je izšla pri založbi Beletrina v prevodu Sete Knop je eden najbolj priznanih in vplivnih antropologov v svetu. David Graeber, nekoč profesor na Yalu je tudi politični aktivist, ena vodilnih osebnosti gibanja Okupirajmo Wall Street. In kot pravi Graeber je današnji svet talec birokracije. Njegova knjiga ni poskus, da bi izdelali splošno teorijo birokracije, njeno zgodovino. Je zbirka esejev. Med katerimi vsak kaže v kakšno smer, v katero bi se lahko razvijala levičarska kritika birokracije. Prvi je osredotočen na nasilje, drugi na tehnologijo, tretji pa na racionalnost in vrednote. Torej – vsi se soočamo z isto težavo – birokratski postopki, navade in miselnost nas tako rekoč požirajo. Naše življenje se vrti okoli izpolnjevanja obrazcev. Toda jezik, s katerim govorimo o teh stvareh, ni le skrajno neprimeren – lahko je celo zasnovan tako, da stvari še poslabša. Zato moramo najti način, kako govoriti o tem. In mi smo našli sogovornika, ki je nad Graeberjevim pisanjem v Utopiji pravil navdušen. Ustavnega pravnika dr. Andraža Terška. Med drugim smo z njim spregovorili tudi o enem od Graeberjevih izhodišč, da birokracija premore tudi nekakšno skrivno privlačnost. Zakaj že? Prisluhnite oddaji oziroma posnetku. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Še preden se je Gabriel García Márquez s Stotimi leti samote uveljavil kot eden ključnih romanopiscev druge polovice dvajsetega stoletja, je v petdesetih letih delal kot evropski dopisnik enega izmed kolumbijskih časopisov. A svojim bralcem ni stregel le s predvidljivo mešanico političnih in gospodarskih novic, ki so določale življenjski utrip na stari celini. Kakor namreč dokazuje njegov potopis S poti po Vzhodni Evropi, ki ga je pisatelj tisti čas objavljal kot podlistek, zdaj pa je v knjižni obliki izšel pri Cankarjevi založbi, je bil pronicljiv in občutljiv opazovalec vsakdanjega življenja. In čeprav je bil sam prepričan levičar, je na vzhodni strani železne zavese zelo natančno videl razkorak med razglašenimi ideali socialističnih družb in brezperspektivnostjo življenj vsakdanjih, malih ljudi. Zakaj je Márquezovo pisanje o vzhodni strani železne zavese tudi tri desetletja po padcu berlinskega zidu še vedno pomenljivo in tehtno, smo v pogovoru z Andrejem Blatnikom, ki je za S poti po Vzhodni Evropi poskrbel po uredniški plati, preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Telo, v katerem sem se rodila je roman mehiške pisateljice Guadalupe Nettel, ki na osnovi avtobiografske zgodbe na tehtnico postavlja dogodke svojega življenja. Njeno literarno in zasebno raziskovanje, na katerega se odpravi pri štiridesetih, ko nastopi čas za inventuro, jo vodi v otroška in mladostniška leta. Prvoosebna pripovedovalka obnavlja spomine na neobičajno vzgojo, ki jo je je bila deležna, občutja v zvezi s telesno hibo, družinsko življenje, ločitev staršev, šolanje v Mehiki in Franciji, njena monološka pripoved pa prikliče tudi čas očetovega bivanja v zaporu in stanje mehiške družbe v sedemdesetin in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. O stvarni in odkriti pripovedi odrasle ženske, ki je subjekt in hkrati predmet opazovanja, več prevajalka knjige Veronika Rot in Magda Tušar, medtem ko bo odlomke iz knjige prebrala Lidija Hartman.
Kazensko taborišče, izgubljeno sredi sibirske divjine, je v zadnjem stoletju in pol postalo eno ključnih prizorišč, na katerih se odvija velika ruska književnost. Temo zaporniškega življenja in smrti so obdelali takšni velikani, kot so Dostojevski – ta je v Zapiskih iz mrtvega doma seveda popisoval še caristično katorgo – pa Solženicin in Šalamov, ki sta nam z Enim dnevom v življenju Ivana Denisoviča ter Kolimskimi zgodbami zapustila srhljivi, eksistencialno zavezujoči pričevanji o stalinističnem gulagu. Za vsa ta dela je značilno, da so jih pisatelji ustvarili, izhajajoč neposredno iz osebne izkušnje. No, prav pred kratkim pa je pri Cankarjevi založbi izšel prevod romana Samostan, za katerega se zdi, da ga lahko brez zadrege postavimo ob bok omenjenim mojstrovinam – pa čeprav njegov avtor, razvpiti sodobni pisatelj Zahar Prilepin, nikoli ni sedel v kaki izmed nečloveških sibirskih ječ. Kako je to Prilepinu pravzaprav uspelo, smo v tokratnem Sobotnem branju preverjali v pogovoru s prevajalcem Samostana, Borutom Kraševcem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Zbirka kratkih zgodb z naslovom Razvezani, je knjižni prvenec avtorice Ane Schnabl, ki je za delo, lani novembra v sklopu Slovenskega knjižnega sejma, prejela nagrado za najboljši prvenec zadnjega leta. Zbirka prinaša deset zgodb, zgrajenih okoli različnih čustvenih stanj. Protagonisti in protagonistke so ženska na antidepresivih, fant na travi, dekle z anoreksijo in še drugi z osebnega ali družbenega roba, ki pa namesto ciničnega razgrajevanja lastnega položaja vzpostavljajo do svojih težav drugačen odnos, so zapisali v založbi Beletrina, kjer je zbirka izšla. Pred mikrofon smo povabili avtorico Ano Schnabl.
Ob začetku zimskih olimpijskih iger v Pjongčangu smo v tokratnem Sobotnem branju predstavili Koja Una, bržčas najpomembnejšega, najodličnejšega književnika Južne Koreje. Danes 84-letni pesnik, ki je bil v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja kar štirikrat zaprt, ker se je javno zavzemal za socialno pravičnost in demokratične politične reforme v Južni Koreji, je bralke in bralce z vsega sveta že pred desetletji prepričal z verzi, v katerih se prepletajo elementi tradicionalne, budistične miselnosti in modernega nihilizma, vsrkanega iz zahodnih literarnih oziroma duhovnih tradicij. Na ta način se Kojeva pesem suvereno giblje v širokem razponu; vanjo vstopa vse, od groze in radikalnega nesmisla sodobnega vojskovanja do sicer krhke, minljive pa vendarle ontološko polne lepote pomladnih cvetov. Kako južnokorejskemu mojstru uspeva tako raznorodna občutja povezati v enovito celoto, smo preverjali v pogovoru z Alešem Štegrom, ki je predlani pomagal pripraviti knjigo Pišem v zrak, slovenski izbor iz novejše Kojeve poezije. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Rupi Kaur je mlada pesnica in likovna umetnica, ki živi v kanadskem Torontu. Njena prva pesniška zbirka Med in mleko je postala svetovna uspešnica po zaslugi družbenih omrežij, zato ji pravijo tudi instapesnica. V svojih pesmih, za katere so značilni kratki in izpovedni verzi brez ločil, pripoveduje o ljubezni, izgubi, hudih preizkušnjah, zlorabi, okrevanju in ženskosti. Kritiki si sicer niso čisto na jasnem, ali gre za svež veter ali temne oblake v poeziji. Toda to Rupi Kaur ne moti preveč, kot je priznala v enem izmed številnih intervjujev v zadnjem času. Pisanje avtorice indijskega rodu zlasti nagovarja mlade ženske, ki jih – kot pravi sama – opogumlja in nagovarja s feminističnega vidika. V tokratnem Sobotnem branju bomo skupaj z urednico pri založbi Mladinska knjiga Urško Kaloper prelistali njeno pesniško zbirko Med in mleko.
Med ljudmi in našimi najbližjimi živalskimi sorodniki obstajajo številne skupne točke. Pravzaprav jih je toliko, da se zdi, kot da številnih dolgo le nismo hoteli videti. Morda zato, da ne bi s tem omajali posebnega mesta, ki ga po naših predstavah ima človek v svetu. Toda vse več je neposrednih dokazov, ujetih tudi na kamero, ki kažejo, da so naši bližnji sorodniki povsem sposobni sočutja, skrbi za druge, predvidevanja posledic svojih dejanj in občutja sramu. Na podlagi teh spoznanj se znani nizozemski primatolog Frans de Waal v svoji knjigi Bonobo in ateist, ki je v slovenskem prevodu izšla pri založbi Ciceron, loti raziskovanja izvorov moralnosti in religije. Knjigi Bonobo in ateist se je v tokratnem Sobotnem branju posvetila Nina Slaček. Foto: Nina Slaček
Maja Plisecka je odraščala v Sovjetski zvezi, zato je njeno otroštvo močno zaznamovalo surova diktatura in druga svetovna vojna. Prav neverjetno se zdi, da je kljub vsem okoliščinam postala ikona baletne umetnosti 20-ega stoletja, najbolj slavna po svojem umirajočem labodu in Labodjem jezeru. Nastopala je 50 let, zadnjikrat leta 2003 pri 78 letih, kar je svojevrsten dosežek. Knjiga Jaz, Maja Plisecka je njeno prvo avtobiografsko delo. Pisati jo je začela leta 1991 v Španiji. Ob izidu leta 1994 je knjiga doživela izjemen odziv, prevedena je v številne jezike in še vedno aktualna. Zdaj jo imamo tudi v slovenščini. Več v tokratni oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Pred nekaj dnevi je na podelitvi zlatih globusov, prestižnih filmskih in televizijskih nagrad, ki jih podeljuje društvo tujih dopisnikov v Hollywoodu, v kategoriji za najboljšo dramsko TV-nadaljevanko triumfirala Deklina zgodba. Ta serija se seveda organsko vpisuje v širši tok intelektualno zahtevnejših, umetniško polnejših nadaljevank, ki zadnja leta cvetijo na ameriški televiziji, vendar pa ne gre pozabiti, da imamo ob Deklini zgodbi pravzaprav opravka s priredbo enega svetovno najbolj odmevnih literarnih del zadnjih desetletij. Odmevna nadaljevanka je svoje življenje namreč začela kot roman, pod katerega se je podpisala Margaret Atwood, ki velja za eno kritiško najbolj hvaljenih pa tudi med najširšimi bralskimi krogi najbolj priljubljenih pisateljic sodobne kanadske književnosti. Kakšno zgodbo je torej napletla Atwoodova v Deklini zgodbi, da je z njo osvojila najprej bralsko, zdaj pa še gledalsko občinstvo po vsem svetu? – Odgovor smo iskali v pogovoru s slovensko prevajalko Dekline zgodbe, Miriam Drev. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Eva Markun je zmagovalka Festivala mlade literature Urška 2016, zato ji je Javni sklad za kulturne dejavnosti omogočil izdajo prvenca. Odločila se je za zbirko šestih kratkih zgodb z naslovom Menažerija, ki se dogajajo tako na slovenskem podeželju kot v azijskih prostranstvih, v okvirih dejansko mogočega in fantazijskega, v poljih zavednega in nezavednega. Čeprav gre za prvenec je Eva Markun spretna pripovedovalka zgodb, raznolika pokrajina avtoričine prepričljive in zrele proze pa bralca zmore večkrat vznemiriti, predvsem zaradi elementov bizarnosti čudnega v človeku in živali. O knjigi in avtorici v oddaji Sobotno branje, več Magda Tušar, medtem ko odlomke iz knjige prebirata Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Pred nedavnim je pri Mladinski knjigi, v znameniti Knjižnici Kondor, pod naslovom Tukaj, zate, tam izšel prerez ustvarjalnega opusa Aleša Debeljaka. To je seveda razmeroma zanesljiv znak slovenskim bralkam in bralcem, da imamo ob Debeljakovem pisanju, zdaj zajetem v Kondorjevem izboru, opravka s klasiko, se pravi z literarnim mojstrstvom najvišje ravni. Toda Debeljak je bil plodovit in raznolik pisec. Zato se lahko vprašamo, kaj vse sta avtorja dotičnega izbora, literarni kritik in publicist Urban Vovk ter pesnik in esejist Uroš Zupan, pravzaprav uvrstila v ta izbor? Po kakšnem ključu sta odbirala? In kako se nam skozi prizmo tega izbora pravzaprav razkrivajo osrednji tematski oziroma sporočilni poudarki Debeljakovega ustvarjanja? – Na ta in druga sorodna vprašanja smo odgovore iskali v tokratnem Sobotnem branju. Gost pred mikrofonom je bil Uroš Zupan. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Jota je zimska jed, tradicionalna za podeželje, priljubljena tudi v mestu, ključni sestavini sta kislo zelje in kisla repa. Da bi o tej jedi napisali kuharsko knjigo? Zakaj pa ne. Prav to je s svojo najnovejšo knjigo Ojtajota, ki je izšla konec novembra v samozaložbi, napravil Klemen Košir in oznako kuharsko knjigo postavil pod narekovaje. Ojtajota, ki je prejela nagrado letošnjega knjižnega sejma za najlepše oblikovano kuharsko knjigo, poleg receptov vsebuje pripovedi o tradiciji priprave te jedi z različnih delov Slovenije, severne Italije in hrvaške Istre. Več v tokratni oddajo Sobotno branje, ki jo je pripravila Urška Henigman. foto: Klemen Košir
Priznana hrvaška pisateljica Dubravka Ugrešić se v svojih esejih, zbranih pod naslovom Evropa v sepiji dotakne različnih tem, ki jih naplavlja globalni svet. Razmišlja o emigracijah, nacionalizmu, kapitalizmu, potrošništvu, digitalnih medijih, nostalgiji in tudi o tem, ali nam knjiga lahko reši življenje. Njeno pisanje je intelektualno pronicljivo in duhovito ostro, pravijo pri Cankarjevi založbi, kjer je knjiga tudi izšla. O delu in avtorici se je v Sobotnem branju s prevajalko – izredno profesorico na Univerzi v Ljubljani dr. Đurđo Strsoglavec pogovarjala Barbara Belehar Drnovšek.
Lansko leto so člani švedske kraljeve akademije, ki podeljuje Nobelovo nagrado za književnost, osupili svet in prestižno priznanje namenili ameriškemu kantavtorju Bobu Dylanu. Nekateri so to odločitev navdušeno pozdravili, spet drugi pa so jo kritizirali in hiteli z naštevanjem imen vseh tistih, ki naj bi si literarno nesmrtnost bojda zaslužili bolj kakor Dylan. V tem smislu smo velikokrat slišali ime kenijskega romanopisca, Ngugija wa Thiong'oja, pa japonskega pisatelja Harukija Murakamija, sirijskega pesnika Adonisa in še koga. Ko se je torej oktobra približal čas razglasitve letošnjega Nobelovega nagrajenca za književnost, se je svetovna javnost razumljivo spraševala, ali bodo Švedi upoštevali kako izmed teh »priporočil«. Izkazalo se je, da so mislili s svojo glavo in nagrado podelili britanskemu pisatelju japonskega rodu, Kazuu Ishiguru. S čim jih je sveže pečeni lavreat pravzaprav prepričal, smo dan pred slovesno podelitvijo nagrad v Stockholmu preverjali v Sobotnem branju, saj smo v precep vzeli Ostanke dneva, Ishigurovo osrednje delo. Gost pred mikrofonom je bil pisatelj in režiser, Nejc Gazvoda. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Marcel Štefančič, jr., filmski kritik, publicist, avtor obsežnega knjižnega opusa, tudi štirikratni nominiranec za Rožančevo nagrado in njen dobitnik za leto 2014 za eseje Kdor prej umre, bo dlje mrtev, je tudi zdaj pod okriljem založbe UMco spisal eseje. A tokrat o zombijih. Poglobljeno analizo o zombijih, tem medijskem in filmskem fenomenu zadnjega obdobja, ki jih Štefančič vidi kot enkratno metaforo sodobnega neoliberalizma. Kot pravi: ” Zombi ni alegorija sodobnega prekarnega, fleksibilnega, postfordističnega človeka, ki se bori z odtujenostjo, temveč alegorija človeka, ki se bori za golo preživetje. Kapital ga je tako razlastil, da mu je ostalo le še golo telo – vse bolj utrujeno, vse bolj izmučeno, vse bolj rigidno, vse bolj degradirano, vse bolj mrtvo.” Hkrati pa so zombiji tudi metafora preobrazbe, revolucije meni avtor knjige. Zakaj? To in še več izveste v pogovoru z Marcelom Štefančičem, jr. v oddaji Sobotno branje. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Vsako novo razkritje finančnih tokov, ki peljejo v davčne oaze, razgrne pred nami globlje razsežnosti tega fenomena. Daleč od tega, da bi šlo zgolj za marginalen pojav, s katerim se okoriščajo le kriminalne družbe pri pranju denarja, posamezni brezvestni poslovneži in podjetja. Vse informacije, ki iz teh sorazmerno tajnih logov vendarle najdejo pot v javnost, potrjujejo, da so davčne oaze eden ključnih motorjev sodobnega finančnega kapitalizma. Motorjev, ki osupljive količine denarja preusmerjajo mimo davčnih sistemov posameznih držav in tako občutno siromašijo javne blagajne povsod po svetu, naj gre za bogate ali revne države. Britanski raziskovalni novinar Nicholas Shaxson se je z obrisi tega razvejanega sistema začel srečevati, medtem ko je raziskoval zakulisje naftne industrije v Afriki. Ko se je vanj poglobil, ga je njegov obseg povsem šokiral. Rezultat njegovih raziskav je knjiga Otoki zakladov z zgovornim podnaslovom Davčne oaze – požiralnice svetovnega bogastva. Čeprav je v originalu izšla leta 2011 in so v vmesnem času sledila obsežna razkritja od LuxLeaksa do Rajskih dokumentov, ostaja knjiga, ki je zdaj izšla v slovenskem prevodu pri založbi Ciceron, ravno tako aktualna kot pred šestimi leti. V roke jo je vzela Nina Slaček.
Milan Jesih, bržčas največji pesnik na slovenskem Parnasu danes, je pred kratkim slovensko bralstvo presenetil z zbirko pesmi o maršalu; precej nenavadno se namreč zdi, da bi danes kdorkoli hotel pisati hvalnice Josipu Brozu. Toda branje Jesihove knjige hitro pokaže, da pesnikov Maršal le ni Tito. Kdo torej je? S čim je pritegnil pesnikovo pozornost? In zakaj si zasluži 88 rimanih pesmi v laškem enajstercu? - Odgovore na ta vprašanja smo iskali v pogovoru z Milanom Jesihom v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Milan Jesih - Maršal; detajl z naslovnice (Goran Dekleva)
Neveljaven email naslov