Cvetka Lipuš je danes bržčas naša najizrazitejša pesnica z avstrijske Koroške, vendar bi se motil, kdor bi ob tem pomislil – kakor smo bralci iz matice sicer hitro pripravljeni misliti o književnikih z one strani severne meje -, da je sporočilni horizont njene poezije določen oziroma zamejen s problematiko manjšinstva ali narodne identitete. Kakor namreč dokazuje avtoričina najnovejša zbirka, Kaj smo, ko smo, ki je lani izšla pri založbi Beletrina in bila potem tudi hitro prepoznana kot ena najboljših slovenskih pesniških knjig minulega leta, je Lipuševa pesnica širokega zamaha. Pa ne gre preprosto za to, da je oder, kjer se godi njena pesem, zdaj New York, zdaj Šanghaj, zdaj Kuala Lumpur. Ne; ključnega pomena je slej ko prej to, da nas nagovarja z univerzalnimi temami – tu, na primer, pripominja, da starost prispe kot tovorna ladja v gosti megli, tam se spominja babice z očmi pelargonije in s prsti, v katerih domujeta delo in sad, spet nekje drugje opaža, kako nekateri govorijo o denarju kakor o ljubimcu, ki je samo skočil v trgovino po cigarete in se nikoli več ni vrnil. In kako se vse te različne teme – kratkoživost telesa in dolgoživost družinskega spomina, nori tempo vsakdana in mirno moč poezije – povezujejo v celoto? – V pogovorub z avtorico preverjamo v tokratnem Sobotnem branju.