Pesnik Jure Jakob v eseju Drevesa – najdemo ga v njegovem najnovejšem delu, naslovljenem Hiše in drugi prosti spisi – med drugim piše tudi o knjigi Drevesne vrste na Slovenskem. O njej na nekem mestu pripomni tole:

Tiste vrste knjiga je, ob kakršnih se zdi svet urejen, obenem pa še vedno dovolj skrivnosten. O tem, kako je vse povezano v celoto, govori tako, da se skrbno posveti vsaki posamezni stvari posebej.

No, prav te besede bi bržčas lahko uporabili, ko bi hoteli govoriti tudi o Hišah in drugih prostih spisih. Avtor namreč piše počasi in pretehtano, z mehko melanholijo in izostrenim občutkom za detajl, vseskozi, se zdi, ga zanima predvsem svet, ki ga obdaja. Ko pa bralci knjigo enkrat odložimo, imamo vendarle občutek, da smo prebrali neko osebno izpoved, ki je tako iskrena in gre tako globoko, da jo, paradoksalno, navsezadnje lahko vzamemo za svojo, da je odnos do sveta in samega sebe, ki je v Hišah in drugih prostih spisih ubeseden, na nek skrivnosten način pravzaprav naš lasten. Kako je Juretu Jakobu to uspelo, v pogovoru z avtorjem preverjamo v tokratnem Sobotnem branju.