Poslednja zbirka črtic, ki na odločilen in najbrž vsaj malo presenetljiv način razširja oziroma dopolnjuje problemski horizont Cankarjeve literature

Letos decembra bo minilo sto let od smrti Ivana Cankarja. Tako ni presenetljivo, da založbe ta čas zagnano pripravljajo različne knjige, s katerimi želijo počastiti spomin na največjega izmed naših pisateljev. Nekatere izmed teh knjig govorijo o Cankarju, interpretirajo njegovo življenje in delo, spet druge pa nam v ponatisu prinašajo umetnikovo lastno pisanje. Med slednjimi je posebne pozornosti vredna zbirka Cankarjevih črtic Podobe iz sanj, ki je, opremljena s sugestivnimi risbami akademika Janeza Bernika, nedavno izšla pri založbi Beletrina. V Podobah iz sanj so namreč zbrani do meja poezije prignani kratki prozni zapisi, ki jih je Cankar pisal med prvo svetovno vojno – v zadnjih letih svojega življenja, torej – in s katerimi je pravzaprav na odločilen in najbrž vsaj malo presenetljiv način razširil oziroma dopolnil problemski horizont svoje literature. Kakšni torej so ti sporočilni poudarki, zajetih v Podobah iz sanj, smo preverjali v pogovoru z literarnim zgodovinarjem in teoretikom, akademikom dr. Jankom Kosom, ki je pričujoči izdaji Cankarjevih poslednjih črtic pripisal spremno besedo.