Pretresljiva pripoved, v kateri avstrijski nobelovec spregovori o samomoru svoje matere, koroške Slovenke Marije Sivec

Lanski prejemnik Nobelove nagrade za književnost, Peter Handke, je močno kontroverzna osebnost. Upravičeno. Njegova javno izražena stališča o razpadu Jugoslavije, stališča, ki jih je Salman Rushdie leta 1999 jedrnato označil za »strastno apologijo genocidnega režima Slobodana Miloševića,« namreč visijo ne le nad Handkejem osebno temveč tudi nad njegovim književnim opusom in pravzaprav ni težko razumeti tistih bralk in bralcev, ki se jim upira že sama misel, da bi zdaj v roke jemali Handkejeve drame, romane, pesmi ali eseje.

In vendar je treba priznati, da je Handke nekaj svojih najmočnejših, po splošni kritiški sodbi umetniško najbolj konsekventnih del spisal dolgo, dolgo preden je kdorkoli slišal za Miloševića. Tako se utemeljeno postavlja vprašanje, ali tudi nad temi deli visi senca pisateljevega poznejšega, etično oporečnega angažmaja? Bodimo še določnejši: če je Žalost onkraj sanj, mojstrsko pripoved, v kateri na pretresljiv način govori o samomoru svoje matere, koroške Slovenke Marije Sivec, Handke spisal leta 1972, ko je bil poznejši srbski voditelj še nikomur znani namestnik generalnega direktorja beograjskega podjetja Tehnogas, ali je tudi nad to pripovedjo upravičeno izreči anatemo? – Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo prevajalko Žalosti onkraj sanj, Amalijo Maček.