Veliki mag sodobne madžarske literature se slovenskemu bralstvu predstavlja z zbirko postapokaliptične kratke proze, v kateri pa sredi tesnobe in obupa lahko ugledamo tudi sledi presežne lepote

Ko je László Krasznahorkai leta 2014 prejel nagrado Vilenica, so se mnogi čudili, saj pisatelj dotlej sploh še ni bil preveden v slovenščino. No, zdaj, ko je pred nami drugi prevod iz Krasznahorkaijevega razmeroma obsežnega opsua – gre za kratkoprozno zbirko Svet gre naprej, ki je izšla pri založbi Beletrina –, je jasno, da se organizatorji vileniškega festivala pred sedmimi leti nikakor niso motili: madžarski književnik je po vsem sodeč res eden največjih živečih pisateljev. In to ne le v srednji Evropi, ampak najbrž kar na svetu. Kaj takega trditi, je sicer vselej tvegano, a tudi na Prvem menimo, da se ne motimo, presežne odlike Krasznahorkaijeve pisave pa v pogovoru s prevajalko Marjanco Mihelič predstavljamo v tokratnem Sobotnem branju.