Kdaj in zakaj ne želimo vedeti

Marca 2020, ko je v Združenih državah Amerike izbruhnila kriza zaradi koronavirusa, so v časopisu Financial Times objavili karikaturo Jamesa Fergusona, na kateri ameriški predsednik Donald Trump sedi v Ovalni pisarni s kirurško masko na očeh in si z dlanmi močno zatiska ušesa. Na tleh je slika kitajskega predsednika XI Jinpinga s kirurško masko, narejeno iz kitajske zastave. Medtem, ko si en voditelj zatiska oči in ušesa, ima drugi usta pokrita s simboli države in ideologije.

Ljudje znajo od nekdaj poiskati načine za zatiskanje oči in ušes, da se jim ni treba zmeniti za informacijo, ki jih razburja; da jo lahko zanikajo ali zavrnejo. Z vodjem se bodo enačili, tudi če je njegov ali njen diskurz poln laži. Toda časi "postresnice" so zaradi "vzpona kognitivne inercije" drugačni - krepi se ravnodušnost do tega, kaj je resnica in kaj laž, zapiše dr. Renata Salecl v knjigi z naslovom Strast do nevednosti, v kateri raziskuje kako se nevednosti odraža na različnih področjih sodobnega življenja. Koncept nevednosti si moramo znova ogledati, pravi, saj smo sredi korenitih sprememb v naravi vedenja. V knjigi se med drugim posveča, kot sama zapiše, dvema tesno povezanima vsebinama, nevedenju (nevednosti) in nepriznavanju (prezrtju).

Nevednost označuje mejo, onkraj katere poklicna strokovnost ne more napredovati, in še več, zamejuje to, kaj lahko razumno pričakujemo od ljudi kot posameznikov in skupnosti.