Pozne pesmi klasika ameriške literature prve polovice 20. stoletja, ki se berejo kot nekakšen slavospev človekovi domišljiji

Čeprav se je Wallace Stevens (1879–1955) preživljal kot poklicno precej uspešen zavarovalniški agent, tega ne bi mogli uganiti iz poezije, ki jo je pisal. Njegove pesmi se namreč berejo kot nekakšen slavospev človekovi domišljiji, ki si lahko zamisli svetove, ki sicer ne obstajajo, v katere pa se, če so dovolj dobro zgrajeni, lahko umaknemo, kadar je pritisk stvarnosti, ki nas obdaja, prevelik.

Ampak to še ne pomeni, da si Stevens, ko piše, prav veliko izmišlja. Ameriški pesnik namreč ni nekakšen Tolkien v verzih in tu ni najti nobenih škratov, vilincev ali podobnih fantastičnih bitij. Ne; domišljijski svetovi, ki jih Stevens vzpostavlja v svojih pesmih, pravzaprav vsi trdno koreninijo v stvarnem svetu. Še več: Stevens vseskozi upesnjuje prav ta, stvarni svet – a to počne tako, da se, zanašajoč na svojo domišljijo, postavi na drugačno gledišče, da preobrne perspektivo, s katere smo svet vajeni gledati, in tako poskrbi, da se sredi sveta, ki ga dobro poznamo, nenadoma razkrijejo njegove doslej neznane, neslutene razsežnosti, spričo česar naš vsakdanji svet navsezadnje postane – domišljijski.

Toda: zakaj neki je tako pomembno, da vsakdanjo stvarnost sploh prepojimo z domišljijo? – Odgovor iščemo v pogovoru s filozofom dr. Tomažem Grušovnikom, ki je napisal spremno besedo k Običajnemu večeru v New Havnu, izboru iz Stevensove pozne poezije, ki sta jo za založbo LUD Šerpa pripravila Ana Pepelnik in Primož Čučnik.