Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Roman, ki se sprašuje, kakšna je prava narava družbene hierarhije in gospostva? Kdo je zgoraj in kdo je spodaj, ko se srečata dva človeka?
Obstajajo romani, ki se začnejo prav počasi in pregledno, ki iz stavka v stavek potrpežljivo gradijo prizorišče, na katerem se bo odvijala zgodba, tako da imata bralka in bralec, ko se stvari naposled le začnejo zapletati, občutek, da se zelo dobro znajdeta v literarnem svetu, ki ga naseljujejo romaneskni junakinje in junaki, katerih značaje in želje je, za nameček, ob pozornem, dovolj zbranem branju navsezadnje moč razumeti.
Obstajajo pa, seveda, tudi čisto drugačna besedila – taka, ki nas že s prvimi nekaj stavki vržejo v sredo precej skrivnostnega dogajanja, med like, katerih motivacij ni mogoče kar tako razbrati, in nas nato v tem stanju negotovosti in dezorientacije držijo tako rekoč do zadnje strani. To je recept, ki se ga utegnejo oprijeti detektivke pa vohunski trilerji ali post-apokaliptične distopije.
A vsake toliko časa naletimo tudi na roman, ki ga nikakor ni mogoče opredeliti kot žanrskega, pa nam vseeno že na prvi strani spodmakne tla izpod nog. Eden takih je Moje je maščevanje sodobne francoske pisateljice Marie NDiaye, ki je v prevodu Suzane Koncut pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi. Kaj se torej godi v Moje je maščevanje, smo preverjali v oddaji, v kateri smo pred mikrofonom gostili Suzano Koncut in filozofa, dr. Mladena Dolarja, ki je slovenskemu prevodu Marie NDiaye pripisal spremno besedo.
foto: Goran Dekleva
831 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Roman, ki se sprašuje, kakšna je prava narava družbene hierarhije in gospostva? Kdo je zgoraj in kdo je spodaj, ko se srečata dva človeka?
Obstajajo romani, ki se začnejo prav počasi in pregledno, ki iz stavka v stavek potrpežljivo gradijo prizorišče, na katerem se bo odvijala zgodba, tako da imata bralka in bralec, ko se stvari naposled le začnejo zapletati, občutek, da se zelo dobro znajdeta v literarnem svetu, ki ga naseljujejo romaneskni junakinje in junaki, katerih značaje in želje je, za nameček, ob pozornem, dovolj zbranem branju navsezadnje moč razumeti.
Obstajajo pa, seveda, tudi čisto drugačna besedila – taka, ki nas že s prvimi nekaj stavki vržejo v sredo precej skrivnostnega dogajanja, med like, katerih motivacij ni mogoče kar tako razbrati, in nas nato v tem stanju negotovosti in dezorientacije držijo tako rekoč do zadnje strani. To je recept, ki se ga utegnejo oprijeti detektivke pa vohunski trilerji ali post-apokaliptične distopije.
A vsake toliko časa naletimo tudi na roman, ki ga nikakor ni mogoče opredeliti kot žanrskega, pa nam vseeno že na prvi strani spodmakne tla izpod nog. Eden takih je Moje je maščevanje sodobne francoske pisateljice Marie NDiaye, ki je v prevodu Suzane Koncut pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi. Kaj se torej godi v Moje je maščevanje, smo preverjali v oddaji, v kateri smo pred mikrofonom gostili Suzano Koncut in filozofa, dr. Mladena Dolarja, ki je slovenskemu prevodu Marie NDiaye pripisal spremno besedo.
foto: Goran Dekleva
Svež izbor iz obsežnega pesniškega opusa enega najbolj fascinantnih in kontroverznih Slovencev krepi vtis, da je bil v 20. stoletju prav Kocbek naš največji lirik
Constance Debre velja za eno najopaznejših sodobnih francoskih pisateljic, s svojimi tremi romani je dodobra razburkala svetovno literarno prizorišče. Njen avtofikcijski roman z naslovom Love me tender, v katerem tematizira večna vprašanja o ljubezni, medosebnih odnosih, materinstvu in družbenih normah, je eno najbolj znanih literarnih del v zadnjih letih. V slovenskem prevodu je nedavno izšel pri založbi No Press!. O romanu in avtorici je spregovorila dr. Manca G. Renko.
Tematsko raznolik roman enega najbolj markantnih ruskih pisateljev naše sodobnosti, ki literarno-kritično pisanje spretno spaja z elementi trilerja, kriminalke, fantastike in celo mita
Najvišja turška gora Ararat, ki bi bila najvišja na stari celini, če bi bila Turčija članica Evropske unije, je mitska gora, na katero se lepi veliko dogem, povezanih z nasedlo Noetovo barko, hkrati pa so nanjo vezani tudi simboli armenske nacionalne in religiozne zavesti. Za Armence ima gora status pravega božanstva. Stoji na politično zelo nemirnem delu sveta. Za mnoge iskalce smisla in osebne, notranje vere, je tudi romarski kraj, avanturisti pa z vzponom nanjo želijo le potešiti svojo arheološko radovednost in se spopasti z uganko, kaj se skriva po pokrovom ledu, ki pokriva vrh. Tudi Frank Westerman, ki se je mesece dolgo pripravljal na vzpon, je iskal nekaj, kar bi ovrglo ali potrdilo njegova prepričanja in življenjski nazor. Pisatelj in nekdanji dopisnik iz Rusije je pri tem pred bralca nasul številne teme, ki so del njegovega izkušenjskega sveta ali pa se postavljajo kot vprašanja, ki jih pred slehernika postavljajo vedenje in znanje, zgodovina človeštva, kultura, arheologija, biblični spisi ali človekove intuitivne zaznave.
Pravijo, da se od daleč nekatere stvari vidijo jasneje. S časovne oddaljenosti je nedvomno lažje razbrati ključne dogodke in trende, ki so pripeljali do današnjega trenutka. To je tudi osnovna ideja romana Kremeljski mag italijansko-švicarskega pisatelja Giuliana da Empolija. Kot namigne že njen naslov, nas knjiga popelje v ozadje burnega družbenega in političnega dogajanja v Rusiji, ki je na oblast pripeljalo Vladimirja Putina. O romanu Kremeljski mag, ki je izšel pri Mladinski knjigi, se je v oddaji Sobotno branje Nina Slaček pogovarjala z njegovo prevajalko, Janino Kos.
Skozi prizmo romana nemškega nobelovca, umeščenega v sredino 17. stoletja, ob konec uničujoče tridesetletne vojne, se pokaže, da sta jezik in literatura lahko poslednje vezivo družbe, ki se je raztreščila na tisoč koscev
Prvo delo, ki ga je po prejemu Nobelove nagrade objavila poljska pisateljica, se bere kot feministična predelava Čarobne gore, znamenitega romana Thomasa Manna
Resnična zgodba znamenitega berlinskega bordela, v katerem so nacisti s pomočjo mikrofonov in izurjenih prostitutk vohunili celo za predstavniki lastnega režima, prihaja izpod peresa zgodovinarjev in novinarjev Nigela Jonesa, Ursa Brunnerja in Julie Schrammel
Avtobiografija Jurija Součka, igralca in režiserja, je obsežna, zelo zanimiva, odslikava čas, v katerem je živel, razmere in okoliščine, ki so izrisale izjemno življenjsko zgodbo umetnika, njegovo zavezanost vsestranski življenjski energiji in seveda – gledališču. Ustvaril je približno 150 gledaliških vlog. Povezan je tudi z našo radijsko hišo, saj je delal na radiu, ko je bil ta še v povojih in skorajda brez tonskih posnetkov. Jurij Souček ima največji opus vlog v radijskih igrah med slovenskimi dramskimi igralci. Arhiv Radia Slovenija jih hrani več kot 650.
V tokratnem Sobotnem branju vam predstavljamo zbirko poezije Nora od Ljubezni, indijske mistične pesnice Lalle, ki jo je prevedla dr. Tina Košir. Uredil in oblikoval jo je Žiga Valetič, izšla pa je pri založbi Grafični atelje Zenit. O pesnici, mojstrici joge, razsvetljeni modrinji, ženski, ki je z osupljivo notanjo močjo strla okove družbenih pričakovanj in zaživela polno prebujeno, kot je v spremni besedi knjige zapisala Koširjeva, se je avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala s prevajalko. V oddaji lahko slišite tudi odlomke poezije, ki jo je interpretiral Renato Horvat.
V oddaji Sobotno branje se tokrat vračamo na začetek prejšnjega stoletja, v Rusijo, med tamkajšnje simboliste, predstavnike ruske literarne renesanse.
Potopis po Latinski Ameriki, ki zavestno noče eksotizirati ali romantizirati krajev in ljudi, ki se s slovenskega vidika zdijo precej oddaljeni
Pisateljica Anja Mugerli je letos prejela nagrado kresnik za svoj roman Pričakovanja. Na knjižnih policah pa je že njena nova knjiga – zbirka kratih zgodb Plagiat, ki je izšla pri založbi Miš. Mugerli nas popelje v svet ženske intime skozi pester izbor ženskih odnosov v različnih življenjskih obdobjih. Sestra, hči, svakinja, vdova, stanodajalka, najboljša prijateljica. Z njimi izrisuje predanost, bližino, zaupanje, pa tudi osamljenost, nerazumevanje, zavist in predvsem izgubo. Z avtorico se je o njeni najnovejši izdaji in ustvarjanju nasploh pogovarjala Urška Henigman.
Roman sodobnega norveškega pisatelja, ki v marsičem spominja na potopis, se navsezadnje bere kot nekakšna meditacijo o nikoli razrešljivem razmerju med mirovanjem in gibanjem, med tesnobo, ki jo zbuja zlata kletka doma, in tesnobo, ki jo zbuja cesta, ki ne pozna konca
Nova znanstvena spoznanja ne odpirajo le vrat v lepšo prihodnost, ampak lahko v temelju zamajejo ustaljene predstave življenju, svetu in našem položaju v njem
Potujoče gledališče marsikdo ocenjuje za enega najboljših hrvaških romanov tega stoletja. Obsežna družinska saga izpod peresa Zorana Ferića sledi njegovim prednikom do samega začetka 20. stoletja, nato pa njihove velikokrat tragične zgodbe s polno črnega humorja pred nami razgrinja vse do devetdesetih let, ko v pripoved že dodobra vstopi tudi pisatelj sam. Če je Ferićev roman, ki je v prevodu Mateje Komel Snoj nedavno izšel pri založbi Beletrina, zanimiv že zaradi živega in zabavnega zarisovanja najrazličnejših človeških usod, pa verjetno lahko v našem prostoru še bolj odzvanja, ker smo si velik del zgodovine 20. stoletja, v kateri se odvijajo te zgodbe, delili s svojo južno sosedo. Roman Potujoče gledališče je za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti urednica Tina Vrščaj. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Roman, v katerem tanzanijsko-britanskega nobelovca zanima, kakšni so bili prvi destabilizirajoči učinki evropskega kolonialnega osvajanja na tradicionalne družbe, kakršne so okoli leta 1900 še obstajale v vzhodni Afriki
V političnem potopisu Ob jarkih: potovanje čez Vzhodno Evropo do Isfahana, nas nemški novinar in pisatelj iranskega rodu Navid Kermani popelje po znanih in neznanih krajih tega velikokrat spregledanega območja naše celine, polnega nelahke zgodovinske dediščine, vojn, premeščanja meja, selitve etnij in spreminjanja političnoekonomskih sistemov. V pogovoru z ljudmi najrazličnejših nacionalnosti, poklicev in družbenih slojev pisatelj prevprašuje svoje ideje o Evropi in njenih vrednotah, o mejah in multikuturnosti, o nacionalnih državah, političnih ureditvah in zgodovinskih procesih ter s tem pred nami zarisuje kompleksno in večplastno sliko življenja na teh področjih, ki so bila - razen njegovega rojstnega Irana - v prejšnjem stoletju del vzhodnega bloka, zdaj pa se tam nahaja kopica samostojnih držav, ki se bolj ali manj uspešno uveljavljajo v današnjem svetu in se - velikokrat v slabih ekonomskih okoliščinah - spoprijemajo s svojo neenoznačno zgodovinsko dediščino. Politični potopis, ki je nedavno izšel pri založbi Goga, nam je za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka dela Tanja Petrič. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Nov, intriganten prispevek v bogato zakladnico slovenskega pisanja o gorah, plezanju in alpinizmu
Znamenita vesoljska saga, v kateri človeštvo naseljuje celotno galaksijo, a galaktičnemu cesarstvu grozi neizbežni propad.
Neveljaven email naslov