Romaneskni prvenec kultnega madžarskega pisatelja sicer slika zagatno družbeno stvarnost pri naših vzhodnih sosedih v času socializma, a to počne tako, da presega kontekst, sredi katerega je nastal, in navsezadnje izreka temeljne resnice o človeku in njegovem položaju v svetu

Kako hitro se stvari spreminjajo v polju literature! Ko je, na primer, leta 2014 László Krasznahorkai prejel nagrado Vilenica, smo se slovenski bralke in bralci povečini zmedeno spraševali, kdo neki je ta lavreat in kaj je takega napisal, da si zasluži to visoko priznanje. Ko pa je sredi marca, v kontekstu letošnjega festivala Fabula, Krasznahorkai gostoval v Ljubljani, je bil Klub Cankarjevega doma poln njegovih navdušenih bralk in bralcev.

Da se je v vsega devetih letih naš odnos do tega pisatelja tako korenito spremenil, so po svoje najbrž pripomogle prestižne nagrade – ne pozabimo: po Vilenici je madžarski književnik prejel še mednarodnega Bookerja ter avstrijsko državo nagrado za evropsko književnost – no, še bolj pa je gotovo zaslužna Marjanca Mihelič, ki nas je leta 2015 najprej oskrbela z gibkim prevodom Kraszanhorkaijevega romana Vojna in vojna, pet let pozneje pa še z njegovo izvrstno kratko prozo neskončno dolgih stavkov, zbrano v zbirki Svet gre naprej.

Ker sta ti knjigi zgovorno pokazali, da moramo v madžarskem avtorju prepoznati resnega kandidata za naziv največjega živečega pisatelja na svetu, tudi ne moremo biti posebej presenečeni, da je bil literarni večer s Krasznahorkaijem tako dobro obiskan. Še posebej, jasno, ker se je dobršen del pogovora navsezadnje sukal okoli novega prevoda iz pisateljevega opusa; pri Beletrini so namreč – ponovno po zaslugi Marjance Mihelič – izdali roman Satanov tango. Na Prvem pa smo v tokratnem Sobotnem branju preverjali, kakšno mesto pričujoča knjiga pravzaprav zavzema med umetnikovimi deli oziroma kako dopolnjuje naše predstave o Krasznahorkaijevi viziji človeka in njegovega položaja v svetu. Gostja oddaje je bila prav Marjanca Mihelič.

foto: Goran Dekleva