Kratke zgodbe japonskega pisateljskega zvezdnika bralke in bralce vedno znova postavljajo v zamaknjen, na robovih nejasen, zabrisan, negotov in posledično rahlo grozljiv svet, v katerem nihče nima zares trdne identitete

Japonskemu pisateljskemu velezvezdniku Harukiju Murkamiju so svetovno slavo v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja prinesla dela, kot so Norveški gozd pa Južno od meje, zahodno od sonca ter Ljubi moj Sputnik. Sami romani, torej. Zato se zdaj, ko na naše knjižne police prihaja njegova zbirka kratkih zgodb V prvi osebi ednine, utemeljeno postavlja vprašanje, kakšno mesto v širšem kontekstu Murakamijevega opusa pravzaprav zaseda kratkoprozno pisanje? So to nemara sprotni, umetniško manj dodelani prebliski, s katerimi se Murakami pač kratkočasi, medtem ko zbira moči za vsakokrat nov romaneskni napor? Ali pa so, nasprotno, Murakamijeve kratke zgodbe absolutno polnokrven del njegovega ustvarjanja, ki jih je nujno treba prebrati, če si seveda hočemo ustvariti ustrezno predstavo o pisateljevem delu? In če drži to drugo, kakšna je potemtakem atmosfera, ki jo v pričujoči kratki prozi Murakami navsezadnje ustvari, in kaj nam s temi zgodbami hoče navsezadnje sporočiti? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Domna Kavčiča, ki je V prvi osebi ednine prevedel za Mladinsko knjigo.

foto: Goran Dekleva