Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V pogovoru z umetnico, ki za svojo četrto zbirko prejema eno izmed letošnjih nagrad Prešernovega sklada, preverjamo, kako ji je polet navzgor, k duhovnemu vendarle uspelo zasidrati v stvarnem, vsakdanjem svetu?
Lani je bila Miljana Cunta slavnostna govorka ob otvoritvi knjižnega sejma v Franfurtu, svoj čas pa je vodila tudi morda največja, mednarodno najbolj prepoznavna literarna festivala pri nas – Vilenico in Fabulo. To so gotovo zelo lepi uspehi, a če si jo je najširša slovenska kulturna javnost zapomnila samo po teh dosežkih, si je slej ko prej naredila medvedjo uslugo. Cunta je namreč tudi vešča prevajalka iz angleškega in italijanskega jezika, predvsem pa je seveda izvrstna pesnica, ki že vse od leta 2010, ko je luč sveta ugledal njen prvenec Za pol neba, vztrajno hodi po, zdi se, manj obljudenih stezah na pobočjih našega sodobnega pesniškega Parnasa.
Njeno pisanje – prvi zbirki so sledile še Pesmi dneva (2014) pa Svetloba od zunaj (2019) ter Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo (2023) – namreč nespregledljivo zaznamuje prav posebna poetika, ki raje kakor na burno, kričavo emocionalnost in teatralične, predimenzionirane retorične geste stavi na izjavljalsko obvladanost, pretehtanost, malodane zadržanost. V táko govorico pa se – in tudi v tem smislu se zdi Miljana Cunta pesniška samohodka na današnji slovenski sceni – razmeroma pogosto pustijo uloviti bolj duhovne, nemara že kar metafizične razsežnosti človeške bivanjske izkušnje. Kot je v imenu Prešernovega odbora, ki je za zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo sklenil pesnici podeliti eno izmed letošnjih nagrad Prešernovega sklada, med drugim zapisala Nada Šumi: »Poezija Miljane Cunta nosi v sebi eterično lepoto artikulirano zadrževane eksplozije občutij, ki z milino odpira bralčevo duhovno srce, da v njej potone do samega izvora.«
Pa vendar to še ne pomeni, da je nagrajena knjiga, ki je izšla pri Slovenski matici, scela odvezana od stvarnega, izkustveno preverljivega sveta ali da pesmi v njej plavajo v čistem etru abstraktnih idej. Prav nasprotno; pesniški polet navzgor, k duhovnemu je tu vseskozi zasidran v konkretnem, celo vsakdanjem. Kako ji je to združevanje nasprotij uspelo, smo v pogovoru z umetnico preverjali v tokratnem Sobotnem branju.
foto: Goran Dekleva
829 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
V pogovoru z umetnico, ki za svojo četrto zbirko prejema eno izmed letošnjih nagrad Prešernovega sklada, preverjamo, kako ji je polet navzgor, k duhovnemu vendarle uspelo zasidrati v stvarnem, vsakdanjem svetu?
Lani je bila Miljana Cunta slavnostna govorka ob otvoritvi knjižnega sejma v Franfurtu, svoj čas pa je vodila tudi morda največja, mednarodno najbolj prepoznavna literarna festivala pri nas – Vilenico in Fabulo. To so gotovo zelo lepi uspehi, a če si jo je najširša slovenska kulturna javnost zapomnila samo po teh dosežkih, si je slej ko prej naredila medvedjo uslugo. Cunta je namreč tudi vešča prevajalka iz angleškega in italijanskega jezika, predvsem pa je seveda izvrstna pesnica, ki že vse od leta 2010, ko je luč sveta ugledal njen prvenec Za pol neba, vztrajno hodi po, zdi se, manj obljudenih stezah na pobočjih našega sodobnega pesniškega Parnasa.
Njeno pisanje – prvi zbirki so sledile še Pesmi dneva (2014) pa Svetloba od zunaj (2019) ter Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo (2023) – namreč nespregledljivo zaznamuje prav posebna poetika, ki raje kakor na burno, kričavo emocionalnost in teatralične, predimenzionirane retorične geste stavi na izjavljalsko obvladanost, pretehtanost, malodane zadržanost. V táko govorico pa se – in tudi v tem smislu se zdi Miljana Cunta pesniška samohodka na današnji slovenski sceni – razmeroma pogosto pustijo uloviti bolj duhovne, nemara že kar metafizične razsežnosti človeške bivanjske izkušnje. Kot je v imenu Prešernovega odbora, ki je za zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo sklenil pesnici podeliti eno izmed letošnjih nagrad Prešernovega sklada, med drugim zapisala Nada Šumi: »Poezija Miljane Cunta nosi v sebi eterično lepoto artikulirano zadrževane eksplozije občutij, ki z milino odpira bralčevo duhovno srce, da v njej potone do samega izvora.«
Pa vendar to še ne pomeni, da je nagrajena knjiga, ki je izšla pri Slovenski matici, scela odvezana od stvarnega, izkustveno preverljivega sveta ali da pesmi v njej plavajo v čistem etru abstraktnih idej. Prav nasprotno; pesniški polet navzgor, k duhovnemu je tu vseskozi zasidran v konkretnem, celo vsakdanjem. Kako ji je to združevanje nasprotij uspelo, smo v pogovoru z umetnico preverjali v tokratnem Sobotnem branju.
foto: Goran Dekleva
V tokratnem Sobotnem branju smo se posvetili enajsti pesniški zbirki Milana Jesiha z naslovom Lahkoda. Ob zbirki, ki prinaša obilje pesmi v prepoznavni pesniški govorici enega večjih mojstrov slovenskega jezika, smo se s pesnikom pogovarjali o pisanju pesmi, o jeziku in o pomenu poezije v današnjem času. Milan Jesih pa nam je interpretiral tudi dve pesmi iz nove zbirke.
Zdaj, ko je zima naposled pokazala svoje zobe in življenje po Sloveniji grenijo sneg, žled in poledica, našo domišljijo vse bolj vznemirja misel na lagodne, tople, sončne dni. No, prav ta čas pa se najlepše potuje po deželah Indokine. Nebo nad Burmo in Laosom, nad Tajsko, Kambodžo in Vietnamom je v prvih mesecih leta namreč malodane brez oblačka, monsun je le še oddaljen spomin, temperature pa so, četudi prav poletno razžarjene, vendarle obvladljive celo za zmernega podnebja vajene Evropejce. Zato se bomo v tokratnem Sobotnem branju zatopili v delo Vedeževalec mi je rekel, izvrsten potopis italijanskega novinarja Tiziana Terzanija, ki je leta 1993 vandral po morskih poteh, cestah in železnicah jugovzhodne Azije. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Ne samo ljubitelji nogometa in športa nasploh, vsak bo z zanimanjem bral biografijo o švedskem nogometašu Zlatanu Ibrahimoviću. Knjigo je posvetil družini in vsem otrokom, ki so drugačni, ki nekoliko izstopajo in ki so izločeni zaradi popolnoma napačnih razlogov: »V redu je biti drugačen, verjemite mi - meni se je izplačalo.« Oddajo je pripravila Helena Premrl.
Joseph Anton je ime, ki je enajst let zakrivalo »prekletega« pisatelja Salmana Rushdieja. Pol leta po izidu njegovega tretjega romana Satanski stihi je iranski verski voditelj ajatola Homeini zahteval njegovo smrt in za Rushdieja se je običajno življenje uspešnega pisatelja končalo. Nanj se je usula povodenj groženj s smrtjo in začela so se dolga leta skrivanja. »Nič takšnega ni, kot je običajno življenje« med drugim zapiše v svojih spominih, ki nosijo njegovo maskirno ime Joseph Anton. 700 strani dolga avtobiografija v značilnem Rushdiejevem slogu, ki je izšla pri založbi Modrijan, nazorno prikaže neobičajno življenje pisatelja, ki je iz javnega življenja »izginil na naslovnice«.
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Zdravnik, ki ga je naveza s farmacevtskim podjetjem stala mesta predstojnika oddelka. Poslovnež dvomljivega slovesa z udbaško preteklostjo. In mladi borzni posrednik, ki mu je propadel posel s certifikati. Kaj se zgodi, ko to le na videz nenavadno trojico združi pohlep? Prisluhnite oddaji Sobotno branje. Predstavili bomo roman slovenskega zdravnika, esejista in pisatelja Alojza Ihana z naslovom Slike z razstave. Oddajo je pripravil Iztok Konc.
Himalaja. Beseda sama v sanskrtu pomeni domovanje snega. Mogočna gorska pregrada, skrivnostna in težko dostopna, o kateri se je zato spletlo veliko legend. In zato že od nekdaj v ljudeh tli želja, da bi to mogočno stvaritev narave tudi raziskali. Viki Grošelj je eden tistih srečnežev, ki mu je večkrat uspelo pogledati na svet z višine več kot 8000 metrov. Je tudi eden tistih srečnežev, ki svoja doživetja rad podeli z bralci kot avtor številnih knjig. V svoji zadnji zaokroži pot čez vseh 14 osemtisočakov, spoznamo uspehe in tudi težke trenutke doživetij, ki so pri osvajanju najvišjih gora žal neizogibni. »Velikani Himalaje« Vikija Grošlja so zato dragoceno popotovanje, ki ne bo nikoli končano. Oddajo je pripravila Lucija Fatur.
»Potica je v zavesti Slovenca nekaj praznično samoumevnega«, piše v knjigi Potice iz Slovenije prof. dr. Janez Bogataj. Vsak praznik v letu ima lahko svojo. Božič orehovo, dan samostojnosti in enotnosti pa potico s suhim sadjem. Priznani etnolog v svoji zadnji monografiji najprej stre enigmo o izvoru in razvoju te sladice. Preseje njeno prisotnost v jedilnikih slovenskih pokrajin in jo primerja s podobnim pecivom v Evropi. Potico prepozna tudi kot navdih kulturnega ustvarjanja in simbol naše države. Oddajo pripravlja Barbara Belehar Drnovšek.
Profesor doktor Bogomil Ferfila, vodja Ameriških in svetovnih študij na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, je v knjigi Popotniške stopinje Severne Amerike 1972 - 2012, ki je izšla v zbirki Svet na dlani Založbe FDV. zbral 40 let potopisov s svojjih potovanj. Avtorja knjige smo med drugim vprašali, v katero poglavje knjige bi odpotoval, če bi imel časovni stroj. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
»Trideset let sem star, najbolj nora leta bi morala biti za mano, in čeprav danes pravijo, da so trideseta nova dvajseta, bo moja malha pustolovščin ostala prazna,« nas v svoj svet uvede Herman Vitežnik, protagonist prvenca avtorja Miha Stoparja, ki v svojem delu govori o odraščanju v tranzicijskih in turbulentnih časih, kjer junak išče svojo identiteto v malem mestu – Vipavi, kjer so vsi zvezde, od župana do rekorderja v pitju špricerjev. O romanu z naslovom Herman Vitežnik smo spregovorili s publicistko Majo Žvokelj. Oddajo Sobotno branje je pripravila Martina Černe.
Česa vsega ljudje ne počnemo, da bi ohranili svojo vitalnost. Nekateri se, na primer, zagrizeno ukvarjajo s športom, drugi veliko pozornosti posvečajo svoji prehrani, spet tretji verjamejo, da pomaga reševanje križank. No, roman Na Zgornji Maslovki sodobne rusko-izraelske pisateljice Dine Rubine pa nam dopoveduje, da nič ne poživlja tako kot umetnost. Je potemtakem obisk galerije lahko tako učinkovit kot obisk fitnes centra? – Preverjamo v današnjem Sobotnem branju, ki ga je pripravil Goran Dekleva.
Dela sodobne umetnosti v svetu dosegajo vrtoglave cene, ki gredo v milijone evrov. Gospodarska kriza se trga sodobne umetnosti skorajda ni dotaknila. Francoski novinarki Daniele Granet in Catherine Lamour sta dve leti raziskovali, kakšne zakonitosti se skrivajo v ozadju tega elitnega posla, in svoje ugotovitve predstavili v knjigi Velike in male skrivnosti sveta umetnosti. V ta svet smo s prevajalcem knjige in umetnostnim kritikom Branetom Kovičem pogledali v oddaji Sobotno branje.
Zdi se, da se slovenski film vnovič prebuja. Kot vedno je za razumevanje sedanjosti dobrodošel pogled v preteklost. Maškarada je knjiga, ki vam bo na novo odkrila slovenske filme in preobrnila pogled na zgodovino slovenskega filma, so zapisali pri založbi UMco. Avtor knjige marcel Štefančič, jr. namreč pravi, da knjiga skuša pokazati, kako se je v slovenskih socialističnih filmih zrcalila svetovna zgodovina filma in kako je svetovna zgodovina filma podžigala strašne fantazije slovenskega filma. O knjigi se je z urednikom Samom Rugljem pogovarjala Urška Henigman.
Ko govorimo o drugi svetovni vojni, praviloma ne mislimo na Avstralijo. A najmanjša celina le ni bila - kot dokazuje tudi zadnji, posthumno izdani roman edinega avstralskega nobelovca, Patricka Whita - izvzeta iz nemirnega in krvavega časa. V Whitovem Visečem vrtu tako beremo o dečku Gilbertu in deklici Irene, ki sta, potem ko v vojni vihri izgubita vsak po enega starša, pred svetovno morijo prisiljena pribežati v predmestje Sydneyja in si tam ustvariti novo življenje in novo identiteto. Njuno zgodbo, ki se žalostno ponavlja tudi v današnjem času, bomo podrobneje osvetlili v tokratnem Sobotnem branju.
Novinar Vasja Badalič v svoji knjigi Teror "trajne svobode" piše o svojih izkušnjah v Afganistanu in Pakistanu, ki ju je večkrat obiskal v zadnjih petih letih ter o dogajanju tam poda zelo kritično sliko.
O KOMEDIJI OSLI TITA MAKCIJA PLAVTA SE JE S KLASIČNIM FILOLOGOM DR. MARKOM MARINČIČEM POGOVARJAL GORA DEKLEVA.
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Neveljaven email naslov