Zvrstni križanec med avtobiografsko izpovedjo, romanom in esejem prinaša kolikor intenzivno doživeto toliko tudi tehtno premišljeno poročilo o pasteh in radostih eko-kmetovanja v času globalnega segrevanja

Nataša Kramberger je pisateljica in kolumnistka, ki je vrsto let živela in delala v Berlinu, potem pa je pred slabim desetletjem prevzela kake tri hektarje veliko kmečko posest na štajerskem severovzhodu, posest brez elektrike in brez orodja, in se tam na presenečenje vseh – starih prijateljev iz urbanih okolij, novih sosedov s podeželja in celo najožjih družinskih članov – lotila ekološkega kmetovanja. In prav to – malo donkihotsko malo pa tudi ekstatično – izkušnjo je nato še popisala; svoje nelahke začetke je zajela v romanu Primerljivi hektarji (LUD Literatura, 2017), v Po vsej sili živ (Goga, 2024) pa skuša, se zdi, opraviti bolj celostno bilanco, se pravi: povleči črto pod svojimi prvimi sedmimi sezonami kmetovanja v času globalnega segrevanja.

Tako nam poroča, česa se je skozi delo na kmetiji naučila o sami sebi, česa o odnosih med ljudmi, česa o denarju in agro-biznisu, česa o starosvetnih tradicijah, česa o ponorelem, iztirjenem vremenu, česa o samooplajajoči se moči narave, česa o upu, obupu in možnih preživetvenih strategijah na pragu planetarnega ekološkega kolapsa. In ker vse to počne na izrazito mehak, liričen, meditativen in mestoma tudi duhovit način, ker je v svojih vrednostnih sodbah nepristranska, ne-navijaška, ker se pač obotavlja izrekati manihejsko izključujoče sodbe, skozi prizmo katerih bi bilo vselej povsem jasno, kdo natanko so v neskončno kompleksnem in med seboj prav po gordijsko prepletenem sodobnem svetu dobri in kdo slabi fantje, je navsezadnje spisala knjigo, za katero smemo domnevati, da je – pa čeprav je šele komaj marec – resna kandidatka za najboljšo slovensko knjigo leta.

Foto: Goran Dekleva