Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V političnem potopisu Ob jarkih: potovanje čez Vzhodno Evropo do Isfahana, nas nemški novinar in pisatelj iranskega rodu Navid Kermani popelje po znanih in neznanih krajih tega velikokrat spregledanega območja naše celine, polnega nelahke zgodovinske dediščine, vojn, premeščanja meja, selitve etnij in spreminjanja političnoekonomskih sistemov. V pogovoru z ljudmi najrazličnejših nacionalnosti, poklicev in družbenih slojev pisatelj prevprašuje svoje ideje o Evropi in njenih vrednotah, o mejah in multikuturnosti, o nacionalnih državah, političnih ureditvah in zgodovinskih procesih ter s tem pred nami zarisuje kompleksno in večplastno sliko življenja na teh področjih, ki so bila - razen njegovega rojstnega Irana - v prejšnjem stoletju del vzhodnega bloka, zdaj pa se tam nahaja kopica samostojnih držav, ki se bolj ali manj uspešno uveljavljajo v današnjem svetu in se - velikokrat v slabih ekonomskih okoliščinah - spoprijemajo s svojo neenoznačno zgodovinsko dediščino. Politični potopis, ki je nedavno izšel pri založbi Goga, nam je za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka dela Tanja Petrič. Oddajo je pripravila Alja Zore.
829 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
V političnem potopisu Ob jarkih: potovanje čez Vzhodno Evropo do Isfahana, nas nemški novinar in pisatelj iranskega rodu Navid Kermani popelje po znanih in neznanih krajih tega velikokrat spregledanega območja naše celine, polnega nelahke zgodovinske dediščine, vojn, premeščanja meja, selitve etnij in spreminjanja političnoekonomskih sistemov. V pogovoru z ljudmi najrazličnejših nacionalnosti, poklicev in družbenih slojev pisatelj prevprašuje svoje ideje o Evropi in njenih vrednotah, o mejah in multikuturnosti, o nacionalnih državah, političnih ureditvah in zgodovinskih procesih ter s tem pred nami zarisuje kompleksno in večplastno sliko življenja na teh področjih, ki so bila - razen njegovega rojstnega Irana - v prejšnjem stoletju del vzhodnega bloka, zdaj pa se tam nahaja kopica samostojnih držav, ki se bolj ali manj uspešno uveljavljajo v današnjem svetu in se - velikokrat v slabih ekonomskih okoliščinah - spoprijemajo s svojo neenoznačno zgodovinsko dediščino. Politični potopis, ki je nedavno izšel pri založbi Goga, nam je za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka dela Tanja Petrič. Oddajo je pripravila Alja Zore.
V knjigi Lege življenja, ki jo je eden najbolj priznanih angleških pisateljev Julian Barnes napisal kot posvetilo, v spomin na pokojno ženo, spremljamo metaforičen preplet življenj ljudi, ki so zaznamovali nekdanje čase in popis intimno pisateljevega »preprostega in brezpogojnega žalovanja« po nenadni izgubi. Poleg spominov na dinamiko pisateljevega zakonskega življenja, v roman vstopajo tudi osebe, ki jih je v spominu obdržala zgodovina: znamenita francoska igralka Sarah Bernardt, do katere strastno ljubezen goji angleški polkovnik Fred Burnaby, in fotograf Nadar.
Michel Butor, ki ga pri nas poznamo predvsem zahvaljujoč Modifikaciji – ta je pred pol stoletja izšla v legendarni zbirki Sto romanov –, velja za pionirja tako imenovanega novega romana in sploh enega najbolj drznih inovatorjev francoske književnosti po drugi svetovni vojni. V Duhu kraja, sveže prevedenem delu, ki je izšlo pri Cankarjevi založbi, v knjižni ediciji S poti, pa se Butorjevo poudarjeno eksperimentalno pisanje vendarle nekoliko omehča, da bi navsezadnje nastala nenavadna, lirično-meditativna potopisna knjiga, ob branju katere ne le vidimo in slišimo ampak malodane tudi vonjamo ulice Carigrada, Soluna, Kaira … Kako Butorju torej uspe prodreti v duha sredozemskih mest, ki jih je obiskal, in se naseliti med debelimi plastmi njihovih bogatih zgodovin, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Suzano Koncut, ki je Duh kraja prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Albert Camus po splošni sodbi velja za enega ključnih mislecev filozofije eksistencializma in enega največjih pisateljev francoske oziroma svetovne književnosti 20. stoletja. Ta slava v pretežni meri počiva na izjemni umetniški moči in miselni globini dveh romanov – Tujca iz leta 1942 in Kuge, ki je luč sveta ugledala pet let pozneje. Gre za tako rekoč večni deli, ki ju lahko beremo kadarkoli in kjerkoli pa nam bosta vsakokrat odpirali nove horizonte in zastavljali nova vprašanja. In vendar je treba reči, da se zdi naš, »koronski« čas še prav posebej primeren za bodisi prvo bodisi ponovno branje Kuge. Kakor namreč pove že naslov, Camus tu piše o epidemiji, o izmišljenem izbruhu nemara najstrašnejše kužne bolezni, ki v romanu v štiridesetih letih prejšnjega stoletja prizadene Oran, pristaniško mesto v Alžiriji. Kaj živega, aktualnega, nepogrešljivega nam torej to tri četrt stoletja staro delo francoskega nobelovca lahko pove o našem lastnem položaju, smo v tokratnem Sobotnem branju preverjali v pogovoru z literarnim kritikom Urbanom Vovkom, ki je novemu natisu Kuge - ta je v dobrem starem prevodu Jožeta Javorška pred nedavnim izšel pod okriljem založbe Beletrina - pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Romaneskni prvenec z naslovom Mojstrovina avtorice Ane Schnabl nas popelje v zgodovinsko obdobje razpada Jugoslavije. Osrednje mesto v pripovedi zaseda ljubezenski odnos, skozi katerega pa ne zasledujemo le zapletene psihološke dinamike medosebnih razmerij, temveč tudi introspekcijo in potovanje protagonistke Ane Miler k sami sebi. Izrisujejo se posledice interakcij z drugimi in osebnih odločitev ter spoznanja ob srečevanju s samim seboj. V romanu, ki pronicljivo analizira psihopatologijo človeških nravi in pokaže kako v obdobjih krize vznika resnica, zasledujemo tudi vprašanje usode, kavzalnosti in svobode, vprašanje odnosa med življenjem in umetnostjo ter proces emancipacije glavne junakinje. Roman je izšel letos pri založbi Beletrina. Pred mikrofon smo povabili avtorico, pisateljico Ano Schnabl.
Trideseta leta 20. stoletja. Nekje na vzhodu Afrike – v izmišljeni državi, Republiki Ismailiji – se kuha državljanska vojna. V ozadju se prerivajo evropske sile s svojimi kolonialno-hegemonističnimi interesi, svetovni mediji pa na krizno območje pošiljajo poročevalce, da bi javnost napeto dogajanje lahko spremljala čim bolj od blizu. To je osnovni zgodbeni okvir romana Ekskluziva, v katerem znameniti angleški pisatelj Evelyn Waugh nastavi jedko satirično ogledalo novinarstvu. In čeprav takrat še ni bilo ne televizije ne svetovnega spleta ne družabnih omrežij, se zdi, da je v romanu mojstrsko napovedal vse senčne plati sodobnega žurnalizma – od bombastičnega senzacionalizma do zavestnega izkrivljanja oziroma potvarjanja resničnosti. Kako je Waughu to uspelo že pred 82 leti, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Dušanko Zabukovec, ki je Ekskluzivo prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Le kaj se skriva v drobni knjigi z enigmatično, povsem belo sprednjo platnico, na kateri nista natisnjena ne naslov ne ime avtorja ali avtorice? – Najbolj dovršeno, najbolj branja vredno domače leposlovno delo lanskega leta, če je, seveda, verjeti presoji članic in članov Društva slovenskih literarnih kritikov, ki so med vsemi romani, kratkoproznimi in pesniškimi zbirkami, eseji in dramami prav tej beli knjižici pred nekaj tedni podelili nagrado kritiško sito za »naj« knjigo leta 2019. Kdo je torej prepričal naše književne arbitre? – Anja Golob s četrto pesniško zbirko da ne da ne bo več prišla ... O čem torej piše avtorica in na kakšen način to počne, da je navsezadnje navdušila pregovorno sitne, nikoli zadovoljne kritike in kritičarke? - Odgovor smo v pogovoru z Anjo Golob iskali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Roman z naslovom Materinstvo so svetovni mediji razglasili za enega najboljših romanov leta 2018. "Če si med branjem knjige podčrtujete povedi, kakor si jih sam, vam bo pri branju tega romana zmanjkalo svinčnika", so zapisali pri The New York Times. Njegova avtorica Sheila Heti pa je dosegla kultni status tako na literarnem kot na teoretskem področju. Roman je v slovenskem prevodu Katje Zakrajšek izšel pri založbi Beletrina. Pogovarjali smo se z urednico in avtorico spremne besede dr. Manco G. Renko.
Roman Zemlja, po kateri stopamo se odvija na španskem podeželju, na kmetiji na robu manjšega mesteca, a v alternativni zgodovini, v kateri je severni Imperij nekje na začetku 20. stoletja podjarmil Španijo in nad domorodci izvedel genocid. Soproga zdaj dementnega, nekdaj pa zelo uspešnega polkovnika Imperija nekega dne na svojem vrtu naleti na molčečega človeka. Človeka, ki ima očitno z zemljo na kmetiji zelo tesno vez. Namesto, da bi ga prijavila, skuša Eva mukoma rekonstruirati njegovo zgodbo, s tem pa postopoma razkriva tudi hrbtno plat svoje lastne osebne zgodbe, ki je utemeljena na mitu o napredku, ki ga je njena civilizacija prinesla zaostalim krajem. Na eni strani gre v romanu za zelo jasno kritiko globalizacije, kolonializmov, različnih načinov izkoriščanja. A Carrascova odlika je predvsem v tem, da ne poenostavlja in ne išče lahkih odgovorov. Predvsem pa na domišljen način ubesedi teme, ki ga zanimajo. »Eva lahko rekonstruira Levino zgodbo le tako, da se z njim identificira, to pa se lahko stori samo preko bolečine, preko lastne izgube sina,« razlaga prevajalka Urša Zabukovec. »Ideja, da nas povezuje bolečina, da smo v globini vsi med sabo povezani, to Carrasco zelo izvirno doseže tudi na ravni samega jezika.«
Lanski prejemnik Nobelove nagrade za književnost, Peter Handke, je močno kontroverzna osebnost. Upravičeno. Njegova javno izražena stališča o razpadu Jugoslavije, stališča, ki jih je Salman Rushdie leta 1999 jedrnato označil za »strastno apologijo genocidnega režima Slobodana Miloševića,« namreč visijo ne le nad Handkejem osebno temveč tudi nad njegovim književnim opusom in pravzaprav ni težko razumeti tistih bralk in bralcev, ki se jim upira že sama misel, da bi zdaj v roke jemali Handkejeve drame, romane, pesmi ali eseje. In vendar je treba priznati, da je Handke nekaj svojih najmočnejših, po splošni kritiški sodbi umetniško najbolj konsekventnih del spisal dolgo, dolgo preden je kdorkoli slišal za Miloševića. Tako se utemeljeno postavlja vprašanje, ali tudi nad temi deli visi senca pisateljevega poznejšega, etično oporečnega angažmaja? Bodimo še določnejši: če je Žalost onkraj sanj, mojstrsko pripoved, v kateri na pretresljiv način govori o samomoru svoje matere, koroške Slovenke Marije Sivec, Handke spisal leta 1972, ko je bil poznejši srbski voditelj še nikomur znani namestnik generalnega direktorja beograjskega podjetja Tehnogas, ali je tudi nad to pripovedjo upravičeno izreči anatemo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko Žalosti onkraj sanj, Amalijo Maček. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Med karanteno je veliko ljudi vsakodnevno preživljalo čas v mestnih parkih in gozdovih. Marsikdo je tako na novo odkril naravo in na lastni koži izkusil, da na nas vpliva pozitivno. Ampak zakaj? Odgovore na to vprašanje smo našli v knjigi Florence Williams Narava zdravi in popravi, ki je v prevodu Miriam Drev izšla pri založbi Umco. Ameriška novinarka in urednica v knjigi z izvirnim naslovom “The Nature Fix” raziskuje, zakaj narava pozitivno vpliva na našo srečo, ustvarjalnost in zdravje. O njenih ugotovitvah, gozdni kopeli, biofiliji in sproščanju v naravi se je Urška Henigman pogovarjala z dr. Uršo Vilhar z Gozdarskega inštituta Slovenije, psihologinjo dr. Andrejo Avsec s Filozofske fakuktete Univerze v Ljubljani in sodobnoplesno umetnico Snježano Premuš.
Donald je pristni Sarajevčan, po rodu Nemec, in veteran vojne za Sarajevo. Danes vozi taksi po mestu, v katerem se ne počuti več povsem domače. V neprekinjenem monologu, s konstantnimi, a ravno prav tempiranimi preskoki, pripoveduje svojo živo in mnogoplastno pripoved o mestu, o vojni in predvsem ljudeh. O življenju pred vojno in po njej, o grozotah in absurdih vojne, ki je mesto spremenila. “Ti je smešno, da mi je ime Donald, te že z naslovom sprašuje, če se znaš smejati. Če je odgovor ja, jo vzemi v roke. Rezultat bo ta, da se boš bolje počutil, kot si se, preden si jo začel brati. Naredila te bo zadovoljnjega, dala ti bo nekaj veselja, pri tem pa ti ne bo lagala, da je vojna nekaj lepega in da se v njej ne dogajajo hude in strašne stvari in da ljudje zaidejo v popolnoma nemogoče situacije, kjer morajo sprejemat etične odločitve, ki so mnogo večje od njih samih,” pravi Ervin Hladnik Milharčič, ki je romanu, ki je v prevodu Lili Potpara izšla pri založbi Goga, napisal spremno besedo.
Kaj bi se zgodilo, če bi bil virus Sars-CoV-2 smrtonosnejši in bolj nalezljiv? Če bi bili ukrepi strožji, beg in borba za življenje nujna? Če karantena ne bi bila učinkovita? Če bi morali z avtom pobegniti daleč stran od virusa in drugih ljudi? Kako in kam bi šli? Odgovore na ta vprašanja ponuja prvenec ruske pisateljice Jane Vagner Pandemija, ki je v prevodu Ane Monike Habjan izšel pri založbi Mladinska knjiga. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Roman Olga pisatelja Bernharda Schlinka, ki velja za enega najpomembnejših sodobnih nemških klasikov, tudi tokrat odnose med junaki gradi na družbenozgodovinski stvarnosti in na veliki zgrešeni, nacistični, fantazijski zgodbi, ki se začne z velikopoteznimi hotenji proti koncu 19. stoletja in se konča s študentskimi upori v 70. letih prejšnjega stoletja. Na ozadju sanj in travm pa se pletejo ljubezenska čustva dveh junakov, ki trčita ob zid družbenih omejitev, ki ne dovoljujejo porok med predstavniki različnih slojev. O romanu Olga tokrat v Sobotnem branju!
Roman Norhavs na vrhu hriba, avtorice Suzane Tratnik je označen kot kriminalka, vendar ni samo to, nazorno odseva stanje današnje družbe, tematizira osebne stiske, nasilje tako posameznikov in posameznic kot družinsko in sistemsko nasilje, nazadnjaško mentaliteto in opresivnost tradicije, osamljenost in upor, nenazadnje preizprašuje moralni in etični vidik ustanov zaprtega tipa kot so t.i. umobolnice. O romanu, ki je izšel pri Cankarjevi založbi in je nominiran za letošnjo nagrado Kresnik, smo se pogovarjali z avtorico Suzano Tratnik.
Potovanja z letali, vlaki, ladjami in avtomobili so ta čas sicer res nemogoča, toda naš duh še vedno lahko prosto vandra po zemeljski obli. S knjigo. Zato smo se v tokratnem Sobotnem branju skupaj s Christophom Ransmayrjem odpravili na veliko ekspedicijo. Sodobni avstrijski pisatelj namreč v sveže prevedenem Atlasu rahločutnega moškega v 70 kratkih, avtobiografskih zapisih obišče 70 destinacij – od eksotičnih do najbolj vsakdanjih, od neobljudenih skalnatih otočkov, izgubljenih sredi razburkane modrine Pacifika, do prikupno zaspanih mestec v alpskem predgorju – in pozorno opazuje svet. Skozi prizmo Ransmayrjeve natančno izpisane, meditativne proze se vsakokrat znova zdi, da so horizonti našega planeta nenavadno široki, prav nič utesnjujoči, da so poti prehodne, kakor veter odprte na vse strani, da se lepota skriva za vsakim vogalom, v slehernem zrncu peska. In vendar je Ransmayrjevo pisanje vseskozi elegično intonirano. Zakaj? Od kod se je v Atlas rahločutnega moškega prikradla ta blaga žalost – Odgovor smo iskali v pogovoru s Štefanom Vevarjem, ki je Ransmayrjevo knjigo za založbo Beletrina prevedel v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Roman Obupanca ameriške pisateljice Paule Fox, ki je nastal že leta 1970, je pred skorajšnjo literarno pozabo rešilo navdušenje znanega pisatelja Jonathana Franzna, ki je ta roman postavil nad dela klasikov ameriškega povojnega realizma Updika, Rotha in Bellowa. Naslovna lika romana sta njujorška zakonca višjega srednjega razreda, ki jima zgodovinski trenutek poznih šestdesetih ni najbolj pisan na kožo. Ko Sophie ugrizne potepuški maček, se skuša pretvarjati, da se ni nič zgodilo. Toda ta prvi vdor zunanjega, potencialno nevarnega sveta, je le izhodišče za postopno razkrivanje skritih plasti odnosa zakoncev Brentwood. "Avtorica mojstrsko uspe skozi vsakdanje dialoge, malodane banalnosti v bralcu zbuditi določeno tesnobo. Čeprav so besede preproste, se v stavkih skrivajo številni podpomeni," izpostavlja prevajalka romana Jedrt Lapuh Maležič.
Vatikanski tajni arhiv. Priznajmo, ime osrednje arhivske institucije papeške države buri človekovo domišljijo, kakor da si je vse skupaj izmislil Dan Brown v Da Vincijevi šifri ali kakem drugem napetem trilerju. No, resnica ni tako vznemirljiva oziroma senzacionalistična, drži pa, da osupljivo bogato gradivo, ki ga v Arhivu hranijo, lahko pomembno pripomore k boljšemu razumevanju preteklosti Cerkve, Evrope in sveta. Prav zato se je v palačo Belvedere, kjer vatikanski Arhiv domuje, napotil poljski novinar Grzegorz Górny, o svojem obisku pa napisal razkošno opremljeno knjigo Vatikanski tajni arhiv, ki je pri založbi Družina zdaj izšla tudi v slovenskem prevodu. Toda: če Vatikanski tajni arhiv ne skriva kočljivih, zamolčanih ali prepovedanih zgodovinskih resnic – zakaj se potem imenuje »tajni«? Kaj v njem dejansko najdemo? Kdo vse lahko do njega dostopa? In na kakšne načine nam lahko pomaga bolje razumeti preteklost? – Po odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo se v tokratnem Sobotnem branju napotili do dr. Bogdana Kolarja, profesorja pri Katedri za zgodovino Cerkve in patrologijo na ljubljanski Teološki fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Kriminalka Kolesar, v kateri novinar Marko Radmilovič vijuga med preteklostjo in sedanjostjo, tako nasmeji kot preseneti ob zavedanju, da nekateri dogodki slonijo na resnični usodi slovenskega interniranca Janeza Godca. Vrata preteklosti se odprejo, ko protagonist Kreps v roke dobi skrivnostni ključ od starejšega gospoda, ki ga še isti večer umorijo…
Pisatelj Kristian Novak je eno najpomembnejših literarnih imen zadnjih let na Hrvaškem. Po večkrat ponatisnjenem romanu Črna mati zemla, je postal uspešnica tudi roman Cigan, ampak najlepši, ki je bil deležen ne le bralske in kritiške hvale, ampak je prejel tudi najuglednejše hrvaške literarne nagrade. Pisatelj Kristian Novak je bil nedavno tudi gost festivala literatur sveta Fabula, tako da smo, kot so mnogi prepričani, kanonsko besedilo sodobne hrvaške književnosti, dobili tudi v prevodu. Gre za zajetno branje, kalejdoskop prigod in usod, ki se plastijo v poljih družbenega, osebnega, čustvenega, sanjskega in razumskega. V tragikomični drami življenja dobrega in slabega, se romaneskne osebe, polnokrvni obstranci, med seboj sprti Romi in Hrvati ter Kurd iz Iraka, znajdejo na skupnem kraju zločina.
Zahodna civilizacija že dobrega četrt tisočletja, vse od dobe razsvetljenstva, stremi k temu, da bi ljudje kot politična, ekonomska in družbena bitja delovali trezno, premišljeno, racionalno, zanašajoč se pač predvsem na preudarno uporabo razuma. In kam nas je zasledovanje tega ideala navsezadnje pripeljalo? – Po eni strani na Luno, po drugi v Auschwitz. Ta radikalni paradoks je vztrajno tematiziral eden velikanov poljskega pesništva 20. stoletja, Zbigniew Herbert. A tega ni počel – kakor bi nemara pričakovali – tako, da bi pisal globoko izpovedne pesmi v prvi osebi ednine. Ne; namesto tega si je izmislil lik gospoda Cogita, ki se pojavi v številnih njegovih pesmih in pooseblja sodobnega intelektualca, ki ga bolj kakor trdno prepričanje ali zanesljiva vednost določata protislovje in dvom. Herbertovega gospoda Cogita tako ugledamo zdaj globoko zatopljenega v tehtne misli, zdaj pri najbolj banalnih opravilih. Včasih je videti klavrno smešen, spet drugič ganljiv v svoji ranljivosti. Kar nam hoče sporočiti, je lahko globoko in pronicljivo, lahko pa je tudi jalovo in odvečno. Pa je gospod Cogito tak, kakršen je, le prispodoba za sodobnega intelektualca – ali se pač v njem lahko prepozna slehernik? – Odgovor smo ob svetovnem dnevu poezije iskali v Sobotnem branju, ko smo pokukali med platnice Gospod Cogita, izbora iz Herbertove izrazito komunikativne poezije, ki ga je za knjižno edicijo Nova lirika, ki izhaja pod okriljem Mladinske knjige, pripravil polonist dr. Niko Jež. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Neveljaven email naslov