Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Roman, v katerem tanzanijsko-britanskega nobelovca zanima, kakšni so bili prvi destabilizirajoči učinki evropskega kolonialnega osvajanja na tradicionalne družbe, kakršne so okoli leta 1900 še obstajale v vzhodni Afriki
Ko so oktobra leta 2021 v Stockholmu razkrili ime novopečenega prejemnika Nobelove nagrade za književnost, se je večina bralk in bralcev po svetu menda le začudeno spogledovala. Prestižno priznanje je takrat namreč pripadlo relativno neznanemu tanzanijsko-britanskemu pisatelju, Abdulrazaku Gurnahu. Toda švedski akademiki so, ko so utemeljevali, zakaj Nobelovo nagrado podeljujejo prav Gurnahu, prepričano in prepričljivo govorili o pisateljevem sicer brezkompromisnem, a razumevanja polnem prikazu učinkov, ki jih ima dediščina kolonializma na usodo beguncev, izgubljenih v vmesnem prostoru med kulturami in kontinenti.
Zveni intrigantno, ni kaj, toda bralke in bralci pri nas te sodbe doslej nismo mogli dovolj zanesljivo preveriti, saj v slovenščini nismo imeli na voljo prav nobenega Gurnahovega dela. To se je naposled spremenilo pred nekaj meseci, ko je pri založbi Morfemplus v prevodu Alenke Ropret izšel Paradiž, za katerega poznavalci pravijo, da je pravzaprav eden ključnih romanov Gurnahovega pisateljskega opusa.
A kdor v Paradiž pomoli le nos, bo hitro ugotovil, da Gurnah vsaj tu ne piše zares o beguncih današnjega sveta, pač pa ga zanima, kakšni so bili prvi, najzgodnejši destabilizirajoči učinki evropskega kolonialnega osvajanja na tradicionalne družbe, kakršne so ob koncu 19. stoletja še obstajale v vzhodni Afriki.
Kakšna je torej podoba življenja na območju današnje Tanzanije okoli leta 1900, ki si jo ustvarimo ob branju Paradiža? In zakaj se zdi, da Gurnaha – pa čeprav ne pušča prav nobenih dvomov o brutalnem nasilju evropskih kolonizatorjev – ne mika po vsej sili romantizirati življenja v predkolonialni dobi? – Odgovore smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko Alenko Ropret.
Foto: Goran Dekleva
829 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Roman, v katerem tanzanijsko-britanskega nobelovca zanima, kakšni so bili prvi destabilizirajoči učinki evropskega kolonialnega osvajanja na tradicionalne družbe, kakršne so okoli leta 1900 še obstajale v vzhodni Afriki
Ko so oktobra leta 2021 v Stockholmu razkrili ime novopečenega prejemnika Nobelove nagrade za književnost, se je večina bralk in bralcev po svetu menda le začudeno spogledovala. Prestižno priznanje je takrat namreč pripadlo relativno neznanemu tanzanijsko-britanskemu pisatelju, Abdulrazaku Gurnahu. Toda švedski akademiki so, ko so utemeljevali, zakaj Nobelovo nagrado podeljujejo prav Gurnahu, prepričano in prepričljivo govorili o pisateljevem sicer brezkompromisnem, a razumevanja polnem prikazu učinkov, ki jih ima dediščina kolonializma na usodo beguncev, izgubljenih v vmesnem prostoru med kulturami in kontinenti.
Zveni intrigantno, ni kaj, toda bralke in bralci pri nas te sodbe doslej nismo mogli dovolj zanesljivo preveriti, saj v slovenščini nismo imeli na voljo prav nobenega Gurnahovega dela. To se je naposled spremenilo pred nekaj meseci, ko je pri založbi Morfemplus v prevodu Alenke Ropret izšel Paradiž, za katerega poznavalci pravijo, da je pravzaprav eden ključnih romanov Gurnahovega pisateljskega opusa.
A kdor v Paradiž pomoli le nos, bo hitro ugotovil, da Gurnah vsaj tu ne piše zares o beguncih današnjega sveta, pač pa ga zanima, kakšni so bili prvi, najzgodnejši destabilizirajoči učinki evropskega kolonialnega osvajanja na tradicionalne družbe, kakršne so ob koncu 19. stoletja še obstajale v vzhodni Afriki.
Kakšna je torej podoba življenja na območju današnje Tanzanije okoli leta 1900, ki si jo ustvarimo ob branju Paradiža? In zakaj se zdi, da Gurnaha – pa čeprav ne pušča prav nobenih dvomov o brutalnem nasilju evropskih kolonizatorjev – ne mika po vsej sili romantizirati življenja v predkolonialni dobi? – Odgovore smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko Alenko Ropret.
Foto: Goran Dekleva
Nizozemska pisateljica Lale Gül nas v svojem prvencu Živela bom, ki je v prevodu Stane Anželj izšel pri založbi Mladinska knjiga, popelje v svet Büsre, mlade ženske turških korenin, ki odrašča v Amsterdamu in se spopada s krizo identitete. Zaradi strogih islamskih pravil, ki se jih drži njena družina, živi dvojno življenje. To je iz dneva v dan težje, saj je stara 20 let in se od nje pričakuje, da se bo poročila s fantom iz skupnosti, ostala doma, imela otroke in skrbela za dom in družino. Büsra se temu upre. O izkušnji odraščanja turškega dekleta v islamski družini in liberalni nizozemski družbi v tokratni oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.
V znamenitem romanu Menuet za kitaro: na petindvajset strelov Vitomil Zupan opisuje in hkrati iz razdalje premišljuje svojo izkušnjo odhoda v partizane in borbe proti okupatorju v zadnjih dveh letih druge svetovne vojne. Avtobiografska pripoved enega najbolj vznemirljivih slovenskih pisateljev preteklega stoletja, ki jo je Zupan napisal skoraj tri desetletja po vojni izkušnji, je vse prej kot običajno pričevanje o tem pomembnem zgodovinskem dogodku in se bere predvsem kot resnično živ prikaz tega, kako se znotraj kaosa vojne znajde, kako o njem premišljuje in kako ga doživlja avtorjev pisateljski dvojnik Berk, ki je s svojim vitalizmom in individualnostjo v izrazitem kontrastu z vojnim dogajanjem okrog sebe. O romanu, ki je ravnokar znova izšel založbi Beletrina, smo za Sobotno branje govorili z avtorjem spremne besede tokratnega ponatisa, predavateljem na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Matevžem Kosom. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Nemara najpomembnejši roman sodobne ukrajinske književnosti, ki pokaže, kako se tudi v najbolj intimne odnose nenehno vpisuje travmatična ukrajinska zgodovina, ki potem obeležuje pričakovanja in želje ljubimcev
Potopis, ki turistom obče znano podobo Firenc spretno osveži s pomočjo večidel neznane zgodbe o LGBT skupnosti Britancev in Američanov, ki so se v Toskano v velikem številu priselili na prelomu iz 19. v 20. stoletje
Tokrat vam predstavljamo pesniško zbirko Ifigenije Simonović Bi bila drevo, ki je izšla letos ob njeni 70-letnici pri založbi Mladinska knjiga, uredila jo je Nela Malečkar. S pesnico, slavistko, esejistko, prevajalko, komparativistko, lončarko in slikarko Ifigenijo Simonović se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič.
Frank Wersterman, avtor knjige z naslovom Mi hominini, nekdanji novinar, dopisnik iz Rusije – takrat je nastalo tudi njegovo zelo znano delo Inženirji duše, med drugim smo lahko prebirali tudi njegovo knjigo o lipicancih Žival, nadžival – je končal študij agronomije in se specializiral za tehniko gojenja tropskih kultur. Spremljal je tudi študijski program antropologije, najbolj pa se posveča žanru potopisnega romana, reportaži in esejistiki.
Britanski novinar in vojni poročevalec Jack Fairweather v delu Prostovoljec: resnična zgodba o heroju odpora, ki se je infiltriral v Auschwitz opisuje življenjsko zgodbo Witolda Pileckega, ki se je leta 1940 prostovoljno odpravil v največje nemško koncentracijsko taborišče in s svojimi poročili svet že leta pred koncem vojne opozoril na tamkajšnje grozote. O tem, kako je Pileckemu uspelo v tako hudih okoliščinah sploh organizirati sojetnike ter kaj jim je omogočalo, da so kljub pomankanju obdržali voljo za odpor, pa tudi o siceršnji življenjski zgodbi tega zanimivega človeka, ki je na koncu postal žrtev sovjetskih montiranih procesov, smo za tokratno sobotno branje govorili s prevajalko dela Majo Novak. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Mojstrsko izpisana kratkoprozna zbirka, ki so jo slovenski literarni kritiki razglasili za najboljše literarno delo minulega leta
Ivana Djilas s svojo drugo knjigo, zbirko avtobiografskih esejev z naslovom A si lahko vsaj enkrat tiho, izšla je pri založbi Goga, spet ponuja pogled na različne -izme sodobne družbe – od nacionalizma, šovinizma, abelizma in rasizma, do feminizma in optimizma. V eseju z naslovom Zgodovinsko nepomembni Djilas denimo poudari, da ni v sorodu s tistim Djilasom, in pojasni, od kod prihajajo njeni predniki, njeni Djilasi, ter tako spomni na pomembno poglavje tega dela sveta – migracije. Te so tu od nekdaj in z njimi tudi sovražnost do prišlekov. Knjiga se torej začne s pogledom v preteklost, k prednikom, k poreklu, ki lahko pomembno zaznamuje človeka. Sicer pa avtorica odstira številne družbeno pomembne teme, o vsaki bi se z njo lahko pogovarjali za svojo oddajo. No, izbrali smo jih nekaj, ki vam jih predstavljamo v tokratnem Sobotnem branju.
Pesniška antologija, ki na sežet način predstavi slogovno, tematsko in motivno raznoliko ter pogosto presenetljivo podobo slovenskega sonetizma od prve polovice 19. stoletja pa vse do danes
Angleška pisateljca in prva temnopolta prejemnica nagrade booker Bernardine Evaristo v svoji avtobiografiji piše, kako je kljub rasizmu, klasizmu in seksizmu ostala zvesta sama sebi in vztrajala na svoji ustvarjalni poti. O knjigi Manifest: Nikdar odnehati smo se za oddajo Sobotno branje pogovarjali s pesnico, esejistko in skladateljico Nino Dragičević.
Tone Partljič v svojem najnovejšem romanu Veter z vzhoda opisuje začetek serije dogodkov, ki bo - pa če se v tistem trenutku tega zavedajo ali ne - korenito spremenila življenja Mariborčanov v že tako in tako razburkanem zgodovinskem obdobju nekaj let pred začetkom druge svetovne vojne, ko so se v času nekaj mesecev zvrstile kar tri smrti: atentat na avstrijskega kanclerja Dolfussa, smrt Rudolfa Maistra in atentat na jugoslovanskega kralja Aleksandra. O romanu Veter z vzhoda, ki skozi zgodbe različnih oseb - od skupine mariborskih dijakov, do gledališčnikov, učiteljev in celo Maistrove vdove - zarisuje vzdušje v Mariboru tistega časa, smo za tokratno Sobotno branje govorili s pisateljem Tonetom Partljičem. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Jezikava, duhovita, bistra, večno mlada klasika francoskega romanopisja 20. stoletja
Monogamija in zvestoba sta v vse bolj liberalni in permisivni seksualni kulturi še vedno temelja partnerstva, ki pa ju prav tako še naprej vztrajno pretresa nezvestoba. Ob razpravah o tem, kaj je prirojeno in kaj priučeno, kaj je stvar narave in kaj kulture, ugledna psihoterapevtka Esther Perel v svoji knjigi Nezvestoba do groba: O skokih čez plot malce drugače, ki je v prevodu Tine Stanek izšla pri založbi Mladinska knjiga, ugotavlja, da to v resnici sploh ni pomembno. Kaj pa je? O tem v tokratni oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Urška Henigman.
»Stojimo pred trgom San Selpocro. Komaj sto ljudi, ljudi, ki nič ne pomenijo. Malo nas je in mrtvi smo.« Tako uborno se začenja zgodba fašistov na čelu z Benitom Mussolinijem, kot jo v svojem romanu z naslovom M. Sin stoletja opisuje sodobni italijanski pisatelj Antonio Scurati. In vendar je v manj kot šestih letih, ali - v našem primeru - čez dobrih devetsto strani, Mussolini že diktator fašistične Italije. Kako mu je to uspelo? Kakšen je bil njegov značaj in kako je razmišljal o oblasti? Kdo so bili ljudje okrog njega? In nenazadnje, kaj je zaznamovalo to burno obdobje Italije po prvi svetovni vojni, da je lahko tamkajšnja družba samo v nekaj letih od množičnih socialističnih uspehov na ulicah in na volitvah prešla k fašistični ideologiji, za katero je še sam Mussolini rekel, da nima vnaprej izdelanih zamisli, ampak je njena edina doktrina - dejanje? O divjih letih Italije v prvi polovici 20. let preteklega stoletja, polnih demonstracij, brezposelnosti, prevzemov tovarn, uličnih pobijanj in končne zmage fašizma na čelu z Benitom Mussolinijem smo za tokratno Sobotno branje skozi zgodovinski roman M. Sin stoletja - ki je sicer le prvi v seriji štirih romanov o Mussoliniju, ki jih načrtuje Antonio Scurati - govorili s prevajalko dr. Teo Štoka. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Shuggie Bain je deček, ki je odraščal ob mami alkoholičarki v Glasgowu v osemdesetih letih 20. stoletja, ko je mesto prizadelo naglo propadanje industrije in zapiranje rudnikov. Posledica tega, naglo povečevanje revščine in vse večje brezizhodnosti, se je močno pokazala tudi v medčloveških odnosih. Kljub težki in tudi tragični tematiki je prvenec škotskega pisatelja Douglasa Stuarta hitro prepričal številne bralke in bralce in osvojil vrsto literarnih nagrad, med drugimi nagrado booker leta 2020.
Sobotno branje tokrat v živo iz Krškega, kjer se je odvil prvi polfinalni izbor za Festival slovenskega šansona 2023. V oddajo smo povabili domačinko, pesnico in pisateljico Stanko Hrastelj. Osredotočamo se na njen drugi roman Prva dama, iz leta 2018, ki ga je pred dnevi predstavljala, prevedenega v nemščino, na knjižnem sejmu v Leipzigu. Prva dama v nemščini torej ni First lady, pač pa v prevodu Metke Wakounik nosi naslov junakinje - Batseba. Slovenija bo letos častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma, ki bo potekal oktobra, in naša sogovornica v pripravah za dogodek sodeluje s poezijo tudi v antologijah. Ob tem pa je aktivno vpeta v literarno mentorstvo in trenutno vodi več delavnic. Njene posamezne pesmi in prozni odlomki so prevedeni in objavljeni v nad trideset svetovnih jezikov. Stanka Hrastelj je redna gostja umetniških rezidenc, literarnih festivalov in prireditev v mednarodnem prostoru. Avtorica spremnih besed, urednica, kolumnistka, organizatorka kulturnih prireditev, moderatorka, mentorica kreativnega pisanja. Članica Društva slovenskih pisateljev in slovenskega centra PEN. Od leta 2009 samostojna kulturna delavka. Stanka Hrastelj je doslej objavila tri pesniške zbirke in dva romana. Za literarno delo je prejela več nagrad, med drugimi modro ptico za najboljši roman (2012), naziv vitezinja poezije (2007), nagrado za najboljši prvenec (2005) in svojo pot začela – z nazivom najboljša mlada pesnica Slovenije (2001). Nastajata pa tudi nova pesniška zbirka in nov roman, pogovor z njo je vodila dopisnica Suzana Vahtarić.
Roman Vojske sodobnega kolumbijskega pisatelja Evelia Rosera skorajda brutalno neposredno opisuje materialno in človeško razdejanje, ki ga v odročnih kolumbijskih krajih povzročajo nenehno bojujoče se vojaške frakcije gverilcev, paramilitarcev, narkotrafikantov in uradne vojske. Zgodba, ki jo Rosero pripoveduje skozi oči ostarelega učitelja Ismaela, pa ne opisuje le družbenega in vojaškega kaosa sodobne Kolumbije, ampak tudi, kako ta vpliva na življenja običajnih ljudi, ki v tem okolju povsem naključnega nasilja vedno bolj izgubljajo ne le vsakršna moralna načela, ampak tudi vero v sočloveka in včasih celo smisel življenja nasploh. O Roserovem romanu Vojske, ki je nedavno izšel pri založbi cf., smo za tokratno Sobotno branje govorili z Markom Jenšterlom, ki je zgodbi pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Tokrat vam predstavljamo zbirko poetično-duhovnih misli Pesek in pena, poleg Rumija najbolj prodajanega pesnika na svetu, libanonskega pisatelja, slikarja Kahlila Gibrana. Knjiga je izšla pri založbi Grafični atelje Zenit, prevedel in oblikoval jo je Žiga Valetič. S prevajalcem in založnikom Valetičem se je o knjigi in Gibranu pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič, odlomke iz knjige je interpretiral Renato Horvat.
Pospravimo bes, bolečino in solze, zapolnimo obupno praznino in naj nas kres v noči spomni na svetlobo padlih zvezd. Pablo Neruda
Neveljaven email naslov