Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skozi prizmo romana nemškega nobelovca, umeščenega v sredino 17. stoletja, ob konec uničujoče tridesetletne vojne, se pokaže, da sta jezik in literatura lahko poslednje vezivo družbe, ki se je raztreščila na tisoč koscev
Nemškega pisatelja Günterja Grassa, leta 1999 tudi prejemnika Nobelove nagrade za književnost, se je pri nas njega dni obilo prevajalo in bralo, v zadnjem času pa je, se zdi, interes za njegovo literaturo nekoliko upadel. Tako je bilo po izidu slovenskega prevoda njegovega poznega romana Po rakovo treba čakati kar 22 let, da je na naše knjižne police prišel kak nov Grass – in sicer kratek roman s konca sedemdesetih, Srečanje v Telgteju, ki je pri nas zdaj izšel pod založniškim okriljem Kulturnega centra Maribor.
Pa vendar to ne pomeni, da nam Grass danes nima ničesar tehtnega več sporočiti; prav nasprotno. Srečanje v Telgteju – gre za kratek zgodovinski roman, umeščen v sredino 17. stoletja, ob konec uničujoče tridesetletne vojne med nemškimi protestanti in katoličani – nas namreč vabi k premisleku, kaj je potrebno storiti, da bi našli pot iz začaranega kroga vojne, pobijanja, požiganja, posiljevanja in stradeža ter položili temelje civiliziranemu bivanju v miru.
V tem kontekstu pa imajo, če sledimo pričujočemu Grassovemu pisanju, očitno nepričakovano pomembno vlogo pesniki in pisatelji. Zakaj natanko? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Urško P. Černe, ki je Srečanje v Telgteju prevedla in mu pripisala spremno besedo.
foto: Goran Dekleva
831 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Skozi prizmo romana nemškega nobelovca, umeščenega v sredino 17. stoletja, ob konec uničujoče tridesetletne vojne, se pokaže, da sta jezik in literatura lahko poslednje vezivo družbe, ki se je raztreščila na tisoč koscev
Nemškega pisatelja Günterja Grassa, leta 1999 tudi prejemnika Nobelove nagrade za književnost, se je pri nas njega dni obilo prevajalo in bralo, v zadnjem času pa je, se zdi, interes za njegovo literaturo nekoliko upadel. Tako je bilo po izidu slovenskega prevoda njegovega poznega romana Po rakovo treba čakati kar 22 let, da je na naše knjižne police prišel kak nov Grass – in sicer kratek roman s konca sedemdesetih, Srečanje v Telgteju, ki je pri nas zdaj izšel pod založniškim okriljem Kulturnega centra Maribor.
Pa vendar to ne pomeni, da nam Grass danes nima ničesar tehtnega več sporočiti; prav nasprotno. Srečanje v Telgteju – gre za kratek zgodovinski roman, umeščen v sredino 17. stoletja, ob konec uničujoče tridesetletne vojne med nemškimi protestanti in katoličani – nas namreč vabi k premisleku, kaj je potrebno storiti, da bi našli pot iz začaranega kroga vojne, pobijanja, požiganja, posiljevanja in stradeža ter položili temelje civiliziranemu bivanju v miru.
V tem kontekstu pa imajo, če sledimo pričujočemu Grassovemu pisanju, očitno nepričakovano pomembno vlogo pesniki in pisatelji. Zakaj natanko? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Urško P. Černe, ki je Srečanje v Telgteju prevedla in mu pripisala spremno besedo.
foto: Goran Dekleva
Avtobiografski roman o odraščanju v socialistični Albaniji in kasnejši tranziciji premišljuje pojmovanje svobode v obeh velikih družbeno-ekonomskih sistemih 20. stoletja
Zbrane pesmi enega najbolj samosvojih, unikatnih pesnikov slovenske sodobnosti
V aprilu je minilo deset let od smrti kolumbijskega pisatelja Gabriela Garcíe Márqueza. Njegovo najbolj znano delo, znameniti roman Sto let samote, ki je izšel leta 1967, je bil doslej prodan v več kot 10 milijonih izvodov. Márquez, lavreat številnih literarnih nagrad, je leta 1982 prejel tudi Nobelovo nagrado za literaturo. Lani sta pisateljeva sinova posthumno izdala njegovo delo Avgusta se vidiva, čeprav je pisatelj pred smrtjo želel, da to delo uničijo. Pred kratkim je bila ta dolgo pričakovana novela izdana tudi v slovenščini.
V prvencu poljske nobelovke se nenavadna trojica odpravi na še bolj nenavadno pot
Drugi del znamenite, s prestižnim bookerjem nagrajene trilogije zgodovinskih romanov, umeščenih na angleški dvor za časa vladavine Henrika VIII.
Številni so dogodki, ki lahko življenje presekajo na pol ali temeljito spremenijo njegov nadaljnji potek. Britansko-ameriškega pisatelja indijskih korenin Salmana Rushdieja je zaznamovalo vsaj dvoje takih usodnih dogodkov. Homeinijeva fatva pred dobrimi tremi desetletji zaradi romana Satanski stihi, ki jih je izdal leta 1988, ter poizkus atentata pred slabima dvema letoma. O tem napadu, ki ga je skoraj stal življenja, pa o zdravljenju in premagovanju strahu ter o svobodi govora in svojem zasebnem življenju je Rushdie zdaj napisal knjigo Nož: Premišljevanja po poskusu umora. V slovenskem prevodu je knjiga izšla sočasno z angleškim originalom.
»Ta knjiga pripoveduje zgodbo o zadnji evropski meji. Tam se, kot je to pri mejah, stikajo in razhajajo Bolgarija, Grčija in Turčija. To je tudi mesto, kjer se začne nekaj podobnega Evropi in konča nekaj, kar ni povsem Azija.«
Zbirka esejev, v katerih ruska pisateljica pretresa vprašanja, povezana z literaturo ter individualnim in kolektivnim spominom, pa tudi aktualne družbenopolitične razmere ter etične dileme, ki jih je pred Ruse postavila vojna v Ukrajini
Roman iz 30. let 20. stoletja, v katerem nemški antifašistični pisatelj pripoveduje zgodbo o kolikor častihlepnem toliko neskrupuloznem gledališkem igralcu, da bi pokazal, kako in zakaj se ljudje, ki sami niso nujno goreči nacisti, navsezadnje podredijo Hitlerjevi oblasti
Stripovski prvenec, ki svet ljudi z roba družbe ekspresivno prikazuje s pomočjo risbe v oglju
Avtobiografski zapiski sovjetskega oceanografa Slave Kurilova, ki je sredi 70. let izvedel spektakultaren pobeg iz svoje domovine ter v treh nočeh in dveh dneh preplaval skoraj 100 kilometrov oceana
O hoji po vrhovih in robovih z vonjem po morju z vodnikom s pomenljivim naslovom Diši, po morju diši, pisca gorniške literature, Gorazda Goriška. Planinske poti in gorski svet je spoznaval že v mladih letih, publicistično pot pa je začel z objavami na osrednjem slovenskem gorniškem portalu Gore in ljudje. V zadnjem desetletju se je kot avtor in soavtor podpisal pod devet vodnikov in priročnikov s pohodniško izletniško vsebino. Diši, po morju diši povezuje pohodniške poti, grebene in robove treh sosednjih držav: Slovenije, Italije in Hrvaške. 60 izbranim potem je skupna točka morje, ki ga med hojo in potepanjem bodisi vidimo, vonjamo, slišimo ali čutimo.
Knjiga “Moje mačkoljubne zgodbe” Svetlane Slapšak razkriva poseben odnos avtorice do mačk skozi njeno življenjsko pot. V ozadju pripovedovanja o mačkah, njihovih karakterjih, sožitja z njimi ter ljubezni do njih, se odvijajo prelomni zgodovinski dogodki druge polovice 20. in začetka 21. stoletja, so zapisali v založništvu Kulturnega centra Danila Kiš. Voditeljica Tita Mayer se je o knjigi pogovarjala z urednico dr. Biljano Žikić.
Tokrat vam predstavljamo z Veronikino nagrado ozaljšano pesniško zbirko Milost, pesnice Ive Jevtić. Milost je kot najboljša pesniška zbirka leta 2023 izšla pri koprski založbi KUD AAC Zrakogled, uredil jo je Gašper Malej. To je po Težnosti iz leta 2005 pesničina druga zbirka, Jevtićeva pa poleg pesniškega dela tudi prevaja dela s področja zgodovine, humanistike, jezikoslovja, in je po študiju na Univerzi v Edinburgu ter magisteriju iz angleške književnosti na Univerzi v Sussexu, na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktorirala na temo srednjeveške mistične književnosti. V Sobotnem branju je pesmi iz zbirke Milost interpretiral Renato Horvat, z Ivo Jevtić pa se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič.
V oddaji Sobotno branje je tokrat predstavljen zelo kompleksno in heterogeno, pripovedno nelinearno zasnovan roman Najskrivnejši spomin človeštva, ki se sprašuje tako o smislu, bistvu, srži literature kot vrednotenju literature nasploh.
Človeški možgani se nenehno spreminjajo, pogosto na zelo presenetljive načine.
Zvrstni križanec med avtobiografsko izpovedjo, romanom in esejem prinaša kolikor intenzivno doživeto toliko tudi tehtno premišljeno poročilo o pasteh in radostih eko-kmetovanja v času globalnega segrevanja
Eseji s potovanja znamenitega poljskega novinarja in pisatelja po prostranstvih Sovjetske zveze v zadnjih letih njenega vedno bolj krhkega obstoja
Čeprav velikega francoskega pisatelja danes poznamo predvsem po romanu Gospa Bovary, je Flaubert občinstvo svojega časa osvojil z zgodovinskim romanom, umeščenim v čas tik po prvi vojni med Rimom in Kartagino
Neveljaven email naslov