Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pravijo, da se od daleč nekatere stvari vidijo jasneje. S časovne oddaljenosti je nedvomno lažje razbrati ključne dogodke in trende, ki so pripeljali do današnjega trenutka. To je tudi osnovna ideja romana Kremeljski mag italijansko-švicarskega pisatelja Giuliana da Empolija. Kot namigne že njen naslov, nas knjiga popelje v ozadje burnega družbenega in političnega dogajanja v Rusiji, ki je na oblast pripeljalo Vladimirja Putina. O romanu Kremeljski mag, ki je izšel pri Mladinski knjigi, se je v oddaji Sobotno branje Nina Slaček pogovarjala z njegovo prevajalko, Janino Kos.
831 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Pravijo, da se od daleč nekatere stvari vidijo jasneje. S časovne oddaljenosti je nedvomno lažje razbrati ključne dogodke in trende, ki so pripeljali do današnjega trenutka. To je tudi osnovna ideja romana Kremeljski mag italijansko-švicarskega pisatelja Giuliana da Empolija. Kot namigne že njen naslov, nas knjiga popelje v ozadje burnega družbenega in političnega dogajanja v Rusiji, ki je na oblast pripeljalo Vladimirja Putina. O romanu Kremeljski mag, ki je izšel pri Mladinski knjigi, se je v oddaji Sobotno branje Nina Slaček pogovarjala z njegovo prevajalko, Janino Kos.
Čeprav jih ima šele 42, Dmitrij Gluhovski že dve desetletji sodi med najbolj brane ruske pisatelje. Ugled in prodajni uspeh mu je prinesla romaneskna trilogija Metro, ki pripoveduje napeto, vzemirljivo tesnobno zgodbo o post-apokaliptičnem svetu bližnje prihodnosti. Ker lahko vsaj prvega izmed romanov iz serije Metro že lep čas beremo tudi v slovenščini, večina bralk in bralcev najbrž pričakuje – zdaj ko je pri založbi Litera v odličnem prevodu Lijane Dejak ugledal luč sveta Tekst, najnovejši roman Gluhovskega, ki je v izvirniku sicer izšel pred petimi leti –, da se bo lahko ponovno kratkočasila ob izvrstno izpisanem delu žanrske literature. Pa ni čisto tako. Tekst je namreč v realistični maniri izpisan, izrazito družbeno-kritičen roman, ki nam po eni strani razkriva za Putinovo Rusijo značilno sprego med represivnim državnim aparatom in mafijo, po drugi pa nas vabi k premišljevanju o tem, kako se človek – pa naj živi v Rusiji, Sloveniji ali kjerkoli drugje – spreminja v digitalni dobi. Kako Gluhovskemu uspeva med platnicami ene same knjige pisati o tako različnih temah pa tudi kako mu uspeva, da je branje vseskozi napeto in dinamično, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju v pogovoru z Lijano Dejak. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
»Človek je edino bitje, ki samo sebi ni dovolj. Ptica je samo ptica, razmnožuje se in leti. Drevo samo ozeleni in daje sadje. Človek pa je drugačen, naučil se je sanjariti.« Te besede enega od junakov romana Istanbul Istanbul zelo dobro zajamejo tisto, kar morda najbolj očitno zaznamuje delo sodobnega kurdsko-turškega pisatelja Burhana Sönmeza. Čeprav se roman v celoti odvija na nekaj kvadratnih metrih neimenovanega zapora, namreč štirje ujetniki s pomočjo svojih spominov, pripovedi in sanjarjenj tako bralca kot same sebe vedno znova trgajo iz brezupne in krute resničnosti, v kateri se fizično nahajajo. In nas popeljejo drugam: v velemesto nad njimi, v bogato zakladnico pripovedk in šal, pa tudi v dogodke iz lastne preteklosti. O delu Istanbul Istanbul, ki ga tako lahko beremo kot neke vrste slavospev moči človeške domišljije, ki nam v še tako zaostrenih materialnih okoliščinah omogoča, da ohranimo svobodo duha, smo za tokratno Sobotno branje govorili s prevajalko romana Lili Potpara. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Romanizirana pripoved Paula v svetu zelo priznane čilske pisateljice Isabel Allende, ki opisuje čustveno spoprijemanje s hčerino boleznijo in mnoga brezplodna prizadevanja, da bi svojega otroka ob usihanju življenjske energije znova obudila, ni le ganljiva osebno izpovedna avtoportretna zgodba, ampak se med drugim na njenem romanesknem platnu izrisuje časovno prostorsko freska o oblikah represije in strahovlade na južnoameriških tleh. V dolgih spominskih refleksijah se vrača k družbeno – političnim kataklizmam, ki imajo velikokrat odsev tudi v tragedijah trajanja družinske sage, denimo ko domovina podleže nespameti nasilja in njen stric, nekdanji čilski predsednik Salvador Allende, posmrtno, tako kot čilski bard, pesnik Pablo Neruda, postane simbol neuklonljivosti in s samo-žrtveniško držo tudi simbol temačnih napovedi dolgih noči totalitarizma pučističnega režima. Ob vsej pretresljivosti avtorica, ki sodi v krog pisateljev magičnega realizma, bralca pleni z izkušenjsko razplastenostjo, pridobljeno tudi v kulturno raznolikih življenjskih miljejih. Tu so spomini na uporniško otroštvo, vihravost dekliških dni, ko se že orišejo perspektive pisateljičinega odpora proti veljavnim družbenim zapovedim, tabujem in patriarhalnim normam ter z aktivizmom opolnomočena ognjevitost ženske zrelosti. Knjigo je prevedla Vesna Velkovrh Bukilica, v oddaji pa sodeluje urednica Andreja Udovč.
»Potovati pomeni živeti. V vsakem primeru pa živeti dvojno, trojno, večkratno.« Tako se končuje eden od zapisov poljskega pisatelja Andrzeja Stasiuka, ki so pod naslovom Fado nedavno izšli v zbirku S poti pri Cankarjevi založbi. Čeprav nas naslov Stasiukove zbirke v mislih popelje na skrajni jugozahodni del naše celine, od koder izvira melanholična portugalska glasba fado, pa se prizori, ki jih opisuje, odvijajo na povsem nasprotnem koncu Evrope, na njenih vzhodnih in jugovzhodnih obrobjih. Zbirka, ki se sicer res začenja kot vrsta popotnih skic, pa v sebi skriva še marsikaj drugega. Denimo nostalgične spomine na pisateljevo otroštvo, nekaj skoraj metafizičnih premislekov o naravi spomina, o minevanju in smrti, ter vrsto ironičnih opažanj o tem postsocialističnem delu celine, kjer se na nenavaden način prepletata skoraj arhaična preteklost in moderna tehnologija ter od katerega se vse od padca berlinskega zidu ne pričakuje nič drugega kot zvesto posnemanje zahoda, ponavljanje, kot pravi Stasiuk, »njegovih gest, njegovih zmag in njegovih napak.« O Stasiukovem Fadu smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali s prevajalko zbirke Jano Unuk. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Siegfried Kracauer velja za enega najbolj zanimivih, prodornih in vsestranskih nemških intelektualcev prve polovice 20. stoletja. Formalno se je sicer izšolal za arhitekta, a se je ob strani resno poglobil tudi v filozofijo, sociologijo in umetnostno zgodovino. Ta raznolika znanja pa so mu prišla še kako prav, ko je kot novinar, urednik in javni intelektualec po prvi svetovni vojni začel spremljati, komentirati in analizirati družbeni, politični, kulturni ter umetnostni utrip v tedanji Nemčiji. In imel je o čem pisati – življenje v weimarski republiki je bilo namreč resnično fascinantno. Po eni strani je to pač bilo obdobje številnih nezaslišanih novosti – med drugim vsesplošne razširitve oziroma dostopnosti avtomobila, filma in radia –, novosti skratka, ki so obetala rojstvo neke nove, izrazito v prihodnost usmerjene civilizacije. No, po drugi plati pa je nad nemško družbo dvajsetih let dvajsetega stoletja vseskozi ležala tudi težka travma poraza v prvi svetovni vojni, ki ni le utrnila milijonov mladih življenj, ampak tudi zlomila nemško gospodarstvo in odnesla nemški kolonialni imperij, iz česar se je, kot vemo, potem napajala skrajna, nacistična desnica. Del teh protislovij lahko zdaj uzremo tudi ob branju Ornamenta množice, zbirke Kracauerjevih esejev, ki je v prevodu gostje tokratnega Sobotnega branja, Anje Naglič, izšla pri Založbi /*cf. Kako se torej Kracauerjevi eseji, posvečeni filmskemu okusu delavskega razreda ali pisanju Franza Kafke ali fotografiji zvezdnice v rumeni reviji, navsezadnje staknejo v živ portret neke dobe, smo preverjali oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Zdi se, da na Slovenskem trenutno poteka precej temeljita revalorizacija žanrske literature. O tem lahko sklepamo tudi iz podatka, da je ob koncu lanskega leta pri Cankarjevi založbi, v knjižni zbirki Moderni klasiki, ki jo najbrž lahko označimo za naslednico legendarnih Stotih romanov, v prevodu Branka Gradišnika izšel Veliki spanec, znamenita kriminalka ameriškega pisatelja Raymonda Chandlerja. Za naše kulturno okolje tako priznanje romanu iz kriminalno-detektivskega žanra sicer še ni prav običajno, drži pa do so drugod – recimo pri francoskem Le Mondu ali ameriškem Timeu - Veliki spanec že pred desetletji označili za eno najpomembnejših literarnih stvaritev 20. stoletja. Ta sloves Chandlerjev roman gotovo dolguje napeti in kompleksni zgodbi, ki pozornost bralk in bralcev polno zaposluje od prve do zadnje strani, a po drugi strani tudi ne gre spregledati, da se je prav z Velikim spancem v razvoju kriminalke kot žanra dovršil pomemben preobrat oziroma premik. Za kaj natanko je tu šlo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili cinefila in kritika Simona Popka, ki je slovenskemu prevodu Chandlerjevega romana pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Knjiga z naslovom Nevidne, je obsežno, večkrat nagrajeno raziskovalno delo britanske pisateljice, novinarke in aktivistke Caroline Criado Perez, v katerem nam avtorica predstavi izjemno podroben vpogled v dejstva in posledice, ki jih v življenja polovice svetovnega prebivalstva, v življenja žensk, prinašajo spolno zaznamovane podatkovne vrzeli. Ali povedano drugače, zakaj je v našem svetu vse od politik, ekonomije, znanosti, medicine, zdravstvenega sistema, tehnologij, avtomobilov, telefonov, celo polic v trgovinah, narejeno po domnevno univerzalnih standardih in merah, za katere avtorica v delu podkovanem s primeri številnih raziskav pokaže, da ustrezajo le enemu spolu. O knjigi, ki je izšla pri založbi Umco, smo se pogovarjali s prevajalko Miriam Drev.
Avtobiografija Stevana Dedijerja z naslovom Nepoboljšljivi optimist je osupljivo branje, ki govori o izjemnem življenju in neustavljivi energiji. Še zdaleč niso pretirane njegove lastne besede, da se pri svojih 90tih letih loteva morda najizzivalnejše in najtežje misije – opisati svojo življenjsko zgodbo. Ta zagotovo narekuje filmski scenarij, tako napeta in vznemirljiva je. Knjiga zapisa življenja, ki zrcali zgodovino 20.stoletja, je izšla šest let po Dedijerjevi smrti.
Toneta Hočevarja poznamo kot novinarja, urednika, poročevalca, dopisnika, TV-voditelja, morda pa premalokrat – glede na ljubezen, ki jo izkazuje do štirinožnih prijateljev – poudarimo, da je tudi velik poznavalec in ljubiteljev psov. Prav zato ni presenetljivo, da je napisal knjigo Kosmata druščina. Kot pravi: »S knjigo sem se želel oddolžiti vsem svojim pasjim prijateljem in o njih napisati zgodbo.« Tako boste imeli, dragi bralci in bralke, priložnost spoznati – med drugim – Miškota, Vikinga, Kepo, Zlatko, Berryja, Pupi in Karmen. Ne glede na to, ali ste lastnik psov ali ne, se skozi knjigo čuti ljubezen in razumevanje, da človek bolj potrebuje psa kot pes potrebuje človeka. Z avtorjem se je v Sobotnem branju pogovarjala Tina Lamovšek.
Po splošnem konsenzu je Miguel de Cervantes največji španski oziroma v španščini pišoči književnik vseh časov. In vendar se zdi, da ga velika večina bralk in bralcev po svetu pozna samo po Don Kihotu, znamenitem romanu o kastiljskem plemiču, ki je toliko časa in tako vneto bral viteške romane, da je nazadnje začel verjeti, da je tudi sam vitez, ki je poklican rešiti svet. Kako si to razložiti? Kako je mogoče, da se umetnik, ki ga Španci postavljajo tja, kamor Angleži postavljajo Shakespeara, v globalno kulturno zavest ni zapisal z večjim številom svojih del? Mar je Cervantes resnično človek ene same knjige – ali nas je pač navdušenje nad Don Kihotom oslepilo za pisateljeve druge dosežke oziroma presežke? - Zbirka Cervantesove kratke proze, ki je pod naslovom Zgledne novele izšla leta 1613, zdaj pa je pred nami v svežem prevodu, pod katerega se podpisuje Veronika Rot, kaže, da drži druga možnost. Če jih namreč vzamemo v roke, se Zgledne novele hitro razkrijejo kot vrhunska literatura, v kateri si pisatelj prizadeva, da bi, po eni strani, šibal svoje sodobnike oziroma kritiziral družbo, sredi katere živi, pa tudi da bi, po drugi plati, svoje bralke in bralce kratkočasil in razvajal z lepoto umetniške besede. Kako je Cervantesu uspelo v organsko celoto preplesti tako različne elemente, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Veroniko Rot. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Za Bélo Hamvasa je nekdo nekoč dejal, da če bi Buda, Konfucij, Sokrat in Shakespeare prišli na Madžarsko leta 1950, bi se lahko pogovarjali z enim samim človekom, seveda Hamvasem, in to ne samo v svojih jezikih, temveč tudi o problemih, ki so jih pestili. Če je bil Béla Hamvas torej eden najbolj široko načitanih ljudi svojega časa in je podrobno poznal tako rekoč vsa ključna verska, filozofska in literarna besedila, pa zato nikakor ni bil med tistimi pisci, ki se v prebiranju starih del izogibajo premisleku sodobnosti. No, enega od teh ponuja tudi zbirka njegovih zgodnjih esejev z naslovom Krizologija, ki je v prevodu Gabriele Gaal letos izšla pri založbi Apokalipsa in v kateri ta nenavadni mislec – ki je govoril ker 15 jezikov in 20 let delal v največji budimpeški knjižnici, svoje življenje pa zaključil kot kmet in skladiščni delavec – poskuša uvideti globlji, temeljni izvor krize, ki je v prvih desetletjih 20. stoletja zajela Evropo in se na grozljiv način izrazila skozi katastrofičnost prve svetovne vojne, hkrati pa preplavila tudi celo vrsto drugih področij, od gospodarstva do politike, religije in seveda čisto osebnih življenj posameznikov, ki so v tem negotovem in razčaranem svetu vedno bolj izgubljali tla pod nogami. O njegovem delu Krizologija, pa tudi o izjemno neobičajnem življenju in mišljenju Béle Hamvasa nasploh, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali z arhitektom in publicistom Jankom Rožičem. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Knjiga z naslovom Pisma tebi, prinaša osebne zgodbe avtorice Nike Kovač, skozi katere tematizira tako aktualno družbeno dogajanje kot tudi probleme, s katerimi se tekom življenja soočamo vsi. Skozi avtoričina pisma beremo zgodbe o predsodkih, pogumu, škodljivih družbenih stereotipih in pričakovanjih, uporu, prijateljstvu, bolezni in nenazadnje o tem, zakaj tako težko izrečemo besedico NE - slednja je tudi, tako avtorica, rdeča nit celotne knjige, ki je pred kratkim izšla pri založbi Mladinska knjiga. Z Niko Kovač smo se pogovarjali na daljavo, saj se trenutno študijsko nahaja v Parizu.
Če drži, da je France Prešeren nekakšen oče slovenskega naroda, tedaj bi lahko rekli, da je Francesco Petrarca pravzaprav naš ded. Ko je namreč začel pisati sonete, se je Prešeren povsem zavestno zgledoval oziroma učil pri velikem italijanskem pesniku ljubezni iz 14. stoletja, ki je veljal – in velja, kajpada, še danes – za bržčas največjega mojstra sonetne oblike v vsej evropski poeziji. V eni izmed pesmi Prešeren tako celo popisuje sanjski prizor, ko v raju s Petrarco dajeta vsak svoje sonete na tehtnico, in se naš genij ogne porazu šele takrat, ko se tekmujoča pesnika odločita primerjavo tehnične dovršenosti napisanega dopolniti še s presojo odlik obeh dam, ki sta ju slavila s svojimi verzi, in se pokaže, da je čednost Julije po vsem sodeč precej prekašala čare Petrarcove Laure. Če si torej Prešerna absolutno ne moremo predstavljati brez Petrarce, tedaj smo lahko vsaj malce presenečeni, da v slovenščini doslej še nismo imeli na voljo kompletnega prevoda Italijanove lirske poezije. No, to se je naposled spremenilo, ko je pred nedavnim pri založbi Goga v umetelnem prevodu Srečka Fišerja luč sveta ugledala razkošno oblikovana dvojezična izdaja vseh 366 pesmi, ki tvorijo Petrarcov Canzoniere, njegov opus magnum. In vendar Petrarca za sodobnega bralca in bralko še zdaleč ni zanimiv samo zato, ker je vplival na Prešerna. Katere pravzaprav so ključne odlike njegove poezije, ki nas v živo nagovarja celo sedem stoletij po nastanku, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Srečka Fišerja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goga
Hladnejši meseci so očitno dobra kulisa za kriminalke, tudi za slovenske. Med avtorji, ki so se preizkusili tudi v tem žanru, je med drugimi Irena Svetek s svojim prvim kriminalnim romanom Rdeča kapica (Založba Beletrina). V njem se umor zgodi v ljubljanskem parku Kodeljevo, ko naključni sprehajalec psa najde truplo gole 13-letnice, odeto le v rdeči plašček. Več pa v oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.
Tokrat vam predstavljamo najnovejšo pesniško zbirko Zmaj - ene naših najbolj priznanih pesnic in esejistk Mete Kušar. Izšla je pri založbi Litera, uredila jo je Gabriela Babnik. S pesnico se je Liana Buršič pogovarjala o globinski moči poezije, odnosih, ki so ena glavnih tem avtoričine pesniške niti in seveda o Zmaju.
Ena najstarejših zgodb vseh časov gre približno takole: junak živi udobno, spokojno in zadovoljno življenje, v katerem prav ničesar ne pogreša. A nekje daleč, v svetu tam zunaj, se nekaj zgodi, nekaj velikega in usodnega, in ta usoda povsem nepričakovano potrka na junakova vrata, da se – sicer silno nerad – navsezadnje odpravi od doma pomagat prijateljem in reševat svet. Na svoji poti se sooča s številnimi, pogosto smrtno nevarnimi preizkušnjami, vidi čudesa, ob katerih mu zastaja dih, druge in samega sebe pa spoznava v novih in novih okoliščinah. Po izpolnjeni nalogi, ki ga je bila zvabila v svet, se nenadoma dozoreli junak vrne nazaj in takrat, kot bi rekel T. S. Eliot, svoj dom prvikrat ugleda takega, kakršen v resnici je. Zgodba, ki smo jo pravkar skicirali, je tako zgodba, ki jo pripoveduje Homer v Odiseji, kakor zgodba, ki jo pripoveduje John Ronald Reuel Tolkien v Hobitu. A če se nam zdi povsem samoumevno, da naj bi po starogrški epski pesnitvi posegali predvsem odrasli bralke in bralci, to ne velja nujno v primeru fantazijskega romana angleškega pisatelja. Zakaj neki ne? In zakaj je tak pogled, ki hoče Hobita pač prekvalificirati v delo, namenjeno izključno mladim, otrokom, vendarle odločno prekratek? - Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili literarnega kritika, urednika pri Cankarjevi založbi in v zadnjem času vse bolj tudi najbolj prepoznavnega zagovornika odlik žanrske književnosti pri nas, dr. Aljošo Harlamova, obenem pa smo listali po najnovejši slovenski izdaji Tolkienove legendarne knjige, se pravi po prevodu Dušana Ogrizka iz leta 1986, ki pa je, skrbno pregledan in pomembno osvežen, prav pred kratkim izšel pri Mladinski knjigi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V svojem zrelem ustvarjalnem obdobju, nekako med letoma 1866 in 1881, je Fjodor Mihajlovič Dostojevski napisal pet romanov, od katerih štirje – Zločin in kazen, Idiot, Besi in, kajpada, Bratje Karamazovi – veljajo za čisto klasiko, za umetniško dovršena, naravnost genialna dela, ki jih je preprosto treba prebrati vsaj enkrat v življenju. Kaj pa je s petim romanom, ki je nastal v tem času? Kaj je, skratka, z Mladeničem, ki ga je pisatelj revijalno prvič objavil leta 1875? – Zdi se, da ostaja nekako ob strani, razmeroma malo bran in malo ljubljen. Pa to pomeni, da Mladenič ni nič kaj prida? Je Dostojevski s tem romanom kratko malo brcnil v prazno? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Uršo Zabukovec, ki je roman prevedla in mu pripisala spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Elena Ferrante, ki velja za zelo enigmatično pojavo v sodobnem knjižnem svetu, saj ne vemo, kdo se skriva za psevdonimov avtorstva priljubljenega Neapeljskega cikla, zgodbo v romanu Zlagano življenje odraslih - imamo ga tudi v slovenskem prevodu Daše Perme Jurjavčič - izoblikuje v vzdušju mesta, ki ga s perspektive odraščajočega dekleta zdaj pokaže kot širše prizorišče: zapleteni osebni in družbeni odnosi se preigravajo z uporabo pozicij moči in so odraz statusa, izobrazbe, bogastva, spola in starosti ljudi, ki bolj ali manj dobro obvladujejo prikrivanje resnice … Zlagano življenje odraslih, zopet s pečatom Neaplja, vendar z zaznamovanostjo, ki se je oblikovala v desetletjih po okoliščinah, opisanih v neapeljski tetralogiji, tokrat v oddaji Sobotno branje!
Od osamosvojitve letos minevajo že tri desetletja, začetki slovenske pomladi pa so seveda še nekaj malega starejši. To menda pomeni, da lahko na tedanje družbeno-politične pretrese in spremembe že pogledamo sine ira et studio, brez pretirane jeze ali vneme torej, in preverimo, kaj natanko se je v hitrem teku let zgodilo s pričakovanji, sanjami, upanji in stremljenji, ki so konec osemdesetih oziroma ob začetku devetdesetih razgibavali Slovenke in Slovence. No, prav tak pogled na pot, prehojeno med junijem 1988, ko so na tedanjem Trgu Osvoboditve v Ljubljani množice protestirale proti aretaciji četverice, in našo današnjo, slej ko prej že posttranzicijsko stvarnostjo, se nam odpre v Trgu osvoboditve, romanu Andreja Blatnika, ki je pred nedavnim izšel pri založbi Goga. In vendar Blatnikovo najnovejše delo ni zgodovinska freska širokega, malodane epskega zamaha, ampak ga lahko beremo kot intimen, ljubezenski roman. Trg osvoboditve namreč pripoveduje o paru, ki se spozna natanko na demonstracijah l. 1988, potem pa spremljamo vzpone, padce in druge zapletene vijuge njunega odnosa. Toda – kako pisatelju uspe to zasebno zgodbo povedati tako, da skoznjo vendarle ugledamo tudi širšo sliko, se pravi slovensko najnovejšo zgodovino, njene vzpone, padce in druge zapletene vijuge? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Andreja Blatnika. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Neveljaven email naslov