Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
831 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
So knjige, ki ob izidu doživijo velik odziv, potem pa poniknejo v pozabo. In so knjige, za katere se zdi, da bodo zaradi spleta okoliščin ali zato, ker preprosto ni bil pravi trenutek, ostale neopažene. Dokler se morda ne zgodi skoraj pravljičen preobrat in se kot kakšne literarne Trnuljčice ne obudijo v življenje. Težko bi razložili, zakaj je zbirka kratkih zgodb Priročnik za čistilke ameriške pisateljice Lucie Berlin pred tremi leti doživela tolikšen odmev med bralci in pristala med najbolj prodajanimi knjigami leta oziroma, zakaj jo je prej le malokdo poznal. Avtorica je bila namreč že dobro desetletje pokojna in v obdobju njenega literarnega ustvarjanja so jo brali in cenili le v majhnem krogu literarnih navdušencev. S čim torej Priročnik za čistilke, ki je v slovenskem prevodu Pie Prezelj izšel v Modernih klasikih pri Cankarjevi založbi, tako uspešno nagovarja današnje bralce in bralke? Oddajo je pripravila Nina Slaček.
»V življenju sem dal precej skoz, zdaj pa sem bolj zdrav kot kdaj koli prej. Do zdravja sem prišel na čuden način. Ponekod se je bilo treba »zrihtat«, ponekod pa je zdravje prišlo, ker sem si rekel, da se za to reč ne bom nikoli več zmenil,« pravi pisatelj in prevajalec Branko Gradišnik. V svoji knjigi z naslovom Iskanje izgubljenega zdravja piše o bolezni in zdravju ter prepleta osebne izkušnje s strokovno literaturo. K poslušanju oddaje Sobotno branje vabljene poslušalke in poslušalci, ki bi se, prosto po Gradišniku, »radi ognili belih halj, belih receptov, belih laži, bele žene in črnih misli«. Z Brankom Gradišnikom, avtorjem knjige Iskanje izgubljenega zdravja, se je pogovarjal Iztok Konc.
Ko se je Evropa srečala z množicami beguncev, ki so si skušali utreti pot v obljubljeno deželo, je roman To so imena nizozemskega pisatelja Tommyja Wieringa nenadoma dobil skorajda preroški status. Ograje na evropskih mejah so v romanu, ki je bil objavljen nekaj let pred izbruhom begunske krize, že utrjene in praktično neprehodne. Presenetljive vzporednice z realnim dogajanjem so nedvomno ustvarile dodatno zanimanje za roman tudi zunaj njegove domovine, toda to še zdaleč ni edini razlog, zakaj je roman To so imena, ki je v slovenskem prevod izšel pri založbi Litera, vreden bralske pozornosti. Teme, ki jih naslavlja, gredo namreč mnogo globlje. Kam popelje svoje bralce, je v oddaji Sobotno branje preverila Nina Slaček.
Turbulentno obdobje najstništva je zaznamovano s številnim izzivi za celotno družino. A ni le konfliktno. Je tudi čudovito zvedavo, duhovito in polno sprememb. Kakšne izzive v svojem hormonskem galopu nove Ivane Orleanske in Indiane Jonesi prinašajo v sleherno družino, pa si lahko preberete v knjigi Puberzver, v kateri je nemški pisatelj in scenarist Jan Weiler, oče dveh puberzveri, svoja opažanja in izkušnje strnil v več kratkih, duhovitih in inteligentnih zgodb. Kot so zapisali pri založbi Vida, kjer je knjiga izšla v prevodu Valentine Smej Novak, je Puberzver v Nemčiji doživela že 23 ponatisov in dve nadaljevanki, po knjigi pa so posneli tudi družinski film in televizijsko nadaljevanko. Prisluhnite tokratni oddaji, ki je polna zanimivih pričevanj prevajalke Smej Novakove, slišali pa boste lahko tudi nekaj odlomkov iz knjige. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Ko je bil znameniti ruski pisatelj Fjodor Mihailovič Dostojevski še mlad – star je bil vsega 28 let –, je sodeloval v liberalno usmerjenem literarnem krožku Petraševskega. Tam je z drugimi mladimi, napredno mislečimi intelektualci kritično razpravljal o ruski družbi, kulturi in politiki – posebej ostri so bili do avtokratske narave carjeve oblasti in ruskega tlačanstva –, zaradi česar so ga zaprli, mu izrekli smrtno kazen, ga nato v zadnjem hipu, ko je že stal pred strelskim vodom, pomilostili in ga namesto v smrt za štiri leta poslali v Sibirijo, na prisilno delo v katorgo. Izkušnjo življenja v tej carski predhodnici stalinističnega gulaga je Dostojevski nato popisal v Zapiskih iz mrtvega doma, ki so v novem prevodu pred nedavnim izšli pri založbi Beletrina. Gre za delo, ki med širšimi bralskimi množicami sicer ni tako znano kakor, na primer, Bratje Karamazovi, Zločin in kazen ali Idiot, a to še zdaleč ne pomeni, da je slabše od omenjenih romanov. Pravzaprav bi lahko rekli, da se zreli Dostojevski začenja prav z Zapiski iz mrtvega doma. Kaj nam pričujoče delo torej sporoča, smo v pogovoru s prevajalcem Borutom Kraševcem preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Letos spomladi je odjeknila novica, da je v Keniji poginil zadnji samec severnega belega nosoroga. Vrsta, ki jo zdaj predstavljata le še dve samici, je zapisana neizbežnemu koncu. V tem nikakor ni edina. Naglo zmanjševanje biodiverzitete in izginjanje vrst je danes trend, ki ga lahko spremljamo na vseh koncih sveta. Na najrazličnejše, tudi zelo odmaknjene kotičke planeta se je odpravila tudi ameriška raziskovalna novinarka Elizabeth Kólbert in si skupaj z znanstveniki, ki spremljajo dogajanje v najrazličnejših ekosistemih, ogledala tako sledi nekdanjih velikih izumiranj kot tudi jasne znake današnjega. Rezultat je knjiga Šesto izumrtje: Nenaravna zgodovina, za katero je pred tremi leti prejela Pulitzerjevo nagrado za najboljšo stvarno literaturo. Knjigi, ki je pred nedavnim v prevodu Anje Radaljac izšla pri založbi Umco, se je v oddaji Sobotno branje posvetila Nina Slaček.
Neapeljska tetralogija Elene Ferrante je osvojila številne bralke in bralce po svetu. Zgodbo o burnem prijateljstvu Elene in Lile iz revne soseske temperamentnega Neaplja bomo kmalu lahko gledali na zaslonih. Skrivnostna avtorica, ki objavlja s psevdonimom, v sodelovanju s televizijsko hišo HBO namreč snema nadaljevanko, ki naj bi luč sveta ugledala jeseni. Jeseni bomo po napovedih dobili tudi slovenski prevod tretjega dela, v prihodnjih minutah pa več o drugem delu tetralogije – O novem priimku Elene Ferrante, ki je izšel pri Cankarjevi založbi v prevodu Anite Jadrič. Oddajo Sobotno branje je pripravila Urška Henigman.
Robert Louis Stevenson, škotski pisatelj druge polovice devetnajstega stoletja, na Slovenskem seveda ni neznano ime; kako neki bi bilo, ko pa se je Stevenson podpisal pod tako znana in med najširšimi bralskimi množicami priljubljena romana, kot sta Otok zakladov ter Doktor Jekyll in gospod Hyde. No, zdaj pa se Stevenson slovenskim bralkam in bralcem s potopisom Popotovanje z oslico čez Sevene predstavlja še kot izvrsten avtor stvarne proze. Kakor namreč poudarja Anja Radaljac, ki je 140 let star Stevensonov potopis po hribovju južne-osrednje Francije prevedla, gre za eno najbolj znamenitih, odmevnih in vplivnih potopisnih del v angleškem jeziku. In čeprav je motiv potovanja v zahodni literarni tradiciji zelo star – pomislimo samo na Homerjevo Odisejo –, bi na neki način lahko celo rekli, da je Stevenson s Popotovanjem z oslico čez Sevene pravzaprav izumil pohodniški potopis, kakor ga poznamo danes, pohodniški potopis torej, ki brezšivno spaja stvarno poročilo in leposlovno izmišljijo. Po Popotovanju z oslico čez Sevene je s pomočjo Anje Radaljac v tokratnem Sobotnem branju listal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Lov za rumeno majico na največji kolesarski dirki na svetu je v zadnjih desetletjih prežet z aferami, umazanimi igrami v ozadju in neizprosnimi poskusi, da bi krovne zveze kolesarstvo očistile dopinga. V kriminalnem romanu Mrtvi tek se norveški avtor Kurt Aust poda na Dirko po Franciji. Glavni junaki Erik Norse je pomočnik v ekipi Bank White-Team, ki se prvič udeleži največje kolesarske dirke na svetu. Kapetanu moštva mora pomagati osvojiti rumeno majico, hkrati pa v kolesarski karavni pod krinko policiji pomaga odkriti, kdo je ubil kolesarskega mehanika Louisa Bardouxa. Nesrečnik je namreč vedel preveč o umazani igri v kolesarskem svetu. V času, ko je Dirka po Franciji na vrhuncu dogajanja, v oddaji Sobotno branje listamo po kriminalnem kolesarskem romanu Mrtvi tek. Prebral ga je Blaž Mazi.
“Pustolovščina se lahko začne takoj, ko zaklenete vrata vašega doma.” Tako urednik, publicist in založnik Samo Rugelj vabi na pešpot v svoji najnovejši knjigi. A ne kar neko pešpot, ampak na enodnevno pustolovščino ( s svojo mladostniško prijateljico) iz Ljubljane na “najbolj razvpito, čaščeno in obiskano goro v Sloveniji, na simbol, koncentrat narodovih hrepenenj in sanj ter ekstrakt slovenske samozavesti … Triglav“. Seveda so hodili in pisali že mnogi drugi. A Rugelj, pohodnik in hribolazec že od malega, je ob 240-letnici prvega vzpona na Triglav napisal povsem samosvojo mešanico doživljanj in razmišljanj o hoji (“Hoja spremeni človeka in ga naredi boljšega“), družinskih spominov (“Mama mi je namreč že davno povedala, da je, noseča z menoj, zlezla na Triglav“) odnosov z bližnjimi in lastnih refleksij. Predvsem pa so Triglavske poti, kot so zapisali v založbi UMco, pri kateri je knjiga tudi izšla, svojevrstna oda naravi in prijateljstvu, ki nas popelje v osrčje slovenskih gora in življenje z njimi. Več o vsebini unikatnega potopisa pa z avtorjem Samom Rugljem v tokratni oddaji, ki jo pripravlja Liana Buršič
Most vzdihljajev in Doževa palača, trg svetega Marka z istoimensko baziliko pa nepreštevne palače ob kanalu Grande, čez katerega se elegantno pne most Rialto … To so bržčas osrednje znamenitosti, ki si jih vsako leto, vsak dan pravzaprav, v Benetkah ogledujejo nepregledne množice turistov s celega sveta. In vendar mesto v laguni ponuja mnogo več. Če namreč obiskovalec tam, kjer vsi drugi zavijajo levo, zavije desno – ali obratno –, se hitro znajde v vznemirljivem blodnjaku ozkih uličic, mirnih kanalov, temačnih prehodov, pozabljenih mostičev in skritih dvorišč, ki dajejo Benetkam dušo, ki je sodobna turistična industrija še vedno ni ukradla. In prav to izmuzljivo dušo morda najlepšega mesta na svetu v potopisu Benetke, interier, ki je pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, zasleduje sodobni španski pisatelj Javier Marías. Ali jo navsezadnje tudi ujame med platnice svoje knjige, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila Marjeta Drobnič, ki je Benetke, interier prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Knjiga drugih, je drugi roman filozofinje, novinarke in pisateljice dr. Jele Krečič. Avtorica se po prvem, izjemno priljubljenem romanu Ni druge vrača z romanom, v katerem se zgodbe protagonistov prepletajo okrog skrivnostne knjige. Roman je izšel pri založbi Beletrina, pogovarjali smo se z avtorico Jelo Krečič.
28. junija bodo minila 104 leta od sarajevskega atentata, ko sta pod streli Gavrila Principa umrla habsburški prestolonaslednik, Franc Ferdinand, in njegova žena, to pa je, kot vemo, vodilo v izbruh prve svetovne vojne, apokalipse globalnih razsežnosti, v kateri je nato umrlo še kakih 15 milijonov ljudi. Ta usodni dogodek so doslej, povsem pričakovano in razumljivo, temeljito obdelali že številni zgodovinarji, nekajkrat pa so ga v precep vzeli tudi književniki. Enega najnovejših pa tudi bolj nenavadnih poizkusov, kako se s pomočjo literarnih prijemov dokopati do razumevanja, kaj se je konec junija 1914 dejansko zgodilo v glavnem mestu Bosne, bržčas predstavlja roman Sarajevski omnibus Veliborja Čolića. Kako pravzaprav se je bosansko-francoski pisatelj srednje generacije lotil te zahtevne teme, smo preverjali v Sobotnem branju, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
»Ko včasih iz službe pridem domov, bi najraje koga ubila. In to v resnici, ne le na papirju,« bolj za šalo kot zares pravi novinarka Mojca Širok. Čeprav jo poznamo kot televizijsko voditeljico in dolgoletno dopisnico iz Rima, pa se nam tokrat predstavlja v povsem novi, drugačni luči. Na knjižnih policah je namreč njena prva kriminalka – politični triler z naslovom Pogodba. Roman nas popelje v vrtinec naročenih umorov, izsiljevanja, korupcije in mafijskega delovanja; resnični dogodki in ozadja se prepletajo s fikcijo. »Ne da mi ne dajo spati, to so teme, ki me zanimajo in se tičejo prav vsakega izmed nas,« pravi Mojca Širok. Kriminalni roman Pogodba je z njo za oddajo Sobotno branje prelistal Iztok Konc. Foto: BoBo
Roman Madžarski stavek črnogorskega avtorja Andreja Nikolaidisa, je bil lani okronan s priznanjem Meše Selimovića za najboljši roman na področju nekdanje Jugoslavije. Nikoladis, je sicer vodilni član skupine literatov in intelektualcev, ki je poskrbela za preporod sodobne črnogorske literature, dovod sveže misli in prelom s tradicijo. Roman je izšel pri LUD Šerpa. Pred naš mikrofon smo povabili prevajalko Dijano Matković.
Naomi Klein, ki v svojih delih analizira globalni vzpon neoliberalizma prek izkoriščanja stanja šoka za uvedbo škodljivih politik za ljudi in za planet, je knjigo Ne ni dovolj napisala takoj po šokantni razglasitvi Donalda Trumpa za predsednika Združenih držav Amerike. V njej analizira okoliščine, ki so pripeljali do izvolitve bogataša in njegov način vladanja, ki vzdržuje stanje šoka in ves čas preusmerja pozornost. Zaključuje pa optimistično in predstavlja strategijo, s katero se lahko ogorčenje in nasprotovanje preoblikuje v učinkovit odpor, ki lahko uniči Trumpovo blagovno znamko in mu tako prepreči ponovno zmago na volitvah leta 2020. O knjigi Ne ni dovolj, ki jo je prevedla Polona Mertelj in izdala Mladinska Knjiga, bomo govorili v tokratni oddaji Sobotno Branje. Pripravila jo je Urška Henigman.
Le malokatera knjiga je v zadnjih letih dvignila toliko prahu kot Ogenj in bes v Trumpovi Beli hiši newyorškega publicista in novinarja Michaela Wolffa. Kako tudi ne, ko pa na kar najbolj sočen in vnetljiv način razkriva sistemsko disfunkcionalnost ter zakulisna prerivanja za moč in vpliv pa tudi osebno korist v administraciji 45. predsednika Združenih držav Amerike. Wolffova knjiga, ki je luč sveta ugledala 5. januarja letos, se zdi tako povedna in tako brezkompromisna, poraja pa tudi toliko vprašanj o kredibilnosti delovanja ameriške vlade pod Trumpom, da je bila v hipu razgrabljena – ne le v samih Združenih državah ampak tudi drugod po svetu. Zdaj je pri založbi Ciceron izšla tudi v slovenskem prevodu. Toda od časa, ko je Wolff knjigo zaključil, pa do danes se je zgodilo toliko novih škandalov in afer, Trumpova administracija pa je povlekla toliko drznih političnih potez, da se lahko utemeljeno vprašamo, ali ni v tem hipu Ogenj in bes na neki način že presežena knjiga? Ji je, drugače rečeno, že potekel rok trajanja? – To smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila novinarka in urednica notranjepolitičnih in gospodarskih oddaj na prvem programu Radia Slovenija, Tanja Starič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Kako kratka je lahko zgodba, da je še vedno zgodba? Kje so pravzaprav meje nekega žanra in kaj z njimi početi? Zdi se, da so za gvatemalskega pisatelja Augusta Monterrosa pravila tu predvsem zato, da se jih krši, da preizkuša, kako prožne in porozne so meje literarno možnega. Idej mu pri tem ne zmanjka. O tem priča tudi izbor Monterrosovih kratkih zgodb z naslovom Zgodbe, basni, utrinki, ki je izšel pri Cankarjevi založbi. Z njim smo tudi v slovenskem prevodu dobili pregleden vpogled v delo tega velemojstra latinskoameriške kratke proze. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Dan pred tokratnim Sobotnim branjem je 79. rojstni dan praznoval Amos Oz, mednarodno bržčas najbolj proslavljen izraelski pisatelj našega časa. Oz, ki je menda že leta tudi v igri za Nobelovo nagrado za književnost, se je v pol stoletja dolgi karieri podpisal pod pet zbirk kratke proze, 12 knjig esejev in kar 14 romanov, njegova dela pa so bila doslej prevedena v 45 jezikov, tudi v slovenščino. Pri nas smo Ozovo literaturo sicer odkrili razmeroma pozno – prvi prevod je ugledal luč sveta šele sredi 90-ih let –, a danes že lahko posežemo po Črni skrinjici, Mojem Mihaelu, Panterju v kletki ter Zgodbi o ljubezni in temnini, no, pred nekaj meseci pa smo dočakali še prevod Jude, sploh najmlajšega izmed Ozovih romanov, ki ga je izraelski pisatelj objavil leta 2014. Naslov, ki ga je Oz poiskal svojemu zadnjemu romanu, je pomensko seveda močno obtežen. Juda je pač eno najbolj osovraženih imen v zgodovini zahodne civilizacije; je sinonim za zahrbtnega izdajalca par excellence. O kom torej govori pričujoči roman in kaj je ta oseba storila tako hudega, da si je prislužila takšno psovko? - Odgovor smo iskali v pogovoru z Ozovo prevajalko, Mojco Kranjc. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Taiye Selasi je živela v mestih v Združenih državah Amerike in Evropi, izhaja iz Afrike. Iz svoje lastne izkušnje je oblikovala termin afropolitanstvo, ki ga utelešajo glavni junaki njenega prvenca Gana naj gre. Roman je v prevodu Jerneja Županiča letos izšel pri založbi Beletrina. O avtorici, njenem prvencu in afropolitih v tokratni oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Neveljaven email naslov