O učenju slovenščine, zadregah z učbeniki in kulturnem turizmu v Varaždinu, o projektu Green exercise in kolesarskem turizmu v Porabju, o Ribiškem muzeju v Trstu pri Križu in o vlogi Andreja Kokota in Fabjana Hafnerja v slovenski literaturi

Skupaj s člani društva slovenskih pisateljev v Avstriji se spominjamo pomembnih literatov; pesnika Andreja Kokota, ki bi letos praznoval 80.rojstni dan, in  pred kratkim umrlega pesnika ter prevajalca Fabjana Hafnerja, ki bi dopolnil 50 let. Njima je bilo posvečeno letošnje pisateljsko srečanje na Obirskem pri Železni Kapli.

Pisateljska srečanja na Obirskem so se začela okoli leta 1975 na pobudo Valentina Polanška, takrat predsednika Slovenske prosvetne zveze, in Andreja Kokota, tajnika zveze. Najprej so bila namenjena druženju manjšinskih pisateljev srednjeevropskih držav, tokratni gost Jurij Koch, lužiškosrbski pisatelj pa je sodeloval že na prvem druženju.

Po letu 1985 je nastopila kriza, nato so nekaj let pisateljska srečanja potekala v Celovcu in zamrla, se danes spominja Avguštin Brumnik, predsednik SPD Valentin Polanšek in podpredsednik SPZ. Pred nekaj leti je druženje, nekoliko spremenjeno, obudila tedanja predsednica Društva slovenskih pisateljev v Avstriji Anita Hudl. Po njeni smrti je vodenje društva prevzel Niko Kupper in letos so se odločili obuditi spomin in se pokloniti dvema pomembnima slovenskima koroškima literatoma Andreju Kokotu in Fabjanu Hafnerju.

Kdo sta bila, so na srečanju v svojih zelo osebnih referatih pripovedovali lužiškosrbski pisatelj Jurij Koch, tržaški literat in nekdanji tajnik DSP in nekdanji predsednik slovenskega centra PEN Marko Kravos, profesor slovenske književnosti in kulturolog dr. Andrej Leben in slavist, urednik literarne revije Rastje Miha Vrbinc.

Andreja Kokota, pesnika in zelo dejavnega kulturnega delavca, se dobro spominja tudi Avguštin Brumnik. V koroških vaseh, tudi na Obirskem, so namreč prav po njegovi zaslugi v 50, 60 letih 20. stoletja lahko gledali slovenske filme, ki jih je predvajal v kulturnih dvoranah in gostilnah.

“Elektriko smo na Obirskem dobili leta 1958, prej so bile še petrolejke, in za nas na vasi je bilo videti slovenski film doživetje. Zbrala se je vsa vas in gledali smo vse slovenske filme od Cvetja v jeseni do Vesne. Bilo je pravo doživetje, saj je bila televizija še neznana, nihče je še ni imel, in predvajanje slovenskih filmov je bila dejansko kulturna prireditev.”

Poleg predvajanja slovenskih filmov po Koroškem je Andrej Kokot, ki je bil tudi urednik Slovenskega vestnika, pripravljal tudi literarne večere in različna branja, se spominja Avguštin Brumnik.

Tesne vezi s koroškimi slovenskimi literati ima tudi tržaški slovenski pesnik, prevajalec, publicist Marko Kravos:

“Res so te razdalje, sedem hribov je vmes in sedem voda, ampak vendarle smo na teh robovih nekako kot koža, ki pokriva organizem. V smislu odgovornosti do identitete in slovenskega osebka smo si res bližnji. Tako na Tržaškem  kot na Koroškem je bilo čutiti to praznino oziroma neodzivnost, nesprejetje v osrednjem slovenskem prostoru.”

In verjetno je prav zato še toliko bolj obstajala potreba, da vsak ohranja svojo navezanost na prostor, na tradicijo, ugotavlja Marko Kravos:

“Korošci so rili globoko v teh globačah in bregovih in so imeli zelo trde in trdne korenine, ki so jih včasih morda napeljevale na elegično, trpko pozicijo v svetu in so se težko nasmejali. Tudi v literaturi.”

Primorci so, je prepričan Kravos, drugače dojemali svojo tradicijo in funkcijo. Svojo vlogo so nadgrajevali z radoživostjo, igrivostjo in humorjem. Oba tako Andrej Kokot kot Fabjan Hafner, s katerima je Marko Kravos vrsto let sodeloval, sta bila, po njegovem, izrazito samosvoja književnika.

Doktor Andrej Leben z graške univerze Andreja Kokota opisuje kot zadržanega, tihega, prijetnega in vedno nasmejanega človeka, z izjemno notranjo energijo, ki mu jo na prvi pogled ne bi pripisovali:

“Bil je med tistimi koroškimi slovenskimi pesniki, ki se je skozi svoj celotni opus vedno zavzemal za pravice jezika, ki ga je govoril že kot otrok, ki je bil zaničevan…”

V poeziji Andreja Kokota se, pojasnjuje dr. Leben, čuti upor proti razmeram, kakršne so bile v njegovem okolju, ko je večinski narod zaničeval slovensko kulturo in jezik. Skozi poezijo pa se čuti tudi izkušnja pregnanca, saj je bil kot 5 letni otrok med rojaki, ki so morali leta 1942 zapustiti domove. Več kot 50 let pa je trajalo, da je svoje spomine izlil tudi na papir in izkušnjo opisal v romanu  z naslovom “Ko zori spomin” leta 1999 prevedenem tudi v nemščino pod naslovom Das Kind, das Ich war.

Andrej Leben se spominja tudi Fabjana Hafnerja. Predstavljal je vez med jezikoma, v zgodovino pa se je zapisal tudi prevajalec najpomembnejših sodobnih pesnic in pesnikov:

“Prevod je seveda več kot samo prevod besedila. Prevajalec mu da pečat in zato je vsak prevod nenadomestljiv in umetniško delo.”

V drugem delu pisateljskega srečanja na Obirskem so se tokrat poklonili prav Fabjanu Hafnerju.  Branje njegovih pesmi in nastop tria Sonus je potekal pod naslovom: “Moja beseda je edinstvena in minljiva, kot vse…”

Vse večje zanimanje za učenje slovenščine, kaj pa učbeniki?

V oddaji tokrat gostimo rojakinjo iz Varaždina Barbaro Antolič Vupora, predstavnico slovenske narodne skupnosti v varaždinski županji, zaslužno, da za pouk slovenščine v osnovnih  in srednjih šolah. Z letošnjim odzivom učencev je zadovoljna, saj se bo slovenščino v 12 osnovnih šolah pod vodstvom učiteljic iz Slovenije učilo več kot 170 učenk in učencev. Prav tako je spodbudno tudi zanimanje za slovenščino na drugi varaždinski gimnaziji, kjer je k pouku prijavljenih 50 dijakov, že drugo leto pa je pouk organiziran tudi na srednji šoli v Čakovcu.

Zanimanje se torej povečuje, težave imajo z učbeniki, opozarja sogovornica, saj slovenska narodna skupnost na Hrvaškem v njih sploh ni omenjena, kar je nesprejemljivo. Zato učiteljice, ki poučujejo slovenščino na območju Varaždina, tudi pri tem opravljajo pionirsko delo.

Ker gre za zgodovinsko povezano obmejno območje, so vezi med ljudmi z obeh strani meje tesne vezi, odnosi pa dobri. To bi radi nadgradili z razvojem kulturnega turizma. S čezmejnim projektom so se prijavili tudi na razpis evropskega teritorialnega sklada v okviru sodelovanja Interreg Slovenija Hrvaška 2014 – 2020, vendar morajo projekt dopolniti, pojasnjuje Barbara Antolič Vupora.

Green exercise za razvoj kolesarskega turizma v Porabju

V počastitev Dneva evropskega sodelovanja so na tromeji med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko slavnostno podpisali pogodbo za izvajanje edinega projekta, ki je bil odobren v okviru prvega roka za oddajo prijav v okviru programa sodelovanja Interreg Slovenija-Madžarska v obdobju 2014-2020. V projekt, ki nosi naslov Green exercise, so vključeni tudi partnerji iz Porabja – občini Dolnji Senik in Sakalovci ter Razvojna agencija slovenska krajina.

Čezmejni projekt je namenjen predvsem razvoju kolesarskega turizma in je vreden nekaj več kot milijon evrov. Kot je Silvi Eory povedala direktorica Razvojne agencije Andreja Kovač, bodo predvidoma do junija prihodnje leto postavili parke z otroškimi igrišči in fitness napravami predvsem za kolesarje in adrenalinski park v Sakalovcih. Cilj je povečati prepoznavnost in privabiti turiste tako v Porabje kot na Goričko, kjer bodo postavili hotel za kolesarje.

In zakaj je bil v okviru evropskega teritorialnega sodelovanja Interreg Slovenija Madžarska 2014 – 2020 doslej potrjen zgolj en projekt? Kot pravi direktorica pristojnega urada Nina Seljak, je šlo predvsem za administrativne ovire. Kaj to pomeni in kako bo s potrjevanji drugih projektov, skupaj je sicer na voljo 13 milijonov evrov, pa lahko slišite v tokratnih Sotočjih.

Bogata slovenska ribiška in pomorska zgodovina

Ustavili sem se tudi v Križu pri Trstu, kjer je v Ribiškem muzeju tržaškega primorja, uradno odprtem konec tedna, predstavljena bogata slovenska ribiška in pomorska zgodovina. Muzej je vsekakor vreden ogleda, pravi Mirjam Muženič, ki se je o muzeju med drugim pogovarjala s pobudnikom Frankom Košuto.

Pridružite se nam na potovanju z rojaki iz sosednjih držav v oddaji Sotočja!