Od Rima prek Gorice in Trsta, slovenskega knjižnega sejma, Celovca in Reke do Monoštra

Pred nedeljskim referendumom o ustavni reformi se s tržaško rojakinjo Tamaro Blažina, poslanko v italijanskem parlamentu, pogovarjamo o posledicah, ki jih načrtovane spremembe prinašajo Slovencem v Italiji. Sogovornica Janka Petrovca priznava, da ustavna reforma Slovencem v Furlaniji-Julijski krajini praktično onemogoča, da bi imeli svojega predstavnika v novem senatu.

Ob sprejemanju ustavnih sprememb so se zavzemali, neuspešno sicer, da bi imela dežela FJK dodaten sedež v senatu, ki bi bil namenjen predstavniku slovenske narodne skupnosti:

“Slovenci smo tu potegnili krajši konec, vendar upanje ostaja  za spremembe volilnega zakona in takrat bi lahko to rešili. Problem je tudi, ker slovenska manjšina glede tega ni našla skupnega jezika.”

Poslanka Demokratske stranke, nekoč senatorka, Tamar Blažina bo, pravi, na referendumu podprla ustavno reformo, saj je tudi v poslanki zbornici glasovala zanjo. Ne strinja pa se s klimo, ki je spremljala referendumsko kampanjo. Biti bi morala bolj umirjena in namenjena predstavitvi dejanskih sprememb, ki jih reforma prinaša, ne pa da je bilo vse usmerjeno v gonjo proti vladi.

“Referendum ni instrument za obračunavanje z vlado. Za to je čas na volitvah.”

Ustavna reforma poenostavlja sprejemanje zakonodaje in zmanjšuje pristojnost senata, ki je doslej tako kot poslanska zbornica potrjeval zakone. V 100 članskem senatu bi bili po novem izvoljeni predstavniki dežel, ki bi odločali le v nekaterih primerih.

Ob razpisu referenduma je premier Matteo Renzi napovedal odstop, če ustavna reforma ne bi bila sprejeta, toda svoje napovedi je nato spremenil oziroma omili. Kaj se bo zgodilo v nedeljo 4.12.2016 in kako bo izid odmeval med predstavniki slovenske narodne skupnosti v Italiji pa več v prihodnjih oddajah Sotočja.

35 uspešnih let

V nedeljo 27.11.2016 so v Kulturnem domu v Gorici s koncertom slovesno obeležili 35-letnico delovanja. Kot v oddaji poroča Mirjam Muženič, so program skupaj oblikovali slovenski in italijanski ustvarjalci. Kulturni dom ima namreč vedno odprta vrata za pisano ustvarjalnost, za prijateljske odnose med Slovenci, Italijani in Furlani v domačem prostoru in tudi čez mejo. Na to opozarja tudi dolgoletni ravnatelj Kulturnega doma Igor Komel:

“Slovenski kulturni dom je hiša sožitja med Slovenci, Italijani in Furlani, ki živimo v tem mestu. V teh kriznih časih, ki niso lahki, pa nam je uspelo  obdržati svoj nivo in delati, kot da krize ne bi bilo.”

V Gorici različne ustanove in organizacije ponujajo od 1.200 do 1.500 dogodkov, tudi pet vsak dan. V Kulturnem domu pa jih na leto pripravijo približno 200. V oktobru se jim je uresničila dolgoletna želja in pobuda postaviti spomenik slovenskim vojakom na soškem bojišču prve svetovne vojne. V Doberdob sta prišla tudi predsednika Slovenije in Italije Borut Pahor in Sergio Mattarella.

Vsaka knjiga v slovenskem jeziku je praznik

Urednica pri založbi Drava Jerneja Jezernik je pred časom na predstavitvi dveh knjig založbe (Reginald Vospernik: Tomaž Ulbing – duhovnik in pesnik, Marjan Kordaš: Dva jezika – ena identiteta?) dejala, da je vsaka knjiga v slovenskem jeziku za rojake v sosednjih državah praznik.

Sodeč po zelo živahnem vrvežu na slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu v Ljubljani ter več drugih predstavitvah slovenskih založb tudi iz sosednjih držav razlogov za praznovanje ne manjka.

Konec leta je čas tudi za Knjižni dar, ki jih nekatere slovenske zamejske založbe in organizacije ponudijo svojim bralcem.

Slovenska prosvetna zveza (SPZ) iz Celovca je tako v ponedeljek 28.11.2016 v Ljubljani, v prostorih Društva slovenskih pisateljev, predstavila tokratni Knjižni dar, ki ga je izdala založba Drava iz Celovca. In kako to, da se niso predstavili na pravkar končanem slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu, kjer so tradicionalno navzoče tudi slovenske založbe iz sosednjih držav?

Po besedah vodje SPZ Janka Malleja so ugotovili, da se njihova ponudba izgubi.

“Zdelo se nam je, da na knjižnem sejmu ne pridemo do izraza. Ob tolikšni ponudbi  knjižna produkcija Slovencev v Avstriji ni tako izrazito zanimiva za javnost, kot če to naredimo na sedežu DPS in PEN-a.”

Tradicionalno v knjižnem daru SPZ ponudi Koroški koledar, ki je nekakšen pregled dogajanja med koroškimi Slovenci, pravi urednica Irena Destovnik. Tokrat so rdeča nit begunci, o katerih govori največ člankov.

“Obiskala sem begunke in begunce tako v Pliberku kot Železni Kapli, se pogovarjala z ljudmi, ki so prevzeli skrb zanje. Predvsem pa je bil moj namen, da v Sloveniji ugotovimo, da je tam v vsaki občini več begunk in beguncev kot v celi Sloveniji, pa delamo iz tega cel problem.”

Ob tem se je Irena Destovnik pogovarjala tudi z raziskovalko Mirjam Hladnik Milharčič in ameriškim Slovencem Joe-em Valenčičem, saj so bili Slovenci skozi celotno zgodovino tudi begunci.

SPZ je v tokratnem knjižnem daru bralcem ponudila tudi dve zgodovinski deli, povezani z dogajanjem med 2. svetovno vojno. Dopade se mi tukaj prav nič – dnevnik iz Frauenauracha, ki ga je napisala Marija Prušnik, uredila pa sta ga Brigitte Entner in Valentin Sima, ter delo fotografa Marka Lipuša Babica  – Auf den Spuren der Großmutter. Gre za serijo fotografij, nastalih v taborišču Ravensbrück, kjer je februarja 1945 umrla njegova babica Marija Karničar.

Pogovoru z Markom Lipušem o razstavi Babica v oddaji Sotočja 19.9.2016 lahko prisluhnete tudi na tej povezavi. 

Tradicionalno je v knjižnem daru SPZ tudi revija Rastje, letos je to jubilejna 10. številka, posvečena tudi umrlima pesnikoma Fabjanu Hafnerju in Andreju Kokotu. Najmlajšim bralcem pa je namenjen dvojezični Osel Smrčač Haralda Schwingnerja, ki ga je prevedla Jerneja Jezernik. Gledališka predstava po tej pravljici pa te dni navdušuje otroke v Beljaku in Celovcu, opozarja Janko Malle.

Navdušujejo pa tudi Praprotnice, štiričlanska vokalno-instrumentalna skupina, ki je zdaj izdala svoj pri album, na njem pa so pesmi upora z vsega sveta.

Svoj knjiži dar je pred kratkim v Ljubljani v galeriji Družina predstavila tudi Celovška Mohorjeva. Kot v tokratni oddaji pojasnjuje urednik Hanzi Filipič, je Koledar tokrat posvečen dvema letos umrlima ustvarjalcema ; fotografu Hanziju Reichmannu in slovenistu Francetu  Vrbincu. Dologo tradicijo izhajanja ima tudi Pratika, ki je tokrat posvečena tudi 165-letnici delovanja Celovške Mohorjeve.

V zbirki večernic pa je tokrat izšla nova kriminalka Jožeta Struca. Kriminalke so namreč postale med koroškimi Slovenci pravi hit. Po  Kratki pomladi, Kamuflaži na bazenu je zdaj napisal tretjo z naslovom Sanjska dežela, v kateri se posveti umetnosti in kraji likovnih del pomembnih slovenskih slikarjev. Inšpektor Mangrt in njegov pomočnik, novinar Franz Petek tako dobita nov primer.

Knjiga za najmlajše so, razumljivo, za slovenske zamejske založbe še posebej pomembne in pri Celovški Mohorjevi so ponosni na zbirko pravljic izpod peresa Nika Kupperja, v katerih mali Samo predstavlja otrokom zgodovino koroških Slovencev, letos z Mikovo Zalo in upornimi kmeti.

Celovška Mohorjeva, ki je izdala tudi zanimiv vodnik po Dunaju, vse bolj sodeluje tudi z avtorji iz Slovenije. In nekateri so se se predstavili tudi na tokratnem knjižnem sejmu v Ljubljani.

Tam je svojo stojnico imel tudi Franc Merkač, ki s svojo založbo Fran skrbi za čezmejno sodelovanje z avtorji iz Slovenije. In vtisi s knjižnega sejma?

Tako lahko predstavimo novosti, pravi založnik, ki izdaja predvsem knjige avtorjev iz Slovenije in tako skrbi za svojevrstno čezmejno literarno sodelovanje.

“Zame je pomembno, da slovenski trg spozna slovenske knjige.”

Distributer, ki ga ima v Sloveniji, skrbi, da knjige pridejo v knjižnice in knjigarne, vendar je pomembno, da ljudje vidijo knjige, naslovnice, si jih zapomnijo in tako se poveča tudi prodaja, je zadovoljen Franc Merkač. Najprej je nameraval izdajati dela avstrijskih avtorjev, toda ko so se mu začeli oglašati avtorji iz Slovenije, se je opogumil in pripravil javni natečaj. Zaradi spodbudnega odziva in usklajenega sodelovanja z avtorji, se je odločil nadaljevati s tem programom.

“Živ stik je najbolj pomemben, da se znam izražati v slovenščini, je izziv. Veseli me živo sodelovanje, ne glede na to, od kod prihajamo in da je živa slovenščina.”

Naslovnice letos izdanih del je Franc Merkač objavil na stenskem trijezičnem (slovensko – nemško – angleškem) koledarju za prihodnje leto in dela tudi tako predstavil širši javnosti.

Na slovenskem knjižnem sejmu so se  tokrat sicer ločeno predstavile tudi slovenske založbe v Italiji. Več o njihovi letošnji produkciji pa v prihodnji oddaji.

Pesnik prostora

Zdenko Sila se je rodil 1915 v Pragi, materi Čehinji in očetu tržaškemu Slovencu, ki je tam študiral strojništvo. Družina se je pred nacizmom preselila v Maribor, kjer je Zdenko Sila maturiral, in zatem v Ljubljani nadaljeval študij na fakulteti za arhitekturo. Bil je med Plečnikovimi priljubljenimi učenci in med drugim sodeloval tudi na projektu NUK-a, v oddaji poroča Marjana Mirković.

Po diplomi se je leta 1941 zaposlil na Sušaku, danes del Reke, in vse življenje deloval na Reki, kjer je zapustil bogat, razvejan ustvarjalni in znanstveni petdesetletni opus. Ta bo, kot kaže, končno celovito dokumentiran in predstavljen v monografiji.

Reški umetnostni zgodovinarji in arhitekti, zbrani v Skupini Sila, so namreč začeli zbirati podatke o njegovi obsežni zapuščini. V okviru predavanj o reški kulturni dediščini je tako 24.11. 2016 v polnem antikvariatu Ex Libris potekala zanimiva predstavitev tega pionirja na področju reškega urbanizma in avtorju izjemne spomeniške arhitekture.

Predavatelj, reški arhitekt Vladi Bralić, ki je na predavanju doživeto predstavil življenje in delo kolega Zdenka Sile, opozarja, da je bil edini Plečnikov učenec, ki je kot urbanist delal na Hrvaškem:

“Zdenko Sila se je torej pionirsko začel ukvarjati z urbanizmom, takoj po študiju, in zaslužen je za razvoj te dejavnosti na Hrvaškem….Bil je pionir na tem področju, hkrati pa celovita osebnost. Deloval je tudi kot arhitekt, zelo veliko pa tudi kot ustvarjalec spomeniške plastike.”

Zdenko Sila je bil pesnik prostora, je prepričan Vladi Bralić, ki opozarja na pomen spomenika na Matić poljani v Gorskem kotarju, ki po njegovem mnenju sodi v sam vrh spomeniške arhitekture na temo narodnoosvobodilnega boja na območju nekdanje skupne države.

“To je eden izmed najpomembnejših spomenikov v nekdanji Jugoslaviji na temo NOB-ja, ima  posebno, neverjetno moč starih, morda neolitskih spomenikov.”

Zdenko Sila je tudi slikal, obstaja zbirka njegovih akvarelov, se ukvarjal s fotografijo in bil pravzaprav vsestranska osebnost.

“Pa tudi velik ljubitelj Plečnika. Kot svojega profesorja. Tako da je proti koncu svojega življenja, spomim se, da je imel vselej pri sebi fotografijo Plečnika. Imel ga je zelo rad, saj je bil prepriča, da ga je Plečnik veliko naučil o življenju, ne zgolj o arhitekturi.”

Kaj pripravlja skupina Sila, pa lahko slišite v tokratni oddaji.

Praznično v Porabju

Društvo porabskih slovenskih upokojencev ima malo več kot sto članov. Generacija, ki je stopila v tretje življenjsko obdobje, nosi v sebi najbolj izvirno, pravo slovenstvo, se največ druži, pozna in upošteva vse vrednote, ki jih Porabski Slovenci še imajo. To se je pokazalo tudi ko so pred dnevi v monoštrski kulturni dvorani pripravili osrednjo slovesnost ob 20-letnici svojega delovanja. Na praznovanju se jim je pridružila tudi Silva Eöry. Prisluhnite jim v oddaji”