Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O večplastni identiteti, spominih na otroštvo v društvu Bazovica, zadovoljstvu manjšin na Madžarskem, operi Kačji pastir Pavleta Merkuja in tradiciji ljudskih godcev v Benečiji
Alexander Mann je rojak mlajše generacije z avstrijske Koroške, podjetnik in koordinator avstrijskega združenja start-upov za Južno Koroško. Kako je z zagonskimi podjetji v Avstriji in Sloveniji, kakšne so priložnosti za delovanje in razvoj, kako je s povezovanjem? Na ta in podobna vprašanja iščemo odgovore skupaj z našim sogovornikom, ki ima štiri manjša podjetja, njegov delavnik pa traja 14, 15 ur. Podim start-up konferenca, ki je potekala 10. in 11. maja 2017 v Mariboru, je bila zato zanj počitek, pravi.
Z zagonskimi podjetji je tesno povezan, tudi kot koordinator za Koroško, saj je njegova naloga povezovati uspešna start-up podjetja. Kako pa je s tovrstnimi podjetji na avstrijskem Koroškem? Podobno kot v Sloveniji, pojasnjuje naš sogovornik. Seveda pa je to odvisno od same definicije, kaj sploh so zagonska podjetja.
Če jih razumemo v širšem pomenu, smo kar dobri, ugotavlja, saj so tovrstna podjetja zdaj zelo popularna in so jim mediji naklonjeni. V Celovcu imajo inkubator, iz katerega vsako leto pride od 12 do 15 zagonskih podjetij. Veliko zaslug za to imajo tudi številne subvencije, kar pa je izjemno problematično, pravi Alexander Mann.
“Slabim idejam namreč ne pustijo umreti, saj je toliko subvencij, vsak poskuša pomagati start-upom, da lahko slabe ideje preživijo leta. To, po mojem, ni dobro. Sem za to, da jih pustijo umreti in vlagajo v podjetja z veliko rastjo.”
Start -upi so namreč samo začetek na podjetniški poti in njihov cilj naj bi bil, da se razvijajo ter zapustijo to prizorišče. Tudi Alexander Mann ima svoje start-up podjetje in to s pohištvom. Poleg tega svetuje podjetje iz JV Evrope pri vstopu na avstrijski trg. Ima tudi, kot pravi, zelo uspešno svetovalno podjetje za pripravo poslovnih in finančnih načrtov za zagonska podjetja, saj je to ena največjih težav na začetku podjetniške poti. Novembra lani pa je odprl še tiskarno, saj so ugotovili, da bodo stroški tiskanja gradiva manjši, če kupijo svoje tiskarske stroje.
Idej in zagona Alexandru Mannu nikakor ne manjka. Eden njegovih ključnih ciljev pa je projekt, ki ga pripravljajo skupaj z organizatorji Podim konference. Gre za oblikovanje trilateralnega start up ekosistema na območju avstrijske Koroške, Slovenije in severne Italije ter postavitev stične informacijske točke za lažje povezovanje start-upov z območja Alpe Jadran, organizacijo dogodkov in konferenc, ki se zdaj pogosto časovno prekrivajo. Slovenska gospodarska zveza (SGZ) iz Celovca jim je že zagotovila prostore, pravi naš sogovornik, ki je tri leta delal tudi na SGZ.
Pri vprašanju njegove identitete, ali se počuti koroškega Slovenca, pa se vnovič ustavimo pri sami definiciji. Na avstrijskem Koroškem je za vse koroški Slovenec, vendar je sam o tem precej premišljeval.
“Vedno sem nekje vmes. Prva leta sem živel v Nemčiji. Oče je namreč Nemec, mama pa koroška Slovenka in po mamini strani vsa družina govori slovensko. Vsekakor se čutim del slovenske skupnosti, ne bi pa rekel, da sem koroški Slovenec… Nikoli nisem bil del neke skupine. V Nemčiji sem bil Avstrijec, ko smo se vrnili v Avstrijo pa sem bil Nemec, ki govori slovensko. (smeh)”
Zato se čuti predvsem kot Evropejec, saj je doma tam, kjer se počuti doma. To je zanj prav regija Alpe Jadran. Redno se vozi v Videm, kjer ima prijatelje, dvakrat tedensko prihaja v Ljubljano,…
In od kod njegovo dobro znanje slovenščine?
Učil se jo je od otroškega vrtca naprej. Obiskoval je dvojezično ljudsko šolo, nato Slovensko gimnazijo, maturiral je na višji šoli za trgovske poklice v Šent Petru. Obiskoval je tudi jezikovne počitnice v Novem Mestu, toda s slovenščino si ni bil nikoli prav domač. S Koroške je odšel na študij na Gradiščansko in nato za leto dni še v Zagreb.
“Ko sem se vrnil na Koroško, sem dobil delo na SGZ in tam sem bil prisiljen vsak dan govoriti slovensko in po mesecu dni sem moral govoriti v slovenščini na veleposlaništvu. Tri dni prej sem ga napisal in se ga skušal naučiti na pamet. Potem pa stojiš pred občinstvom in v prvi vrsti sedi tvoj profesor s slovenske gimnazije… O, kaj pa bo zdaj, sem si rekel… Tri leta sem delal na SGZ in se res naučil slovenščine.”
Ko se je vnovič posvetil svojim podjetjem, je skušal ohraniti nivo znanja, tudi s pogostimi obiski v Sloveniji in zaradi novega podjetja ima zdaj, kot je pojasnil v tokratnih Sotočjih, vsakodnevne stike z našo državo.
Na Madžarskem živijo pripadniki 13 narodnih skupnosti, med njimi so tudi porabski Slovenci. Njihova zagovornica Erika Köles Kiss je predstavnike manjšin povabila v Porabje. Kako pa so druge narodne skupnosti zadovoljne z razmerami na Madžarskem in odnosom oblasti? Kot lahko slišite v tokratni oddaji, večjih pripomb nimajo, saj iz leta v leto dobijo več denarja za svoje delovanje. Bodo pa, zagotavlja sogovornica Silva Eöry, skušali dopolniti zakon o narodnih skupnostih.
Kulturno prosvetno društvo Slovenski dom Bazovica na Reki je leta 1947 ustanovila primorska učiteljica Zora Ausec in tako povezala predvsem rojake, ki so se v prvih povojnih letih množično zaposlovali na Reki, hitro razvijajočem se industrijskem središču.
Društvo je najprej delovalo kot podružnica zagrebškega Slovenskega doma, se uspešno razvijalo in s podjetno predsednico Zoro Ausec po treh letih dobilo na uporabo vilo z vrtom v središču mesta (1950). To je kmalu postala prepoznavno zbirališče rojakov na Reki in razvejane ljubiteljske kulturne dejavnosti, ki se je razvijal tudi s pomočjo številnih slovenskih umetnikov, takrat delujočih v reškem gledališču.
Vse to je, poleg učencev, ki so imeli tri leta možnost obiskovati pouk v slovenščini v nižjih razredih na bližnji osnovni šoli Matteotti, botrovalo nastanku trdnega jedra društva in zagotovilo naraščaj za nadaljnje delovanje.
Med osrednjimi aktivnimi člani, ki so pravzaprav “odrasli” v društvu, je tudi Vitomir Vitaz. V društvo prihaja od otroštva, sodeloval je v skoraj vseh skupinah, predvsem pa v folklori, pevskem zboru in dramski skupini, zadnja leta pa kot koordinator kulturnih dejavnosti skrbi za programe v društvu in na gostovanjih (v njih sodeluje in jih tudi povezuje).
Letos je v ospredju praznovanje jubileja, razporejeno na vse leto, osrednja slovesnost društva, ki danes šteje deset skupin (pevski zbor, folklorna, dramska, planinska, fotografska, glasbena, mladinska in likovna skupina, skupina za raziskovanje slovenskega kulturnega izročila ter dopolnilni pouk slovenščine in slovenske kulture) in ima evidentiranih blizu dva tisoč članov, pa bo novembra, je v pogovoru z Marjano Mirković med drugim povedal Vitomir Vitaz.
Veliko je spominov na otroštvo, ki ga je preživel v društvu, v katerem so bili dejavni njegovi starši in stari starši, ki so leta 1948 prišli na Reko iz Argentine. Spomni se tudi nastopa Ančke Šumenjak z Jurovskega vrha v 60.letih v okviru literarnega večera. Avtorica, danes že stara več kot 90 let, je pred časom društvu poslala svojo knjigo z naslovom S pesmijo v srcu, v kateri opisuje svoje življenje. Njene knjige so se v društvu razveselili, pravi Vitomir Vitaz. Daljšemu pogovoru z njim pa lahko prisluhnite v tokratni oddaji.
Gostimo tržaško rojakinjo Saro Zupančič, ki je za magistrsko nalogo o večjezičnosti v operi Kačji pastir Pavleta Merkuja dobila 1. nagrado Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ter se odpravimo v Benečijo, kjer so rojaki ponosni tudi na svoje ljudske godce in pevce. Zakaj? Prisluhnite oddaji.
868 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
O večplastni identiteti, spominih na otroštvo v društvu Bazovica, zadovoljstvu manjšin na Madžarskem, operi Kačji pastir Pavleta Merkuja in tradiciji ljudskih godcev v Benečiji
Alexander Mann je rojak mlajše generacije z avstrijske Koroške, podjetnik in koordinator avstrijskega združenja start-upov za Južno Koroško. Kako je z zagonskimi podjetji v Avstriji in Sloveniji, kakšne so priložnosti za delovanje in razvoj, kako je s povezovanjem? Na ta in podobna vprašanja iščemo odgovore skupaj z našim sogovornikom, ki ima štiri manjša podjetja, njegov delavnik pa traja 14, 15 ur. Podim start-up konferenca, ki je potekala 10. in 11. maja 2017 v Mariboru, je bila zato zanj počitek, pravi.
Z zagonskimi podjetji je tesno povezan, tudi kot koordinator za Koroško, saj je njegova naloga povezovati uspešna start-up podjetja. Kako pa je s tovrstnimi podjetji na avstrijskem Koroškem? Podobno kot v Sloveniji, pojasnjuje naš sogovornik. Seveda pa je to odvisno od same definicije, kaj sploh so zagonska podjetja.
Če jih razumemo v širšem pomenu, smo kar dobri, ugotavlja, saj so tovrstna podjetja zdaj zelo popularna in so jim mediji naklonjeni. V Celovcu imajo inkubator, iz katerega vsako leto pride od 12 do 15 zagonskih podjetij. Veliko zaslug za to imajo tudi številne subvencije, kar pa je izjemno problematično, pravi Alexander Mann.
“Slabim idejam namreč ne pustijo umreti, saj je toliko subvencij, vsak poskuša pomagati start-upom, da lahko slabe ideje preživijo leta. To, po mojem, ni dobro. Sem za to, da jih pustijo umreti in vlagajo v podjetja z veliko rastjo.”
Start -upi so namreč samo začetek na podjetniški poti in njihov cilj naj bi bil, da se razvijajo ter zapustijo to prizorišče. Tudi Alexander Mann ima svoje start-up podjetje in to s pohištvom. Poleg tega svetuje podjetje iz JV Evrope pri vstopu na avstrijski trg. Ima tudi, kot pravi, zelo uspešno svetovalno podjetje za pripravo poslovnih in finančnih načrtov za zagonska podjetja, saj je to ena največjih težav na začetku podjetniške poti. Novembra lani pa je odprl še tiskarno, saj so ugotovili, da bodo stroški tiskanja gradiva manjši, če kupijo svoje tiskarske stroje.
Idej in zagona Alexandru Mannu nikakor ne manjka. Eden njegovih ključnih ciljev pa je projekt, ki ga pripravljajo skupaj z organizatorji Podim konference. Gre za oblikovanje trilateralnega start up ekosistema na območju avstrijske Koroške, Slovenije in severne Italije ter postavitev stične informacijske točke za lažje povezovanje start-upov z območja Alpe Jadran, organizacijo dogodkov in konferenc, ki se zdaj pogosto časovno prekrivajo. Slovenska gospodarska zveza (SGZ) iz Celovca jim je že zagotovila prostore, pravi naš sogovornik, ki je tri leta delal tudi na SGZ.
Pri vprašanju njegove identitete, ali se počuti koroškega Slovenca, pa se vnovič ustavimo pri sami definiciji. Na avstrijskem Koroškem je za vse koroški Slovenec, vendar je sam o tem precej premišljeval.
“Vedno sem nekje vmes. Prva leta sem živel v Nemčiji. Oče je namreč Nemec, mama pa koroška Slovenka in po mamini strani vsa družina govori slovensko. Vsekakor se čutim del slovenske skupnosti, ne bi pa rekel, da sem koroški Slovenec… Nikoli nisem bil del neke skupine. V Nemčiji sem bil Avstrijec, ko smo se vrnili v Avstrijo pa sem bil Nemec, ki govori slovensko. (smeh)”
Zato se čuti predvsem kot Evropejec, saj je doma tam, kjer se počuti doma. To je zanj prav regija Alpe Jadran. Redno se vozi v Videm, kjer ima prijatelje, dvakrat tedensko prihaja v Ljubljano,…
In od kod njegovo dobro znanje slovenščine?
Učil se jo je od otroškega vrtca naprej. Obiskoval je dvojezično ljudsko šolo, nato Slovensko gimnazijo, maturiral je na višji šoli za trgovske poklice v Šent Petru. Obiskoval je tudi jezikovne počitnice v Novem Mestu, toda s slovenščino si ni bil nikoli prav domač. S Koroške je odšel na študij na Gradiščansko in nato za leto dni še v Zagreb.
“Ko sem se vrnil na Koroško, sem dobil delo na SGZ in tam sem bil prisiljen vsak dan govoriti slovensko in po mesecu dni sem moral govoriti v slovenščini na veleposlaništvu. Tri dni prej sem ga napisal in se ga skušal naučiti na pamet. Potem pa stojiš pred občinstvom in v prvi vrsti sedi tvoj profesor s slovenske gimnazije… O, kaj pa bo zdaj, sem si rekel… Tri leta sem delal na SGZ in se res naučil slovenščine.”
Ko se je vnovič posvetil svojim podjetjem, je skušal ohraniti nivo znanja, tudi s pogostimi obiski v Sloveniji in zaradi novega podjetja ima zdaj, kot je pojasnil v tokratnih Sotočjih, vsakodnevne stike z našo državo.
Na Madžarskem živijo pripadniki 13 narodnih skupnosti, med njimi so tudi porabski Slovenci. Njihova zagovornica Erika Köles Kiss je predstavnike manjšin povabila v Porabje. Kako pa so druge narodne skupnosti zadovoljne z razmerami na Madžarskem in odnosom oblasti? Kot lahko slišite v tokratni oddaji, večjih pripomb nimajo, saj iz leta v leto dobijo več denarja za svoje delovanje. Bodo pa, zagotavlja sogovornica Silva Eöry, skušali dopolniti zakon o narodnih skupnostih.
Kulturno prosvetno društvo Slovenski dom Bazovica na Reki je leta 1947 ustanovila primorska učiteljica Zora Ausec in tako povezala predvsem rojake, ki so se v prvih povojnih letih množično zaposlovali na Reki, hitro razvijajočem se industrijskem središču.
Društvo je najprej delovalo kot podružnica zagrebškega Slovenskega doma, se uspešno razvijalo in s podjetno predsednico Zoro Ausec po treh letih dobilo na uporabo vilo z vrtom v središču mesta (1950). To je kmalu postala prepoznavno zbirališče rojakov na Reki in razvejane ljubiteljske kulturne dejavnosti, ki se je razvijal tudi s pomočjo številnih slovenskih umetnikov, takrat delujočih v reškem gledališču.
Vse to je, poleg učencev, ki so imeli tri leta možnost obiskovati pouk v slovenščini v nižjih razredih na bližnji osnovni šoli Matteotti, botrovalo nastanku trdnega jedra društva in zagotovilo naraščaj za nadaljnje delovanje.
Med osrednjimi aktivnimi člani, ki so pravzaprav “odrasli” v društvu, je tudi Vitomir Vitaz. V društvo prihaja od otroštva, sodeloval je v skoraj vseh skupinah, predvsem pa v folklori, pevskem zboru in dramski skupini, zadnja leta pa kot koordinator kulturnih dejavnosti skrbi za programe v društvu in na gostovanjih (v njih sodeluje in jih tudi povezuje).
Letos je v ospredju praznovanje jubileja, razporejeno na vse leto, osrednja slovesnost društva, ki danes šteje deset skupin (pevski zbor, folklorna, dramska, planinska, fotografska, glasbena, mladinska in likovna skupina, skupina za raziskovanje slovenskega kulturnega izročila ter dopolnilni pouk slovenščine in slovenske kulture) in ima evidentiranih blizu dva tisoč članov, pa bo novembra, je v pogovoru z Marjano Mirković med drugim povedal Vitomir Vitaz.
Veliko je spominov na otroštvo, ki ga je preživel v društvu, v katerem so bili dejavni njegovi starši in stari starši, ki so leta 1948 prišli na Reko iz Argentine. Spomni se tudi nastopa Ančke Šumenjak z Jurovskega vrha v 60.letih v okviru literarnega večera. Avtorica, danes že stara več kot 90 let, je pred časom društvu poslala svojo knjigo z naslovom S pesmijo v srcu, v kateri opisuje svoje življenje. Njene knjige so se v društvu razveselili, pravi Vitomir Vitaz. Daljšemu pogovoru z njim pa lahko prisluhnite v tokratni oddaji.
Gostimo tržaško rojakinjo Saro Zupančič, ki je za magistrsko nalogo o večjezičnosti v operi Kačji pastir Pavleta Merkuja dobila 1. nagrado Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ter se odpravimo v Benečijo, kjer so rojaki ponosni tudi na svoje ljudske godce in pevce. Zakaj? Prisluhnite oddaji.
Sprehodimo se skozi glasbeno zgodovino skupine, ki ji na avstrijskem Koroškem ni para.
Na avstrijskem Koroškem so pred kratkim sprejeli zakon o energetskem prehodu. Kaj dejansko prinaša, pojasnjuje deželnozborski poslanec Franc Jožef Smrtnik, prepričan, da . brez vetrnih elektrarn ne bo šlo, toda ne povsod. "Potrebna je pametna politika, da ne dobimo več nasprotnikov kot zagovornikov," pravi poslanec Team Kärnten in podžupan Železne Kaple.
»Enkrat še videl bi rad dim nad Itako rodno«, je bil naslov slovesnosti, ki so jo ob 100. obletnici rojstva Alojza Rebule pripravili v njegovem rodnem Šempolaju. Kako so se poklonili velikemu rojaku, ki je med Slovenci v Italiji pustil neizbrisno sled, slišite v tokratni oddaji.
Narodna domova v Trstu sta bila nekoč središči tam živečih Slovencev, simbola njihove prisotnosti v večkulturnem mestu pa tudi fašističnega pogroma nad njimi. Kaj se bo v prihodnosti dogajalo v njih? Kakšna bo Fabianijeva palača v središču mesta in kaj bo v obnovljenem domu pri Svetem Ivanu?
Šolsko leto se je končalo tudi na avstrijskem Koroškem in zanima nas, kakšne so izkušnje s spremenjenim učnim načrtom na dvojezičnih ljudskih šolah pa tudi, kako je s pripravo predlogov sprememb manjšinske šolske zakonodaje. Kakšne so možnosti za dejanske spremembe, pojasnjuje Danilo Katz, predsednik strokovnega pedagoškega združenja in član posebne delovne skupine, ki jo je ustanovila dežela Koroška.
Potegnemo črto pod 20. Vseslovensko srečanje v državnem zboru, vnovič posvečeno mladim rojakom iz zamejstva in sveta. O projektih Slovika – slovenskega izobraževalnega konzorcija -, ki povezujejo mlade rojake iz Furlanije – Julijske krajine, pripoveduje predsednica Martina Budin, ena od nastopajočih v parlamentu.
Veliko je bilo narejenega v zadnjih letih za razvoj Porabja, je na tradicionalnem druženju Slovencev na Madžarskem dejala predsednica krovne zveze Andrea Kovač, zadovoljna, saj se je Porabskega dne udeležilo 350 rojakov z vse Madžarske.
Tonč Feinig in Andrejka Možina sta vrhunska, uveljavljena in zelo dejavna glasbenika. Prvi prihaja z avstrijske Koroške, druga s Tržaškega.
Skupaj z evropskimi volitvami bodo v več občinah v Furlaniji - Julijski krajini potekale lokalne volitve, tudi s slovenskimi kandidatkami in kandidati različnih strank in gibanj. Županja Števerjana Franka Padovan pa na evropskih volitvah kot edina Slovenka v Italiji kandidira na listi južnotirolske Ljudske stranke.
Število slovenskih govorce v Kanalski dolini na skrajnem severu Furlanije – Julijske krajine se je v dveh desetletjih prepolovilo, poudarja raziskovalka dr. Nataša Gliha Komac z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Predsednica države Nataša Pirc Musar je ob obisku na avstrijskem Koroškem pozvala pristojne, naj določijo časovnico za uresničitev določb 7. člena avstrijske državne pogodbe. Kaj so ključne težave?
V Avstriji ni veliko posluha za nujne spremembe manjšinske zakonodaje, ugotavlja poslanka Zelenih v državnem zbor, koroška Slovenka Olga Voglauer. Velika pričakovanja ob začetku mandata, se niso uresničila, zato naloge ostajajo za prihodnji mandat, pravi naša sogovornica. Kako pa je na Dunaju odmevala peticija koroških Slovencev, o kateri so evropski poslanci razpravljali na odboru za peticije v Bruslju?
20 let po vstopu Slovenije v EU in slabo leto dni pred odprtjem evropske prestolnice kulture, ki bo povezala Novo Gorico in Gorico, nas zanima, kakšni so čezmejni stiki mladih in njihova pričakovanja.
Zasedanje skupnega odbora Slovenija – avstrijska Koroška je potekalo uspešno in v prijateljskem duhu, sta po seji zagotavljala zunanja ministrica Tanja Fajon in koroški deželni glavar Peter Kaiser.
Pobudnik mreže Maj – mladi Alpe Jadran - Feliks Wieser je prepričan, da morajo organizacije slovenske narodne skupnosti, če si želijo zagotoviti naraščaj, vlagati v mlade. Ti so serijo druženj začeli letos v Porabju, kjer so spoznavali okuse regije, tudi koup oziroma tamerli.
Univerza v Trstu je ob 100-letnici delovanja podelila častna doktorata italijanskemu predsedniku Matarelli in nekdanjemu slovenskemu predsedniku Pahorju, ker sta se zoperstavila ozkoglednosti nacionalizma in se zavzela za politiko sprave. To je bil začetek poti, ki pa še ni končana, opozarjajo v krovnih organizacijah.
Avstrija ne izpolnjuje zakonsko določene zaščite manjšin in krši vladavino prava, v Bruslju opozarjajo predstavniki koroških Slovencev. Kaj si obetajo od javne predstavitve na odboru za peticije evropskega parlamenta?
Tradicija je, da na velikonočni ponedeljek prisluhnemo, kako poje Koroška. Letošnja revija Koroška poje je bila posebej mladostna, saj jo je Krščanska kulturna zveza v Celoti posvetila mladim pevkam in pevcem. Posebej za koncert se je zbral 80-članski pevski zbor Mladina poje, nastali pa sta tudi priredbi znanih koroških slovenskih pesmi.
Sodelovanje med Slovenijo in Furlanijo – Julijsko krajino še nikoli bi bilo tako močno, je po koncu skupnega zasedanja dejala zunanja ministrica Tanja Fajon. Načrtujejo več pomembnih projektov, ki naj bi vplivali tudi na življenje tam živečih rojakov. Kako pa je z medsebojnim priznavanjem diplom in poklicnih kvalifikacij, ta hip enim bolj perečih problemov?
Občine z obeh strani slovensko – italijanske meje, predvsem z območja Krasa, so se zavezale k ustanovitvi novega evropskega združenja za teritorialno sodelovanje Kras – Carso. Kaj si lahko od tega obetajo Slovenci v Italiji?
Neveljaven email naslov