Praznovanje rojakov na Hrvaškem, nezadovoljnih s poslanko albanske narodnosti, ki jih zastopa v hrvaškem saboru. Veliko zanimanje za učenje slovenščine tudi v Umagu. 97. obletnica koroškega plebiscita, sožitje in sprava na avstrijskem Koroškem. Madžar, ki v Porabju uči slovenščino. 49. Barkovljanka tudi v znamenju Slovencev iz FJK

Zveza slovenskih društev na Hrvaškem obeležuje 25-letnico delovanja. Kakšni so njeni načrti v manjšinam ne ravno naklonjenih časih in kako zagotoviti, da bo njihov glas dejansko slišen tudi v hrvaškem saboru? O tem več  v tokratni oddaji, ki jo začenjamo prav v Zagrebu, kjer je  krovna organizacija hrvaških Slovencev v soboto 6.10. 2017 slovesno zaznamovala četrt stoletja svojega delovanja. 

Januarja leta 1992 so slovenska društva iz Zagreba, Karlovca in Reke, z željo, povezati rojake v skupnem nastopu do Hrvaške in Slovenije, ustanovila Zvezo Slovencev. V prvem mandatu, v času, ki manjšinam nikakor ni bil naklonjen, je Zvezo vodil takratni predsednik reške Bazovice, Vinko Žibert. Leta 1996 sta se s preimenovanjem v Zvezo slovenskih društev sedež in vodstvo preselila v Zagreb. Danes Zveza združuje šestnajst društev z vse Hrvaške, sodeluje s ključnimi telesi hrvaške manjšinske politike in predstavlja prvega sogovornika Sloveniji.

Ob letošnjem posebej slovesnem praznovanju, je izrečene čestitke in nagovore, ugotavlja Marjana Mirković, mogoče strniti v željo po nadaljnjem ohranjanju slovenstva in krepitvi vezi z večinskim okoljem ter pomladitvijo  vodstva, predvsem pa s čim manj problemi med državama. Dolgoletni predsednik Zveze Darko Šonc je prepričan, da ima Zveza prihodnost, če bodo še naprej ostali tako enotni in organizirani.

“99 odstotno sem zadovoljen. Potem pa se spomnim slovensko hrvaških odnosov v politiki…. Realnost je, da sta slovenski in hrvaški narod stoletja povezana in še naprej se povezujemo… Nobena politična elita naše povezanosti ne more uničiti.”

Ob tem Darko Šonc opozori tudi na čezmejno sodelovanje, prijateljstva, dobre odnose v času turistične sezone, ki dokazujejo prav tesno povezanost obeh narodov.

Kako težki časi so bili v začetku leta 1992, ko so društva iz Zagreba, Karlovca in Reke ustanovila krovno organizacijo, se spominja dolgoletna članica zagrebškega Slovenskega doma Ivanka Nikčević. Slovenci so namreč čez noč postali manjšina in brez statusa:

“Ni bilo enostavno. Veliko jih je ostalo brez državljanstva, ko so morali podpisati, da se odrečejo slovenskemu, če želijo dobiti hrvaško državljanstvo. Sama tega nisem storila, ker sem Primorka. Pozneje je Slovenija državljanstva vrnila oziroma jih potrdila, ker Slovenci smo Slovenci.”

Več sto navzočih rojakov je na slovesnosti nagovoril tudi predsednik hrvaškega Sveta za narodne manjšine dr. Aleksandar Tolnauer in ob tej priložnosti krovni organizaciji in Darku Šoncu osebno izročil priznanje za prispevek k uresničevanju manjšinske kulture in pravic.

Med slavnostnimi govorniki je bila tudi slovenska veleposlanica na Hrvaškem dr. Smiljana Knez, ki je opozorila na razkorak med zakonsko zagotovljenimi pravicami in njihovim uresničevanjem v praksi ter poudarila pomen delovanja društev. Na enotnost je opozoril tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc, v imenu predsednika države pa je zbranim čestital nekdanji minister dr. Boštjan Žekš.

In kako naprej? Nujna je pomladitev vodstva, je prepričana večina in predsednik Zveze Darko Šonc v kratkem napoveduje srečanje, na katerem naj bi se dogovorili, kako to doseči. Sicer pa ostaja optimist:

“V taki manjšinski zgodbi ne moreš razmišljati drugače kot optimistično. Kaj pa ti potem še ostane.”

Kako do svojega glasu v hrvaškem saboru?

Zadovoljstva ob jubileju 25-letnice Zveze slovenskih društev na Hrvaškem ni okrnilo niti dejstvo, da je hrvaška vlada takorekoč ignorirala slovensko manjšino. Sredi avgusta je namreč vlada sprejela Operativni program za nacionalne manjšine za prihodnja tri leta in v dokumentu, napisanem na 33-ih straneh, je slovenska manjšina omenjena le v uvodnem delu pri naštevanju vseh manjšin na Hrvaškem, dejansko pa pri oblikovanju operativnega programa ni sodelovala.

Na to je na nedavni seji Sveta za nacionalne manjšine opozoril predsednik Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Darko Šonc, ki težavo vidi v hrvaški volilni zakonodaji, po kateri zdaj poslanka albanske manjšine uradno zastopa še pet drugih manjšin, dejansko pa se z njimi ne ukvarja kaj dosti, poroča Tanja Borčić Bernard.

Da je hrvaška vlada avgusta sprejela triletni Operativni program za nacionalne manjšine so predstavniki Slovenske, Bošnjaške, Makedonske in Črnogorske manjšine izvedeli pred dnevi, ko jih je njihova poslanka v saboru, Ermina Lekaj Prljaskaj, povabila na pogovor o že sprejetem programu. Predstavniki naštetih manjšin se sestanka niso udeležili, saj menijo, da bi morali sodelovati v njegovi pripravi. Na to je na nedavni seji hrvaškega Sveta za nacionalne manjšine opozoril tudi predsednik Zveze slovenskih društev Darko Šonc.

Predstavniki slovenske, makedonske, črnogorske in bošnjaške manjšine so na seji pojasnili, da jih poslanka albanske manjšine, ki v saboru zastopa tudi njih, ni vključila v pripravo operativnega programa, v katerem se navedene manjšine omenjajo le enkrat. Ogorčena sta bila tudi predstavnik Bošnjakov Bermin Meškić in predstavnik Makedoncev Angel Mitrevski, prepričan, da bi se morala poslanka albanske narodnosti pri pripravi dokumenta posvetovati s predstavniki vseh manjšin, ki jih zastopa.

Darko Šonc pa opozarja, da je to stalna praksa poslanke Ermine Lekaj Prljaskaj.

“Ni vzpostavila nobenega kontakta s slovensko manjšino. Tudi, ko je kandidirala, ni bila niti na eni naših prireditev. “

Zaradi pomanjkanja komunikacije so v operativnem programu le manjšine, ki imajo v saboru svojega poslanca, izposlovale finančno pomoč za konkretne projekte. Medtem ko so druge manjšine ostale praznih rok. Zato  Darko Šonc vnovič opozarja na nepravičen volilni zakon in poziva k razmisleku, kako bi ga lahko spremenili.

“Predlagali smo, kar bi bilo po mojem mnenju najbolj realno, ustanovitev ministrstva za nacionalne manjšine.”

Predstavnik Makedonske manjšine Mitrevski meni, da bi se manjšine, ki so v isti skupini, morale na prihodnjih volitvah dogovoriti za koalicijo, znotraj katere bi potem manjšinci sami izbirali svojega predstavnika. Na takšnem način bi lahko tudi manjše manjšine, kot sta na primer slovenska ali makedonska, dobili priložnost imeti svojega poslanca v saboru.

No, omemba sprememb volilne zakonodaje na Hrvaškem pa je izzvala veliko razburjenja med manjšinami, ki že imajo svojega poslanca v saboru. Kot je dejal predsednik Sveta za nacionalne manjšine  Aleksander Tolnauer trenutna družbena klima na Hrvaškem ni ravno naklonjena manjšinam. Z drugimi besedami: bodimo zadovoljni s tistim, kar imamo.

In poslanka Ermina Lekaj Prljaskaj? Vse obtožbe zavrača kot neutemeljene.

“Jaz sem sama, njih pa je več, zato bi bilo pravilno, da se oni obrnejo name.”

Vse skupaj dokazuje, ugotavlja Tanja Borčič Bernard, da so manjšinske pravice na Hrvaškem na papirju eno, dejansko pa nekaj popolnoma drugega. Vsekakor pa niso enake za vse manjšine.

Tudi v Umagu veliko zanimanje za učenje slovenščine

Šolsko leto se je pretekli teden začelo tudi za učence slovenskega jezika v Umagu. Letos prvič so ga, kot prostovoljni predmet, uvedli tudi na tamkajšnji osnovni šoli. V Slovenskem kulturnem društvu Ajda, ki je najmlajše slovensko društvo na Hrvaškem, so ugotovili, da je zanimanje za učenje slovenščine v zadnjih letih precej naraslo.

Slovenskega jezika se želijo učiti predvsem osnovnošolci in maturanti, ki bi radi nadaljevali šolanje v matični domovini. Od tod pobuda, ki so jo podprli tako v mestu Umag kot na slovenskem ministrstvu za šolstvo ter Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu. Tako je s poukom slovenščine začela 19 učencev sedmega in osmega razreda osnovne šole v Umagu. Med njimi sta tudi Gaja in Ivan. Vsak s svojim razlogom, Gaja bi rada šolanje nadaljevala na srednji šoli v Izoli, Ivan pa zaradi nakupov, ki jih pogosto opravlja v Slovenijo, sta povedala Barbari Kampos.

Učenci so spoznali tudi svojo učiteljico. Vida Srdoč ima bogate izkušnje poučevanja slovenskega jezika na Hrvaškem. Predvsem z Reke, kjer je slovenščino učila na tamkajšnji osnovni šoli. Zdaj vodi dopolnilni pouk v Slovenskem domu na Reki , Pulju in Umagu, z letošnjim šolskim letom pa prevzema tudi razred umaških osnovnošolcev:

 “Moje izkušnje so, da so učenci zelo odprti, zelo praktični, bi rekla. Vidijo, da jim to v življenju koristi in so mogoče malo tudi oportunisti. Meja je tu zelo blizu, Slovenija je takoj za vogalom, gledajo, kam bodo šli v šolo, na fakulteto, pa tudi za delo. Je pa moja izkušnja taka, da se jih veliko tudi vrne v domači kraj. In seveda znanje slovenščine je potrebno tudi v turizmu.”

„1920 – 2017: skupno spominjanje je živeta sprava“

V petek 6.10.2017 je na pokopališču v Velikovcu potekala spominska slovesnost ob ob obletnici koroškega plebiscita. Že peto leto zapored jo je pripravila Avstrijsko-slovenska koordinacija za čezmejni dialog, ki jo sestavljajo Zveza slovenskih organizacij (ZSO), koroški Heimatdienst ter kluba koroških Slovencev iz Ljubljane in Maribora. O spravi, sodelovanju in sožitju na avstrijskem Koroškem se pogovarjamo s predsednikom ZSO Marjanom Šturmom.  Seveda pa se ne moremo izogniti bližajočih se parlamentarnih volitev v Avstriji.

Plebiscit je v koroških in slovenskih srcih pustil hude travme. Eni so bili zmagovalci, drugi poraženci in na tem se je gradilo sovraštvo, ugotavlja predsednik Zveze slovenskih organizacij (ZSO) Marjan Šturm, prepričan, da bi morali preseči razlike in začeti sodelovati. Ob tem daje za zgled Francoze in Nemce, ki so imeli več vojn, v katerih so umrli milijoni, toda po letu 1945 so se politične elite uspele dogovoriti. Odprli so novo poglavje v medsebojnih odnosih ter začeli sodelovati. Iz tega je nastala evropska unija. Na to je Marjan Šturm opozoril tudi predsednika koroškega Heimatdiensta Josefa Feldnerja, ki je spomnil, da je na pokopališču v Velikovcu skupaj pokopanih 16 vojakov – 12 maistrovih borcev in 4, ki so se borili na nemški strani. Skupaj sta po premisleku, pravi Šturm, prišla do gesla: “Umrli so, ker so verjeli v svojo domovino.”

“Prvič je ena koroška organizacija, ki je imela veliko vlogo pri plebiscitu, priznala drugi strani, da je imela subjektivno tudi svoj prav. To je velik napredek…. Leto pozneje smo geslo dopolnili. Zdaj se tako glasi: Umrli so v veri za svojo domovino, ker politika ni našla konstruktivne rešitve za konflikt. V vsakem konfliktu je tudi mirna rešitev.”

Po prepričanju predsednika ZSO je to inovativni način reševanja sporov v prostoru s številnimi različnimi pripovedmi. Skušajo razbiti novo obliko sožitja in sodelovanja, pravi Šturm. Toda pri tem bodo morali prepričati številne rojake, saj je nezaupanje do koroškega Heimtdiensta še vedno veliko.

“Za vso antimanjšinjsko politiko so na zakonodajnem področju odgovorne politične stranke, ne koroški Heimatdienst. Ta je imel ogabno propagando, o tem ni dvoma. Antimanjšinjsko politiko pa so realizirale stranke. Tu je absurd. Političnim strankam smo odpustili, z njimi se brez težav pogovarjamo, koroškemu Heimatdienstu pa očitamo njegovo propagando, čeprav ni imel izvršne oblasti. Je pa imel ogabno propagando.”

Marjan Šturm je tudi prepričan, da je bilo to v funkciji neke politike, ne ve pa še, katere, toda, pravi, tudi to bomo odkrili.

In ko smo že pri politiki. Kakšna pa so njegova pričakovanja glede rezultata parlamentarnih volitev, na katerih nastopajo tudi kandidati iz vrst koroških Slovencev? Večjih možnosti ti kandidati, meni Marjan Štrum, nimajo, saj se za glasove potegujejo tri stranke – Socialdemokrati, ljudska stranka in svobodnjaki, manjše stranke pa imajo velike težave in se bodo borile za vstop v državni zbor. Je pa pomembno, da so koroški Slovenci dejavni v različnih političnih strankah, saj lahko tako učinkoviteje lobirajo.

Za koroške Slovence bodo pomembne deželnozborske volitve, kjer bo imela Ana Blatnik, zdaj članica zveznega sveta, dobre možnosti za mesto poslanke v koroškem deželnem zboru, je prepričan Šturm. Glede parlamentarnih volitev pa ga tudi morebitna črno-modra vladna koalicija ne skrbi.

“Jaz sem to že enkrat doživel in nisem imel najslabše izkušnje.”

Slovenščina mu je blizu srca

Zveza Slovencev na Madžarskem je to jesen v Slovenskem domu v Monoštru četrtič pripravila trimesečni tečaj slovenskega jezika. Namenjen je predvsem začetnikom, toda nekaj tečajnikov ime že nekaj izkušenj z učenjem slovenskega jezika. Kdo so tečajniki, je zanimalo Silvo Eöry, ki se je ob tem pogovarjala tudi z učiteljem Norbertom Gerenčerjem. Madžar, ki nima slovenskih korenin, za slovenščino pa se je navdušil v prvem letniku študija ruščine, je prepričan, da se človek z veseljem ukvarja s stvarmi, ki so mu blizu srca. In njemu je blizu slovenščina. Zakaj?

Prisluhnite tokratni oddaji.

Še enkrat pa spomnimo tudi 49. Barkovljanke, ki ji je letos veter v jadra dala tudi slovenska skupnost iz Furlanije Julijske krajine!